Človek, ki je prehiteval svoj čas

Valerij Lobanovski, ki je umrl leta 2002, je zagotovo človek, ki je imel največ zaslug, da je ukrajinski nogomet prišel na evropski zemljevid. To je človeku, ki ga ne moremo obiti v nobeni diskusiji o najboljših nogometnih trenerjih vseh časov, uspevalo še v časih, ko je bila Ukrajina del Sovjetske zveze, pa tudi pozneje.

Da Dinamo iz njegovega rodnega Kijeva naslavljamo s pridevnikom velikan, je v veliki meri poskrbel prav on. Še kot igralec, bil je zelo soliden nogometaš, je njegove barve nosil sedem let (pozneje je igral še za Černomerec iz Odese in Šahtar Doneck, pri katerem je končal nogometno pot), a med legende se je za vse večne čase zapisal v trenerski vlogi.

Bil je eden prvih, če ne celo prvi

Še ko je igral, se je ob nogometu lotil študija, diplomiral in bil tudi pozneje zelo analitičen pri svojem delu. O igri je razmišljal drugače. Širše, kot so to počeli preostali.

Bil je eden prvih, če ne celo prvi, ki je znanost in tehnologijo povezal z nogometom. Če so pred njim trenerji uporabljali piščalke, beležke in žoge, je on storil korak naprej. Igro in nogometaše je preučeval tudi s pomočjo računalnikov.

Zelo hitro je dojel tudi to, da morajo biti nogometaši dobri atleti. Povezal se je z Valentinom Petrovskim. S trenerjem, ki je ukrajinskega šprinterja Valerija Brozova popeljal do zlatih medalj v teku na 100 in 200 metrov na olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu.

Tak pristop k nogometu je bil takrat seveda – sploh za Sovjetsko zvezo in življenje za železno zaveso – novost.

Njegove ekipe so bile hitrejše, v njih so se igralci premikali sinhrono, menjali položaje in vnašali zmedo v nasprotnikovo ekipo. Njegovo delo so hitro začeli občudovati. Bil je korak pred preostalimi, prehiteval je svoj čas. Vizionar.

Kot da bi prišli iz prihodnosti

"Atletico je izgubil proti ekipi, ki je delovala tako, kot da bi na igrišče pritekla iz prihodnosti," so zapisali pri španskem El Paisu leta 1985, ko je njegov Dinamo v finalu evropskega pokala pokalnih zmagovalcev v Lyonu s 3:0 odpravil Madridčane in navdušil. To je bila druga evropska lovorika Dinama v zgodovini. Prva, in sicer iz leta 1975, ko je v finalu istega tekmovanja s 3:0 premagal madžarski Ferencvaroš, kar je bila sploh prva evropska lovorika kakšne ekipe iz Sovjetske zveze, je bila prav tako njegovo delo.

Lovorik je bilo na njegovi poti še ogromno. V prvem obdobju na klopi Dinama, med letoma 1973 in 1990, je, še pred tem je bil štiri leta trener Dnipra, osvojil kar osem naslovov državnega in šest pokalnega prvaka. Takrat je razbil premoč ruskih klubov v Sovjetski zvezi. Leta 1975 je osvojil tudi evropski superpokal. Vmes je v treh obdobjih hkrati vodil še reprezentanco Sovjetske zveze in z njo osvojil srebro na evropskem prvenstvu 1988 ter bron na olimpijskih igrah 1976.

Vrnil se je, postavil Kijevčane na noge, se zgrudil in umrl

Sledili sta epizodi v Združenih arabskih emiratih in Kuvajtu, bil je selektor obeh tamkajšnjih zalivskih držav. Leta 1997 se je vrnil v Dinamo. V Kijevu so ga pričakale drugačne razmere od tistih, ki jih je pustil za sabo. Dinamo je bil daleč od stare slave, velik udarec je prinesla tudi izključitev iz evropskih pokalov zaradi poskusa podkupovanja. Tudi tej nalogi je bil kos in stvari hitro obrnil na bolje.

Osvojil je pet zaporednih naslovov državnega prvaka, takrat je bila Ukrajina seveda že samostojna, in globok pečat pustil tudi v Evropi. Verjetno je še živ spomin na ligo prvakov in sezono 1998/99, ko so Kijevčani igrali celo v polfinalu elitnega evropskega klubskega tekmovanja.

Lobanovski, vmes je krajši čas vodil še Ukrajino, a odšel po neuspehu v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002, je bil na klopi Dinama vse do smrti. Ta je žal prišla mnogo prekmalu. Na prvenstveni tekmi proti Megalurgu 7. maja 2002 je doživel možgansko kap in šest dni pozneje, ob zapletu pri operaciji, umrl.

Star je bil vsega 62 let. To je bil žalosten dan za nogometni svet in predvsem Ukrajino, ki se je očetu svojega nogometa, kot ga brez pomisleka lahko poimenujemo, znala pokloniti. Po smrti so ga imenovali za heroja Ukrajine, največji štadion v državi, tisti v Kijevu, kjer si je Slovenija leta 1999 priigrala prvo uvrstitev na veliko tekmovanje, pa nosi njegovo ime.

Dan po velikem slavju je odšel na njegov grob in nanj položil medaljo

Tudi Andrej Ševčenko, ta je bil glavni as Dinama ob njegovih zadnjih evropskih podvigih, je z njegovo smrtjo izgubil človeka, ki je odločilno vplival na njegovo življenje. Zvezdnik evropskega nogometa je dobro vedel, da brez velikega mentorja morda tudi njegovih velikih uspehov ne bi bilo.

Zato ne preseneča, da se je leta 2004, le dan po tem, ko je Milan popeljal do evropskega naslova, namesto da bi zdravil mačka po velikem slavju, vkrcal na letalo, pripotoval v Kijev, se z letališča takoj napotil proti pokopališču in zlato medaljo, ki jo je dobil dan pred tem, položil na grob svojega nogometnega očeta.

Kako velik bi bil, če bi se rodil drugje?

Valerij Lobanovski. Zagotovo ena največjih osebnosti, ki jih je dal evropski nogomet. In kdo ve, kako velik bi šele bil, če bi se rodil nekje drugje, na zahodu. Nekje, kjer bi imel še več možnosti, da bi uresničil vse ideje, ki so se podile po njegovi glavi. V okolju, kjer je delal in je bilo zaprto pred razvitejšim svetom, to ni bilo mogoče. Morda le v zadnjih letih njegovega življenja, a žal prepozno.