"Gore so za vse, tudi za invalide"

Pa ni edini. Skupina prostovoljcev, združenih v projekt Planinstvo za invalide, tako že zadnjih nekaj let uspešno "odpira vrata k razumevanju drugačnosti in različnosti". Za premikanje mej in rušenje stereotipov pa so bili nedavno tudi nagrajeni. Za projekt vključevanja oseb s posebnimi potrebami v športno in razvedrilno dejavnost so prejeli priznanje Naj prostovoljski projekt, ki ga podeljujejo pri Mladinskem svetu Slovenije.

Odbor planinstva za invalide/OPP, katerega predsednik je omenjeni Jurček Nowakk, zdaj šteje 14 članov, ki so tudi sami neposredno vključeni v delo z invalidi, vsi pa so prostovoljci.

Nasprotnik številka 1 – strah!

"Pomembnejši premiki so se začeli dogajati pred petimi leti. Največ težav je bilo s tem, da smo ljudi razbremenili strahu. Ta strah kopni, ga je čedalje manj, a vseeno se tega ne da spremeniti kar čez noč. Najbolj me moti misel: 'To pa ne gre, ta pa ne more'," uvodoma pove Jurček Nowakk.

Pravi, da se še vedno dogaja, da določene vodnike postane malce strah, če v skupino dobijo nekoga s posebnimi potrebami. Zgodi pa se tudi nasprotno, da zaradi strahu pred stigmatizacijo pohodnik sam zamolči tovrstne težave, saj se boji, da bi ga vodniki zavrnili.

"Ljudje s posebnimi potrebami in zdravstvenimi težavami si želijo hoditi v hribe, včasih pa zamolčijo kakšno oviro, ker se bojijo, da bi jih vodniki zavrnili. Marsikdo potem šele na cilju pove, pa vsakogar kar malo stisne od ponosa. Je pa to seveda narobe, komunicirati je treba iskreno," razloži.

Tako je pred tremi leti na Triglav peljal osebo, ki mu je na cilju povedala, da ima tri srčne obvode. Imel je neznansko željo, lepo se mi je zahvalil, pa vendar bi se lahko na pot še bolje pripravil, če bi prej vedel za ta podatek," pove Jurček Nowakk.

"Razlike niso nepremostljive!"

"Poskušamo razbiti stereotipe o tem, da osebe na invalidskem vozičku ne morejo v hribe, da slepi in gluhi nimajo kaj doživeti v gorah, da nimajo nič od pohoda … Vse to so omejitve, ki jih imamo zgolj v svojih glavah. Naše vodilo je, da poskušamo ta strah prebroditi in pokazati, da razlike med klasičnimi planinci in ljudmi s posebnimi potrebami niso nepremostljive. Je pa treba poudariti, da se stereotipi ne rušijo počasi. Rušiti se jih da v šok terapijah. Ljudi strese samo šok," pripoveduje.

"V resnici lahko v hribih vsakdo od nas, ne glede na starost, doživi kap ali mu "pade sladkor". Če pa nekdo vnaprej pove, da ima to bolezen, se vsi ustrašijo," opaža. Kot pravi, je bil najhujši boj s stigmatizacijo in prepričanjem, tudi svojcev, da otroci ali odrasli s posebnimi potrebami tega ne zmorejo.

"Vse se da, če se le hoče!"

Na enega izmed njihov nedavnih pohodov na Mengeško kočo na Gobavici se je peš in z invalidskimi vozički podalo 273 planincev, starih od tri do 80 let. "Na zadnjem inkluzivnem pohodu je bilo 21 vozičkov, od tega dva električna. To pomeni, da se jih v hrib vleče z "gurtnami" – pripravljenimi vrvmi, trakovi – zadaj pa jih je treba seveda tudi porivati. To so makadamske in asfaltirane poti, kombiniramo. Ne sme biti preveč lukenj in ne sme biti preveč svežega peska, mora biti urejeno," razloži.

"Vse se da, če se le hoče. Če so bili slepi ljudje na Mont Everestu, zakaj ne bi mogli mi osvojiti naših vrhov? Naj omenim – športnica leta med invalidi za leto 2018 je plezalka Tanja Glušič, ki je gluhoslepa. Ponavljam, plezalka, pa vemo, da slepi ljudje naj sploh ne bi plezali … Podobnih navdihujočih zgodb je še veliko," odločno zatrdi.

Vsi so združeni

Ko govorimo o planinarjenju invalidov, ciljamo na različne stopnje invalidnosti. "Pri gluhih je ključen izziv sama komunikacija, pri slepih rabimo seveda spremljevalce. Če se omejimo na slepe, treba jim je povedati, kaj vidimo, jim to opisati. Potrebujemo več časa, pri hoji je treba omeniti, da so nekje korenine, skale. Hvaležni so, ko nekaj doživijo. Res ne vidijo, imajo pa ostale čute, ki so bolj izostreni kot naši. Vsi smo si lahko enaki. Slepa in zelo slabovidna oseba potrebuje ob sebi osebnega spremljevalca, slabovidni, ki vsaj delno vidi, pa sledi vodniku, ki ga opozori na vsako oviro," razloži Jurček Nowakk.

Potem so tu še tisti s ortozami ali protezami, dolgotrajno bolni, diabetiki, tisti po možganski ali srčni kapi ter po poškodbi glave. "Zraven so še osebe s cerebralno paralizo, ki so gibalne ovirane, ki se jim je treba ravno tako prilagoditi. In pa osebe z motnjami v duševnem razvoju. Zadnji dve kategoriji lahko spadata v vse prej omenjene kategorije s svojimi dodatnimi specifikami. Potem je pa še ena skupina, kjer je potrebno največ znanja – osebe s težavami v duševnem zdravju. Govorimo o shizofreniji, bipolarnih motnjah ... Znajo biti težavnostni, lahko pa so tudi vodljivi kot vsi ostali. Na vse moraš biti pripravljen. Vse skupine so sicer na pohodih združene. Nikoli jih ne ločujemo," pove.

"Kako je svet lep!"

Ko enkrat prispejo na cilj, čustva kar privrejo na plano, razlaga Jurček Nowak. Njemu samemu pa gredo pogosto kar kocine pokonci, ko vidi, kako invalidi v hribih uživajo.

"Ko smo nazadnje v Zasavju iz sonca gledali meglo, oziroma kot ji določeni radi rečejo "smetano", "moko", so od sreče kar jokali. Skačejo, kolikor pač morejo. Z znaki dajo dobro vedeti, kako uživajo. Da hočejo še. To je težko opisati, resnično. Spominjam se primera avtistke, ki praktično skoraj nič ne govori. Na zadnjem usposabljanju smo prišli na vrh, ona pa je rekla: 'Kako je svet lep! Kako je naša Slovenija lepa!' Vsi smo se samo spogledali, od nje tega in na takšen način seveda nismo pričakovali. Potem se je vrnila nazaj v tišino. Ona je tam tako rekoč čustveno eksplodirala," razlaga.

Vedno več bo strokovne literature

Jurček Nowakk pravi, da imajo še veliko dela na področju strokovnega usposabljanja. "Strokovni kader želimo istočasno usposobiti, da zna izvesti vse prilagoditve, s pomočjo katerih se lahko tudi otroci s posebnimi potrebami udeležijo izletov v naravo. Na tem področju bomo morali še kar veliko narediti. Trenutno delamo učbenik, ki nam je osnova vsakoletnega usposabljanja. V dveh letih smo speljali štiri usposabljanja, to jesen načrtujemo petega. Težave so seveda tudi finančne narave. Namen vse te strokovne literature je, da se premaga strah. Da se zrušijo stereotipi. Da se približno ve, kako reagirati na določene odzive, da torej ni panike. Da se izobrazimo. Na to temo se tudi že pišejo diplomske in magistrske naloge, v kratkem bo nastal tudi doktorat," razloži.

Planinski dnevnik

Poleg priprave strokovne literature pa so Jurček Nowakk in njegovi somišljeniki že izdali planinski dnevnik, ki je namenjen vsem invalidom.

"Izdali smo tudi že dnevnik po principu Ciciban planinec, mladi planinec. Vse v dnevniku je v t. i. lahkem branju, z velikimi tiskanimi črkami, prilagojeno za vse vrste invalidov. V prvi vrsti je dnevnik namenjen zbiranju žigov. Ko zberejo toliko in toliko pohodov, dobijo določene nagrade. To je za njih kvečjemu spodbuda. Žige zbirajo res z velikim veseljem, v dnevnik pa tudi pišejo, rišejo, po novi modi se tudi fotografirajo, potem pa prilepijo fotografije v dnevnik (smeh op.p.)," omeni.

In kako svoje delo – gledano z vidika razvoja skozi leta – ocenjuje Jurček Nowakk? "Resda so invalidi že pred petimi leti hodili v hribe, smo pa mi prvi, ki smo organizirali usposabljanje, ter prvi, ki smo šli v akcijo za kategorizacijo skupin. Vse z namenom, da imamo sedaj na določenem inkluzivnem pohodu vse kategorije ljudi s posebnimi potrebami na kupu," komentira.

Nastala bo tudi aplikacija

Med projekti, ki so jih pripravili v PZS, je tudi spletna aplikacija, ki bo vsebovala planinske poti, primerne za invalide, od tistih na vozičkih do pohodnikov z različnimi ovirami.

"Na obstoječih planinskih poteh bomo vrisali poti, primerne za ljudi s posebnimi potrebami. Opisi poti bodo temeljiti, pisalo bo, kakšen je vstop, izstop, kako je urejeno s parkirnim mestom. Iz tega opisa bo lahko nekdo rekel: 'Aha, tu je pa nekaj za nas.' Tega se sicer ne da narediti kar tako na pamet. Danes, kljub 38 letom vodniških izkušenj, namreč še ne morem reči, na katere poti lahko gredo tisti s cerebralno paralizo ali pa denimo tisti z duševnimi motnjami. Želja je, da vsako leto v aplikacijo dodamo od 30 do 50 poti. Pokrivali bomo celo Slovenijo, nekatere poti že delamo. Imamo odbor štirinajstih, ki imajo z invalidi neposreden stik, večina od njih je tudi profesorjev športne vzgoje, v odboru je seveda tudi zdravstvena stroka," razlaga.

Gluhi strežejo

Poleg samega pohodništva ljudi s posebnimi potrebami pa v okviru premikanja meja na tem področju izstopata še dve akciji, ki ju ni nikjer drugje na svetu. Tako kot lani, takrat premierno, bo tudi letošnje poletno planinsko dogajanje zaznamovano s prostovoljstvom in osveščanjem o gluhih in naglušnih ter slepih in slabovidnih. Do sredine septembra bo tako gorski svet obarvan s planinskima prostovoljnima akcijama Gluhi strežejo v planinskih kočah in Stopiva skupaj, osvojimo vrh.

Akciji Stopiva skupaj, osvojimo vrh in Gluhi strežejo potekata pod okriljem istih dobrodušnih ljudi. Organizatorji želijo z akcijo ozaveščati o zmožnostih gluhih in naglušnih ter gluhoti in naglušnosti, promovirati slovenski znakovni jezik in inkluzijo, razblinjati strahove ter vzpostaviti sodelovanje med ljudmi, ki jih druži ljubezen do hribov in gora. Projekt "Gluhi strežejo v planinskih kočah" zaznamujeta inovativnost in socialni čut.

Projekt orje ledino in predstavlja edinstven način samozavestnega vključevanja deprivilegiranih skupin (gluhi in naglušni) v aktivno družbeno in poklicno življenje. Je izjemna pobuda in že na prvi pogled izvedena z najvišjo mero profesionalnosti in hkrati srčnosti.

Dve punci so celo zaposlili

Akcija Gluhi strežejo je bila prvič izvedena 22. in 23. septembra lani na desetih kočah. Letos bodo gluhi stregli na petnajstih kočah v sedmih različnih tednih od maja do septembra.

"Dva gluha sta tako na določeni koči natakarja, dva sta animatorja, prisotna pa sta tudi tolmača znakovnega jezika. Zraven je vedno tudi en vodja, ki bdi nad celotno situacijo. Lanska akcija je naletela na izredno dobre odzive. Vidi se, da zmorejo. Lansko leto sta dve gluhi dekleti celo dobili delo, in sicer v Planinskem domu na Uštah in na Ruski koči," navdušeno dodaja Jurček Nowakk.

"V času akcije na vratih vedno piše: "Sem gluha natakarica, govorite razločno in se bova razumela." Zaenkrat ni bilo negativnih situacij. Vedno več je tudi ljudi, ki jih zadeva zanima in ki so prav razočarani, če določenih oseb, ki so že stregli, ni več na koči. Želijo se poskusiti, kako to gre. Občutek imam, da bo akcija postala tradicionalna," ocenjuje sogovornik.

Gluhi stregli slepim

Kdor se je 22. in 23. junija znašel na Planinskem domu na Zelenici, je bil v okviru akcije Gluhi strežejo priča edinstvenemu dogodku. Gluhi so namreč stregli slepim. Se sprašujete, kako? "Ko smo se med sabo malo pogovarjali, da bodo gluhi stregli slepim, so gluhi rekli, da to ne gre. Pa sem rekel: 'Čakaj malo, si prepričan? Kaj pa če naredimo tako in tako?' Potem je bila že druga zgodba. Najprej smo pripravili cenike za gluhe z njihovimi znaki. Dodatno se je naredil cenik v brajici za slepe … S tem je bilo kar veliko dela. A z močno voljo se da pravzaprav vse. Na nas pa je, da si ne postavljamo nepotrebnih ovir," sklene izjemen sogovornik.