Sobota, 16. 5. 2020, 12.01
4 leta, 6 mesecev
Akrobatska skupina Žabe
Slovenci, ki so bili del zadnjega plesa Michaela Jordana #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,92
2
Ekipa, ki je leta 1998 nastopila v Chicagu v ligi NBA.
Nekoliko starejši ljubitelji košarke se zagotovo spominjajo akrobatske skupine Žabe. Verjeli ali ne, ti fantje, danes že gospodje, so bili dejansko del zadnjega plesa Michaela Jordana, enega najboljših košarkarjev vseh časov. Še danes pravijo, da je bil nastop v Chicagu njihov vrhunec, ter se še bolj zavedajo, kaj jim je uspelo in del česa so lahko bili. Pa so tudi oni že odplesali svoj zadnji ples?
Mitja Kastelic, Tomaž Režek, Rok Samsa, Roman Veble, Dejan Jovanović, Goran Maksimović, Tine Sattler, Boštjan Kamin, Jaka Kolenc … To so bili akterji, ki so nastopali v času, ko je bila akrobatska skupina Žabe najbolj priljubljena. Skoraj vsi prihajajo iz gimnastike, štirje od njih so nastopali tudi za slovensko reprezentanco.
Video: osebni arhiv skupine Žabe, montaža: Uroš Majerle
Njihov vrhunec je bil leta 1998 v Chicagu, ko so Chicago Bulls v končnici lige NBA igrali proti New York Nets. V sedmem delu znamenitega dokumentarnega filma o Michaelu Jordanu The Last Dance se nekatere člane vidi v ozadju, torej lahko rečemo, da so dejansko del zadnjega plesa Michaela Jordana.
Dejan Jovanović, Roman Veble, Mitja Kastelic, Rok Samsa, Boštjan Kamin in Tomaž Režek
Prvi nastop so imeli leta 1991
Skupina je nastala leta 1991. Prvič so nastopili 30. novembra na tekmi med ekipama Olimpija mladi in Domžale. Prve prave ponudbe iz tujine - na začetku jim je veliko pomagal tudi novinar Igro Đurović - so začele prihajati leta 1993, ko se je začela razvijati ulična košarka. Kot so nam razkrili, je ime skupine Žabe nastalo v enem izmed ljubljanskih lokalov. Pravzaprav jim je dal idejo starejši gospod Smiljan.
Na začetku so si prizadevali za popolnost skokov, pozneje pa ugotovili, da to vendarle ni tako pomembno za njihove nastope.
Na začetku so si preveč prizadevali za popolnost
Glede na to, da skoraj vsi člani prihajajo iz gimnastičnih krogov, so se na začetku zelo trudili, da so bili njihovi nastopi tehnično dovršeni. "Šele pozneje smo začeli improvizirati med nastopi, ker smo ugotovili, da za sam nastop in šov tehnika skoka ni toliko pomembna kot improvizacija. Skoki so bili zapleteni. Današnji fantje skačejo super, a če gledamo naše skoke, so bili ti s tehničnega vidika zahtevnejši," je povedal Rok Samsa, nekdanji slovenski reprezentant v gimnastiki.
Foto: osebni arhiv skupine Žabe/Ana Kovač
Bilo mu je vroče in ven ni videl skoraj nič
Žaba kot maskota je imela v njihovih nastopih pomembno vlogo. Sprva je imel to vlogo Luka Bešter, leta 1993 jo je prevzel Dejan Jovanović, nekaj časa se je v kostum oblačil tudi Roman Veble, nato je dokončno to vlogo prevzel Tomaž Režek. Žaba je bila včasih tako zabavna, da so se ob njenih vragolijah še člani skupine od smeha valjali po tleh.
"Bilo je predvsem vroče. Ven nisem videl skoraj nič. Vse, kar sem delal, je bilo malo na pamet. Mi smo se na te nastope hodili zabavat in posledično smo s tem zabavali tudi preostale," je povedal Tomaž Režek, ki je med drugim sedem let sodeloval z Dunking Devils.
"Pozneje smo dojeli, da je žaba zelo pomembna in da zabava občinstvo. Tudi sam nastop smo prilagodili tako, da je bila žaba del šova, ne samo maskota, ki se sprehaja po igrišču. Vsak drugi ali tretji skok je bil osredotočen na žabo," ga je dopolnil Mitja Kastelic.
Smisel za humor so ohranili vse do danes.
Na koncu je bila to že rutina, na začetku pa …
Njihovi nastopi so bili videti kot ena sama zabava, a v to je bilo vloženega kar nekaj dela. V zadnjih letih so nastopi postali rutina. Pet minut pred nastopom so se dogovorili, kaj bodo izvedli, in to vadili kar z metanjem žoge ob steno namesto na koš. Toliko, da so vedeli, kje mora kdo stati. Na začetku je bilo drugače, opravili so kar nekaj ur treninga.
"Gre za to, da smo skoraj vsi dolga leta trenirali gimnastiko in tako imeli dobro podlago. Pred nastopom v Chicagu smo se veliko pripravljali, tako da ni bilo šale. Če ne bi imeli te osnove, bi verjetno potrebovali še veliko več treninga. Ni bila težava narediti salto, ampak bolj, kdaj bo kdo skočil in kam je moral podati žogo," je razlagal Dejan Jovanović, ki je najbolj zaslužen za njihov arhiv in za to, da so se zbrali za naš pogovor.
Roman Veble, Mitja Kastelic in Tomaž Režek
Nastopi so terjali svoj davek
Koreografijo za svoje nastope so sestavljali sami, medtem ko brez menedžerja ni šlo. Prvi je imel to vlogo Tomaž Murn, nato jo je prevzel Slobodan Krivokuča, ki je bil v tistih časih priznan košarkarski menedžer. Potrebovali so namreč osebo, ki so jo poznali v košarkarskih krogih, saj v tistih časih ni bilo interneta in je bilo še težje priti zraven.
Njihovi nastopi so terjali tudi svoj davek v obliki poškodb. Predvsem so bili to zvini gležnja, eden izmed njih si je strgal križne vezi. V njihovi zbirki fotografij je kar nekaj takih, na katerih imajo povite gležnje, hodijo z berglami ... "Moram povedati, da si pri treniranju gimnastike niti enkrat nisem zvil gležnja, medtem ko se mi je to pri nastopih z akrobatsko skupino zgodilo večkrat," se spominja Roman Veble.
Včasih je bilo tudi nevarno.
Ko je vsem zastal dih
Njihovim poškodbam se ne gre čuditi, saj kot pravijo, jim organizatorji pogosto niso priskrbeli pravih blazin. Včasih so skakali na zelo trdo podlago, kar je bilo za njih najbolj nevarno. Prigod z njihovih nastopov je veliko. Bilo je nekaj takšnih, ob katerih je vsem zastal dih.
V neki točki se je žaba po vrvi spustila s stropa dvorane. Najprej so staro maskoto vrgli na parket, da je dvorana utihnila, nato pa se je po vrvi spustil še Tomaž, oblečen v kostum, pri čemer ga je z vrha dvorane varoval prijatelj alpinist. Stvar bi se lahko hitro zalomila, a se je vse skupaj srečno končalo. "Dogovorjeni smo bili, da me ustavi malo po sredini, a ustavil me je šele petnajst ali deset centimetrov pred tlemi. Malo so se mi tresle roke, a me je adrenalin dvignil," se nastopa spominja Tomaž, ki je pozneje večkrat ponovil to točko.
Tako je Michael Jordan v zaodrju čakal na drugo tekmo končnice proti New Jersey Nets.
V Chicagu odprli dvorano samo za njih
Njihova velika želja je bila, da bi enkrat nastopili tudi na košarkarskem parketu lige NBA. Uresničila se jim je leta 1998. Nastopili so tudi v Chicagu, in sicer tisto leto, ko je ekipa Chicago Bulls z Michaelom Jordanom na čelu zadnjikrat osvojila naslov lige NBA. V en glas priznavajo, da je bil to zagotovo eden njihovih vrhuncev.
"Zvečer so odprli dvorano samo za nas, da bi lahko trenirali, mi pa smo igrali košarko. Vsi so čudno gledali, kaj počnemo. Lahko povem, da je bil tam eden redkih nastopov, ki smo ga opravili brez napake, na ta račun pa smo dobili veliko pohval," se je spominjal Mitja.
Spomnil se jih je Toni Kukoč
Nastopili so ob polčasu, in ko so košarkarji prišli na igrišče, je njihov nastop še trajal. Pozneje jih je pohvalil Dennis Rodman, ki jim je dejal, da so bili izjemni. V Chicagu je bilo sicer vse strogo varovano. Želeli so se fotografirati s košarkarji, a te možnosti niso imeli.
"Vsi so nas spraševali, ali smo se fotografirali z njimi ali dobili avtograme. Gledali smo jih lahko le z razdalje petih metrov. Samo Toni Kukoč je prišel do nas, saj smo ga leta 1994 spoznali na svetovnem prvenstvu v Torontu. Spomnil se nas je."
V ozadju s kamero snema Rok Samsa, poleg njega sta Tomaž Režek in Dejan Jovanović.
Sedmi del, na 43 minutah in 45 sekundah
V zadnjih tednih, ko predvajajo dokumentarni film o Michaelu Jordanu The Last Dance, so njihovi spomini še bolj živi. V sedmem delu dokumentarnega filma (43 minut in 45 sekund) se jih celo vidi v ozadju, ko igralci Chicago Bulls odhajajo na igrišče. "Ko sem gledal prvi del, sem vdihnil, ko je bilo konec, sem izdihnil. Meni so šle kocine pokonci, ker smo bili tam in to doživeli. Šele pozneje se začneš zavedati, koliko ti to pomeni," je z velikim navdušenjem razlagal Rok Samsa.
Nekoliko jim je žal, da leta 1996 niso nastopili na olimpijskih igrah v Atlanti. Menda je bilo že vse dogovorjeno.
Olimpijske igre in neizživete sanje
Lahko bi dejali, da jim je uspelo vse, a ko jim omenite olimpijske igre, je v njihovem tonu glasu mogoče zaznati razočaranje. Zelo blizu so bili leta 1996, ko bi lahko odšli na olimpijske igre v Atlanti. Bilo je že dogovorjeno, da bi nastopili v olimpijski vasi. Na Pogačarjevem trgu so celo organizirali prireditev, na kateri so zbirali denar za odhod v Atlanto. Računali so na to, da jim bo z letalskimi vozovnicami naproti prišel Olimpijski komite Slovenije. Na koncu za njih ni bilo prostora.
Video: Ana Kovač
Michael Jordan je že imel svoj zadnji ples, oni še ne
Akrobatska skupina Žabe že nekaj časa ni nastopila. Ko smo jih vprašali, ali se spomnijo svojega zadnjega nastopa, je eden izmed njih izstrelil: "Kdo je rekel, da smo imeli svoj zadnji nastop?"
"Dejstvo je, da smo danes stari od 40 do 50 let. Imamo nekaj poškodb za seboj in potrebovali bi kakšen mesec priprav. Odzvali bi se, če bi šlo za kakšno konkretno ponudbo. Morate vedeti, da smo vseskozi skrbeli sami zase. Veliko ljudi nas je klicalo in prosilo, naj jim naredimo uslugo. V Sloveniji smo naredili res veliko uslug in nihče nikoli ni rekel hvala. Glede tega lahko rečem, da sem malo razočaran," je za konec povedal Mitja Kastelic.
Gospodje, z veseljem čakamo vaš ne zadnji, ampak naslednji "ples".
2