Ura resnice bo še prišla na vrsto

Zaradi slabše uvrstitve na evropskem prvenstvu 2015 so imeli slovenski košarkarji letos dodaten izpit, saj so se morali na EuroBasket, ki bo prihodnje leto, sprva sploh kvalificirati.

Goran Dragić in druščina sta si v skupini s Kosovom, Bolgarijo in Ukrajino, ki še zdaleč ne spadajo v vrh evropske košarke, brez spodrsljaja izborila prostor na najvišji stopnički.

Suveren pohod s šestimi zmagami je lepa popotnica, a se v slovenskem taboru zavedajo, da je bilo to šele ogrevanje pred pravim bojem. Naši košarkarji v letošnjem poletju tudi niso mogli imeti pravega preizkusa, da bi se primerjali s kakšno od boljših izbranih vrst, saj so bile bodisi v kvalifikacijah za olimpijske igre bodisi na samem dogodku v Riu.

Edini pravi preizkus pred košarkarskim prvenstvom prihodnje leto je bila zadnja pripravljalna tekma pred začetkom kvalifikacij, ko so se v Stožicah pomerili s Črnogorci in po neprepričljivi igri izgubili.

Srbski strokovnjak na slovenski klopi Igor Kokoškov je ob prihodu v ekipo dal košarkarjem nekoliko več svobode, igro pa skušal oblikovati tako, da bi ugajala prvemu zvezdniku Goranu Dragiću. Njena osnova je bila torej hitrost, slovenski košarkarji pa so pokazali napadalno učinkovitost.

Nespretna komunikacija KZS pri Zoranu Dragiću in primer Luke Dončića

Redki so vedeli za odhod Zorana Dragića, zato je sledil velik šok. Foto: Grega Valančič / Sportida Velike rezerve so v obrambi. Vračanje po napadalnih akcijah je bilo kar nekajkrat prepočasno. Prav tako bodo morali, če se bodo želeli zoperstaviti na papirju kakovostnejšim tekmecem, raven energije v obrambi držati na višji ravni bistveno dlje. Videli smo, kako hitro so tudi slabši tekmeci izkoristili padce v naši ekipi.

Glede na sestavo ekipe velikih težav v boju za EuroBasket 2017 nismo pričakovali, v oči bode preveč izgubljenih žog, kar bi bila lahko posledica neuigranosti. A 14,3 na tekmo jih je še preveč.

Od prvega do zadnjega pa se igralci zavedajo, da bo ura resnice prišla na vrsto prihodnje leto.

V letošnjem poletju sta se zgodila tudi dogodka, ki jih v preteklosti nismo bili vajeni. Zoran Dragić je sredi reprezentančne akcije sporočil, da zapušča izbrano vrsto, kar je bil za vse šok. Zatem je pred dvobojem z Ukrajino, ki je odločal o prvem mestu in boljšem izhodišču pred žrebom skupin na EuroBasketu, odšel še Jaka Blažič.

Pri Zoranu bi morala Košarkarska zveza Slovenije že pred začetkom priprav jasno povedati, da obstaja možnost njegovega odhoda, saj je bil ključen mož. Javnost bi bila pripravljen na ta, tako pa je bilo zaradi nespretne komunikacije veliko začudenja.

Komunikacija bo ključna tudi v primeru Luke Dončića pri vprašanju, kako ga vendarle zvabiti v reprezentanco. Na njegov krstni nastop na uradni tekmi Slovenije še kar čakamo.

Ni klubov, ni reprezentance

Klubska scena je daleč od nekdanjega sijaja. Foto: Grega Valančič Sportida Ob vsem tem se moramo dotakniti dela, ki je vezan na reprezentančno okolje, in sicer klubske scene. Ko pogledamo, v kakšnem stanju so naši najboljši klubi, se lahko zamislimo. To sicer počnemo že nekaj zadnjih let ...

Olimpija se bo reševala z morebitno poenostavljeno prisilno poravnavo, ogrožen je celo njen obstoj. Skupaj s Krko, s katero sta v slovenskem prostoru osvojili najve , sta zamenjali praktično celotno moštvo. Delo na dolgi rok?

Prehod mladih košarkarjev v članske ekipe poteka prepočasi, zato se odločajo za odhod v tujino, s tem pa Slovenija veliko izgublja. In če ne bo urejenega klubskega delovanja, težko pričakujemo, da bo v prihodnosti ugled imela tudi slovenska reprezentanca.