Blessing Eleke: Bog ima z mano velike načrte

Čeprav so pri Olimpiji vztrajali, da za 19-letnega napadalca niso poslali ponudbe, je dejstvo, da so jo. A znesek, ki so ga ponudili Novogoričanom, šlo naj bi za 300 tisoč evrov, ni bil dovolj visok. Nigerijec, ki je s sedmimi goli najboljši strelec slovenskega prvenstva, nad takšnim razpletom ni bil razočaran. "Takšna je bila božja volja," nam je dejal mladenič katoliške vere, ko smo obiskali Novo Gorico in z njim opravili daljši intervju. Boga omenja v praktično vsakem stavku. Na njegov odnos do vere so se pri Gorici že navadili. Če se ne bi, se nogometaš, ki je še vedno najstnik, tam ne bi počutil tako dobro, kot se. Pogovarjali smo se o njegovih začetkih, življenju v Nigeriji, sedanjosti in željah za prihodnost.

Kakšni so vaši nogometni začetki? To je dolga zgodba. Igranje nogometa ni bilo nekaj, česar so si želeli v moji družini. Starši so mi govorili, naj hodim v šolo, naj se izobražujem in ju osrečim. Prepovedali so mi igrati nogomet. Dogajalo se je, da sem domov prihajal prepozno, ker sem bil na igrišču. Oče je bil jezen in me ni pustil v hišo, pa čeprav nisem naredil ničesar narobe. Vrnil sem se na igrišče in veselo brcal naprej.

Želeli so, da delam to in ono, samo da ne bi igral nogometa, a bog je želel drugače. Njegove volje ne more ustaviti nihče. Moral sem se boriti in zdaj sem tu. V Sloveniji, v Novi Gorici, kjer uživam in sem med najboljšimi nogometaši v ligi. Ni bilo lahko, a mi je uspelo. Hvala bogu, da je tako.

Kakšna je bila vaša rana mladost? Tudi vi, kot marsikateri nogometaš, ki je uspel, prihajate iz revne družine? Tudi sam sem se moral spoprijemati s podobnimi izzivi, naša družina je velika. Imam štiri sestre in tri brate. Skupaj s starši nas je kar deset. V kraju, od koder prihajam, ni lahko, denarja ni, a smo kljub temu bogati, saj imamo en drugega. Vsi trdo delamo, da nam uspe, da naredimo kaj iz svojih življenj. Rekel bi, da je moja družina zato bogata in ne siromašna. Bog je velik. Bog nas ima rad. Pomagamo en drugemu. Upam pa, da bomo kmalu bogati tudi finančno. Da bom jaz tisti, ki bo družini prinesel denar (smeh, op. p.).

Ste z družino zelo povezani? Seveda, od nekdaj smo bili. Ne le oče in mama, tudi starejši bratje in sestre so me vseskozi usmerjali na pravo smer. Če jih nisem poslušal, so me tudi pretepli. Zdaj so veseli, ker vidijo, da mi uspeva. Veseli so, ko me vidijo, kje sem. Vedno se veselijo in se zahvaljujejo bogu, ko slišijo, da zabijem gol, ker vedo, da je on zaslužen za to.

Vseskozi smo v stikih. Razen najstarejše sestre, ki je srečno poročena v Gabonu, so vsi še vedno v Nigeriji. Vsi so pridni, delajo in jim gre dobro. Sploh ni pomembno, kdo je boljši in kdo slabši. Zelo smo povezani. Bog skrbi zame in mojo družino. Hvala mu.

Kje ste začeli igrati nogomet? Začel sem v akademiji Flying Sports v Lagosu. To je nogometna šola, iz katere je prišlo veliko dobrih igralcev. Med drugim sem tam igral tudi z Ezekielom Hentyjem, ki zdaj igra za Olimpijo. Z njim sva dobra prijatelja. Tudi on je zaslužen, da sem se preselil v Evropo. Vseskozi mi je govoril, naj čim prej pridem.

Ko sem gledal, kako je nekaterim, ki so bili člani iste akademije, uspelo, sem jih, ko so se vračali nazaj v Nigerijo, občudoval in upal, da bom nekoč šel po njihovi poti. Pravzaprav sem vedel, da bo prišel tudi moj čas. Molil sem, da mi bo uspelo, in mi je. Bog mi je pomagal, da sem zdaj tam, kjer sem. Ljudje v Nigeriji ne morejo verjeti, kaj se dogaja, a so veseli, ker mi gre.

Kako se je zgodila vaša selitev v Evropo? Ko sem bil star 17 let, sem že igral za ekipo do 19. leta starosti. Napredoval sem dobro, vedno sem bil napadalec, včasih levo, desno in včasih v sredini, in trener je skavta, ki je prišel iz Evrope, opozoril name. Tako je beli človek iz Italije prišel na tribuno in me opazoval na tekmi.

Bog je hotel, da sem sprejel izziv in navdušil. Ne vem, kako, a na tisti tekmi sem zabil štiri gole. Skavt je rekel, da je to dovolj. Da me sploh ne bo več gledal. Prepričal sem ga takoj. Povabil me je v Evropo in vedel sem, da je prišel moj čas. Odšel sem zdoma. Odločen, da bom trdno delal in da mi bo uspelo. To je bilo pred enim letom. Hvala bogu, da se je izšlo, kot se je.

A najprej niste prišli v Slovenijo, pristali ste v Italiji. Kaj se je zgodilo, da ste se znašli v Novi Gorici? Pripotoval sem v Italijo, k tamkajšnjemu prvoligašu Sassuolu. Tam sem bil en mesec, a pogodbe nisem podpisal, saj se je nekje zapletlo. Niti ne vem, kaj je šlo narobe, in me ne zanima. Menedžer mi je rekel, da moram v Slovenijo. Da bom v Novi Gorici začel svojo pot in šel potem naprej. Da bom, če se bom izkazal, potem šel stopničko višje. "Ni problema," sem rekel, saj sem vedel, da je tako želel bog. Zdaj sem tukaj in mi gre zelo dobro.

Z 18 leti ste pristali v Evropi, brez družine. Je bilo težko? Bil je velik izziv. Predvsem zato, ker nisem poznal nikogar in nihče ni poznal mene. Vedel sem, da moram narediti nekaj dobrega, da me bodo ljudje spoznali. Da bodo ponosni name. Treniral sem trdo, skušal igrati čim bolje in biti boljši od preostalih. Nisem se pritoževal, saj živim v skladu z božjo voljo. Vem, da je on želel tako in ima svoje načrte. Hvala mu.

Kaj ste sploh vedeli o Sloveniji, preden ste prišli sem? Nič, saj se niti nisem pozanimal, ker nisem vedel, da bom pristal tu. Zame je bilo presenečenje. Kot je bilo tudi presenečenje, kako lepo je v Sloveniji. Vse je tako, kot bi si lahko le želel. Odlično je. Hvala bogu, da je tako.

Mi je pa menedžer o Sloveniji govoril samo lepe stvari. Da se tukaj igra dober nogomet, da je država lepa. Prepričeval me je, da moram narediti nekaj dobrega. Da si me bodo ljudje zapomnili in bodo, potem ko bom odšel drugam in bom še boljši, ponosno govorili: "Vidite, ta nogometaš je nekoč igral pri nas."

Ste katerega od slovenskih nogometašev pred prihodom k nam poznali? Slišal sem za Zlatka Zahovića. Vedel sem, da je bil dober nogometaš. Zdaj, ko sem tukaj, sem o njem izvedel še več. Vsi govorijo o njem in o tem, kar je dosegel. Osrečeval je ljudi. Očitno je naredil marsikaj dobrega. Tudi sam bi bil nekoč rad tak, kot je on.

Kako so vas sprejeli Slovenci, Novogoričani? Ko sem se prvič sprehajal po ulicah, so se ljudje hihitali in se spraševali: "Kdo je ta črnec? Kaj dela tukaj?" Nisem jim mogel odgovoriti prav veliko. "Boste že videli, kaj delam tukaj," sem si mislil. No, zdaj vedo.

Zdaj je zgodba povsem drugačna. Ljudje me ustavljajo, trepljajo po ramah, sprašujejo, kako sem, kako se imam. "Dobro sem, lepo se imam," jim odgovorim. Sicer pa ste Slovenci dobri ljudje. Do zdaj nisem imel niti najmanjših težav. In hvala bogu, da je tako. Če on ne bi hotel, da je tako, ne bi bilo. Molim, da mi bo pomagal še naprej. Vem, da to ni odvisno od mene, a verjamem, da mi bo. Hvaležen sem bogu.

Kakšno je življenje v Novi Gorici? Kaj počnete, ko niste na igrišču? Živim v središču mesta s soigralcem Marshalom Mfonom Johnsonom. Imava se zelo lepo. Je dober človek in odličen nogometaš. Tudi njegov čas bo prišel. V to sem prepričan. Molim zanj. Ko sva doma, igrava računalniške konzole, največ seveda nogomet. Imava se lepo, veliko se zafrkavava. Kuhava si sama, sem in tja skočiva na kakšno pico ali kaj drugega. Uživava.

Dekleta nimam, vozniškega izpita prav tako ne (smeh, op. p.). Trudim se za to, da ga bom dobil. Tudi menedžer mi govori, da ga moram. V tem mesecu ga bom, če bo po božji volji, dobil.

Ponočujem ne, saj sem povsem osredotočen na nogomet. Zdaj ni čas za takšne stvari. Ponočevanje in popivanje tako ali tako ni v krvi naše družine. Verjetno bo prišel tudi čas, ko bom šel kdaj ven, a zdaj ni pravi čas. Počasi, vse bo prišlo na svoje mesto. Bog že ve.

Pa Gorica? Kako so vas, mladega tujca iz povsem drugega kulturnega okolja, sprejeli v klubu? Dobro. Tukaj sem se vedno imel lepo. Podpisal sem triletno pogodbo in prvič v življenju dobil denar, tako ali tako pa na začetku nisem mislil nanj. Predvsem sem si želel dokazati, da si ga zaslužim in da ljudje v klubu prisilim v to, da mi ga dajo še več. Zdaj bom podpisal novo, finančno boljšo pogodbo. To je božja volja.

Zdaj so v Gorici veseli, ker me imajo, in me nočejo pustiti drugam. Od mene hočejo še več. Lahko bi odšel drugam in zaslužil več, a pravijo, naj raje počakam, pa bom potem dobil še petkrat več. To ni v moji moči. To je božja volja, zato se sploh ne pritožujem.

Torej niste jezni, ker vas Gorica poleti ni pustila v Olimpijo ali kam drugam? Ne, hvala bogu, da je tako. Tudi sicer razočaranje ni nujno slabo. Če bi bil razočaran, bi bil verjetno še bolj motiviran, da bi bil potem še boljši. Ljudje ne vedo, da je lahko tudi to, če te odpustijo v službi, dobro. Moraš se zahvaliti bogu, ker je iz nekega razloga hotel, da je tako.

Če bi me v Gorici odpustili, bi rekel hvala. Ker bi vedel, da je to dobro. Da je to začetek nečesa novega. Bog je torej hotel, da ostanem v Gorici, zato ker v prihodnosti zame pripravlja nekaj večjega. Da bom še boljši, da bom dobil še več. Hvala mu. Zdaj sem povsem miren. Z mislimi sem pri Gorici in motiviran, da razveselim naše navijače.

Poleti je bilo v povezavi z vami veliko takšnih in drugačnih govoric. Katere so bile resnične? Z njimi se sploh nisem obremenjeval, saj vem, da bog natanko ve, kaj si želi. Vsi so govorili, naj pridem k njim. Tudi navijači. Odgovoril sem le, da bom prišel, ko bo tako hotel bog. Če bi želel, da bi bil v Olimpiji, bi bil že tam. Če bi bog hotel, da postanem član Maribora, bi zdaj nosil njegov dres. Če želi, da ostanem v Gorici, super. Hvala mu.

Stiki z drugimi klubi so bili, ljudje iz Olimpije in Maribora so se pogovarjali z mojim menedžerjem in me resno skušali zvabiti k sebi, a očitno čas še ni bil pravi. Pristal bom tam in takrat, ko bo želel bog. Čakam na znak in vem, da prihaja boljši klub. Ko se bo to zgodilo, bom rekel: "To je kraj, kjer si bog želi, da sem."

Kdaj se bo to zgodilo? Ne vem. Ko bo hotel bog. Vse je v božjih rokah. V doglednem času bo vse tako, kot mora biti.

In česa si v prihodnosti želite? Kje bi radi igrali? O tem me sprašujejo vsi. Vse klube imam rad, a en je večji od preostalih. Gorico imam rad, a ne bom lagal, Barcelona je najboljša. Molim, da bi nekoč igral v Barceloni. Bog ima z mano velike načrte.

Ste presenečeni, ker vam gre Gorici v tej sezoni tako dobro? O tem govorijo vsi. Ko smo v prvem krogu proti Olimpiji v Ljubljani visoko izgubili, so ljudje – tudi zato, ker smo se v prejšnji sezoni komaj rešili pred izpadom – govorili, da smo glavni kandidati za izpad. Niso verjeli, da lahko naredimo to, kar smo. Smejali so se nam, a niso vedeli, kaj bo jutri. Tega nihče ne ve. Molil sem, da se bo zgodilo to, kar se je, in se je. Zdaj so ljudje presenečeni in ne morejo verjeti, kako dobro nam gre. To je božja volja.

Lahko Gorica ostane tam, kjer je, in se bori za najvišja mesta? Trdo delamo, da bi bilo tako. Presenečamo in verjamem, da bomo še naprej. Molim, da bi ostali v vrhu. Morda celo na vrhu. V Gorici uživam. S soigralci se razumemo. Vsi so prijazni, zelo prijazni. Skupaj uživamo v življenju in se smejimo. Vsi se trudijo, da bi se počutil dobro. Hvala bogu, da je tako.

Tudi vam gre odlično. V prejšnji sezoni ste zadeli trikrat. Zdaj ste po vsega devetih tekmah že pri sedmih golih. Kaj se je spremenilo? Božja volja. Bog je hotel, da naredim to, v kar ljudje niso verjeli. Napočil je moj čas. Molim, da bom še boljši.

Koliko zadetkov še lahko dosežete? To ve samo bog. Težko govorim o tem. Vem pa, da bom zabil še veliko golov. Verjamem vase in v boga. Vem, da bom le še boljši.

Vaša povezanost z bogom je, vsaj za tukajšnje okolje, nenavadna. Kako jo razložite ljudem? Vsi me sprašujejo o tem, saj ga vedno omenjam. Brez njega ne bi mogel nič. Vem, da sem dober nogometaš in trdo delam za uspeh, a brez njegove pomoči ne bi dosegel ničesar. Ljudje ne razumejo, da je tudi Lionel Messi najboljši na svetu le zato, ker je tako hotel bog. Le njemu se mora zahvaliti za vse, kar ima. Tako velja tudi zame. Da sem v Gorici, da igram dobro, je zaslužen le bog.

Kako je vaše čaščenje boga videti v življenju? Za vse, kar naredim, se najprej zahvalim njemu. Tudi pesmi mu prepevam. Če se boš bogu zahvalil, boš od njega dobil še več in ga lahko prosil za uslugo. Mene nikoli ne razočara. Pred tekmami, po tekmah. Vseskozi se mu zahvaljujem in ga prosim za usluge. Če tega ne bi delal, bi bilo povsem drugače.

Če tega ne bi delali, bi bili kje? Nikjer. Nihče me ne bi poznal. Vem, o čem govorim. Prepričan sem, da ne bi bil tukaj, če tako ne bi želel bog. To je samo božja volja.

Ste naklonjenost bogu pokazali tudi na kak drugačen način? S tetovažo, na primer? Ne. Nimam tetovaže in je nikoli ne bom imel. Tega ne potrebujem. Samo molim k bogu. To je vse, kar bog od mene želi. Ne denarja ali česarkoli drugega. Moli k bogu in ta bo delal zate.