Sašo Filipovski: V športu so najpomembnejši odnosi

Ko je z 29 leti vodil evroligaško Olimpijo, je postal najmlajši trener tega tekmovanja. V vlogah pomočnika in glavnega trenerja je Sašo Filipovski pri zmajih, kamor je v uk k Zmagu Sagadinu prišel še kot študent, preživel kar 12 let. Zanimivo, da je v zeleno-belem klubu tudi zdaj. Pri poljski Zieloni Gori, s katero je postal prvak, pokalni in superpokalni zmagovalec. Filipovski, ki je prej deloval tudi v Rimu, ruskem Kubanu in poljskem Turowu, je edini slovenski trener, ki je svoj klub v letošnji sezoni vodil v evroligi. Zielona Gora, ki zdaj nastopa v EuroCupu, je tam dosegla dve zmagi. Ena od teh je bila tudi nad Panathinaikosom. V klubu ima slovensko družbo. Športnega direktorja in kondicijskega trenerja.

Kako ste se pred dobrim letom odločili sprejeti ponudbo Zielone Gore? Klub je navajen zmagovati. Bil je že prvak in v evroligi. Ko sem prevzel klub (novembra 2014, op. a.), mu ni šlo dobro. Klicu športnega direktorja Walterja Jeklina sem se hitro odzval. Dobro smo se izvlekli, osvojili smo pokal in prvenstvo, v letošnji sezoni smo osvojili superpokal, igrali v evroligi, trenutno smo prvi na lestvici s petnajstimi zmagami in dvema porazoma.

V evroligi smo za poljske razmere igrali dobro in všečno košarko. Nismo prišli med Top 16, ampak smo se dobro borili z najboljšimi ekipami v Evropi. Ljudje nam zelo stojijo ob strani. Je pa tako, da se vsak še bolj trudi premagati prvaka. Proti nam z veliko željo ekipe igrajo nad svojimi zmožnostmi. Tudi na papirju slabše zasedbe se čez noč prelevijo v dobre. V poljski ligi imamo v povprečju največ navijačev. Tudi dobro infrastrukturo. Tudi pri nas so težave, a ljudje želijo klub dvigniti na višjo raven – boljša regeneracija, zdravniki, napitki, pripomočki … Klub išče ljudi z več znanja in izkušenj. Walter dobro opravlja vlogo direktorja.

Pravilo, da morata biti dva poljska igralca vselej na parketu. S tem pri nas ni težav, ker imamo za poljske razmere kakovostne igralce. Drugi klubi pa imajo veliko dražje tujce in veliko cenejše domače igralce. To je posebnost, ki jo poznajo na primer tudi v Rusiji. Če nisi pozoren s tega vidika, dobiš tehnično napako.

Bi morali takšno pravilo uvesti tudi v slovenskem prvenstvu ali se daje prednost igralcem nekoliko na silo? Menim, da je malo na silo. Gre za stvar, ki je bolj odvisna od lastnikov kluba in zveze, ki podpira klube. Če ima lastnik dolgoročno vizijo, lahko vlagaš v mlade igralce. Če se boriš za preživetje iz dneva v dan, je težko podpisovati dolgoročne pogodbe s stroko. Treba je zaščititi domače igralce. Ne sme pa jim biti tako udobno, da se ne bi borili in delali. Človek po naravi od sebe ne bo dal več, kot je treba. Če je letvica postavljena nizko, se pojavi težava.

Po mojem mnenju bi lahko bilo pravilo, da je sedem Poljakov ali Slovencev na klopi. Smiselno bi bilo nagrajevati klube, ki delajo z mladimi. Da na primer takšni klubi ne morejo izpasti. Takšen primer je klub Mira Aliloviča na Češkem. V ekipi je jedro mladih, zato zveza nagrajuje klub z določenimi finančnimi sredstvi. Ne morejo se boriti za visoka mesta, zato pa v Pragi razvijajo mlade igralce. Imajo cilje in pritiske, a tudi podporo in finančna sredstva zveze.

V Sloveniji je težava to, da se tudi v mladih kategorijah išče rezultat. Verjetno imajo že 12-letniki svoje zastopnike. Klubom je zelo težko podpisati prvo poklicno pogodbo, agenti se tepejo za igralce. Starši so pod velikim pritiskom. Včasih so preveč ambiciozni. Vsak starš želi svojemu otroku najbolje, vidijo, da bo tudi njim lažje, če bo otrok uspešen. Pritiski so takšni, da se je šport kot veščina izgubil. Vse je podrejeno denarju, moči, slavi, statusu, gladiatorstvu. Mi zabavamo ljudi, ki kupijo karto. V dvorani ti lahko govorijo, kar hočejo. Ne smeš se odzvati. Gremo se teater, da so ljudje zadovoljni. Smo klovni v rokah kapitala. Moramo plesati, kot igrajo drugi. Vseeno se košarka razvija.

Koliko pritiskov kapitala in lastnikov ste že doživeli in kakšni so to bili? Ne glede na to, kje deluješ, obstaja nekdo, ki ima za vložen denar neka pričakovanja. Največkrat ljudje veliko pričakujejo predvsem od drugih. Sebe ne gledajo tako. Pojavi se obrambni mehanizem v smislu: če ne morem nečesa doseči, grem na tekmo in naj to doseže nekdo drug. Tako se doživljajo katarze, na ta način je ljudem malo lažje. Družba trenutno veliko zahteva, dala pa bi malo. Veliko lastnikov je pod pritiskom okolja.

V ruskem Kubanu je glavni Andrej Vedišev. Delovati z njim ni preprosto. Pride v garderobo, na trening, vmeša se tudi v taktiko. Daje intervjuje, v katerih govori o stroki. Kdor daje denar, je šef. Trener mora vzpostaviti dobro sodelovanje z njim in točno vedeti, kaj hoče. Najbolje je, če je šef eden. Najhuje je, če jih je več. Ko je glavni eden, ni veliko prisklednikov in prišepetovalcev.

Z njim se usedeš, pove pričakovanja do tebe in igralcev. Veš, pri čem si. Podobno je bilo v Rimu. Massino Viconti je lastnik verige hotelov. Je zelo temperamenten, a dober človek. Prihajal je na trening, enkrat na teden sem bil pri njem v pisarni. Prižgal si je cigaro, si natočil konjak, prekrižal noge … Gospod. Hotel je neposreden stik s trenerjem.

Povedal mi je, kdo je njegov ljubljenček, koga ne moremo odsloviti, ker je iz njegovega mesta, koga ima rad določen pokrovitelj … Vedel sem, kakšna je hierarhija, kdo mora igrati več, kdo manj … Najhuje je v klubu, kjer ni enega šefa, ampak veliko neformalnih, prikritih vodij in ne veš, kaj želijo. Ko jih dobiš skupaj za mizo, rečejo nekaj. Po sestanku pa te različne osebe pocukajo za rokav. Eden bi mlade, drugi bi rezultat, tretji bi enega igralca, četrti drugega … Težava Slovenije je tudi v odgovornosti. Veliko je ljudi, ki radi prišepetavajo, se radi fotografirajo ob uspehu in so prvi, ki udarjajo ob neuspehu.

Kako ste amortizirali pritiske lastnikov? Odlično. Bistva profesionalizma je, da izpolnjuješ navodila nadrejenega. Kot trener tega sicer ne bi vedel, a lastnik je opisal ozadje lobijev, pokroviteljev, njihovih in svojih zahtev. S strokovnimi argumenti sem moral prepričati enega človeka. Nesoglasja so dobrodošla, odlična, brez njih ni napredka. A treba jih je reševati na štiri oči, ne pa prek golobov pismonoš. Ko se stvari razčistijo, šef sprejme odločitev.

To moraš sprejeti, ker je on nad tabo in te za to tudi plačuje. Gre za odnos vzemi ali pusti. V Rimu sem z Viscontijem dobro sodeloval. Športni direktor je bil Bogdan Tanjević. Takšno stanje je bilo fantastično. Žal mi je, ker se ni nadaljevalo. Zgodba se je končala, ker so bile med lastnikom in rimskim županom napetosti, vlaganja so se zmanjšala, klub pa je nazadoval.

Ste lastnike večkrat prepričali o svojem prav ali ste se večkrat uklonili? Komunikacija je izjemno pomembna. V športu so najpomembnejši odnosi. Najslabše je, če so fige v žepu. Najbolje je, ko točno veš, kaj so tvoje dolžnosti in pristojnosti. Anarhija je najboljša za tiste, ki napadajo, ko ni rezultatov. Oni še vedno delujejo, zamenjajo pa po njihovem črne ovce.

Delujete v navezi z dvema Slovencema, Walter Jeklin je športni direktor, Jure Draksler pa kondicijski trener. Takšnih primerov ni prav veliko. Mar Slovenci premalo držimo skupaj, da bi sestavljali takšna gnezda? Prav na vašem portalu največ pišete o Slovencih v tujini. Sami povedo, kako so povezani v tujini. Pravzaprav najbolj povezani. Najmanj pa smo povezani doma. Nihče ne more biti prerok v svoji vasi. Slišim se z Zoranom Martičem, Davidom Dedkom, Mirom Alilovičem, Radetom Mijanovićem, odlično sodelujeva z Walterjem Jeklinom, izvrstno deluje kondicijski trener Jure Draksler, ki sem ga sam želel. Trenerji v tujini imamo veliko več povezav kot določeni trenerji v Sloveniji. To je žalostno.

Obstajajo narodi, ki so veliko bolj povezani. Srbi so vplivni vsepovsod: na Kitajskem, v Ulebu, Fibi. Ko Srb pride na določeno mesto, bo s sabo vzel pomočnika. Ko je na določen položaj postavljen Slovenec, se boji za stolček. To je paradoksalno, ampak opazno. Takšna je trenutno mentaliteta. To se spreminja in se mora spremeniti. Če ne sodeluješ, ne moreš napredovati. Tudi konkurenca mora imeti odnos, da lahko vsi rastejo.

Še kot študent ste z 22 leti prišli v Olimpijo, v Tivoliju preživeli na stotine ur za sendvič ali morda še to ne, korak za korakom gradili kariero. Ali mladi danes premalo vlagajo v prihodnost? Verjamem v teorijo podarim-dobim. Človek mora vlagati. Največja naložba pa je naložba vase. V šolah se učimo o faktografiji, malokdo pa kaj pove o življenju. Nihče ni pripravljen na starševstvo, na pravila družbe, kako plačati račune … Praksa in teorija ste zelo oddaljeni.

Najpomembnejša je vzgoja. Velikokrat pa vzgajajo inštitucije, ki so po mojem mnenju preveč zbirokratizirane. Učitelj se mora več ukvarjati s knjigami kot s pogovorom, toplino, z ljubeznijo, skratka z otrokom. Sam sem zelo hitro postal asistent na fakulteti, dr. Pavlovič in dr. Dežman sta mi hitro dala veliko odgovornost in možnost za razvoj.

Imel sem ponyja (kolo, op. a.), s katerim sem se pozimi in poleti vozil med Kodeljevim, Župančičevo jamo in halo Tivoli. V pogonu sem bil od jutra do večera. Od sedmih do devetih sem imel študente. Potem sem šel na Olimpijin trening. Po njem je bilo treba pripraviti videe. To je bila doba, ko še ni bilo računalnikov.

Presnemavali smo kasete, molil sem, da se bodo številke pri trakovih ujemale. Potem sem spet šel nazaj na fakulteto, študiral sem tudi sam. Vpisal sem magisterij, ki ga sicer nisem končal. Nato je bil na vrsti popoldanski trening.

Zdaj je krivično kazati nazaj s prstom, kakšni smo bili mi. Časi so drugačni. A nekaj se ni spremenilo. Treba je vlagati vase. Tudi jaz sem začel iz nič in z malo denarja, a z veliko volje in vlaganja. Obstajajo mlajši trenerji, ki so na primer hodili na moje treninge in se učili. Danes ni največja težava najti informacijo. Težava so dezinformacije. Informacij je preprosto preveč, v njih se izgubiš. Težko določiš prioritete.

Z Zmagom Sagadinom sta sodelovala 12 let. Bili ste v vlogi njegovega pomočnika. Kakšen odnos imata zdaj? Vsak igralec ga je različno čutil. Jaz sem mu bil zelo blizu. Ni trenerja, ki ne bi delal napak. Ob 14, 15 igralcih je težko zadovoljiti vse. Zame bo vedno oseba, ki mi je veliko dala. O njem le najlepše. Žalostno je, da se lepe stvari hitro pozabljajo. Žalostno je, da ni prisoten v vlogi nekega mentorja, kot sta na primer Dušan Ivković ali Božidar Maljković v Srbiji.

Gre za spoštovanje, splošno mnenje. O njem se govori, kot da živi v Miamiju in ima tri hiše. Igralci, ki jih je treniral, so desetkrat bolj bogati kot on. Žalostno je poslušati, kako se govori, kot da je ne vem koliko pokradel. Njegov vozni park ni nič posebnega. Živi skromno. Kot vem, ima še vedno najraje jedi na žlico. On je daleč od kaviarja. Upam, da se bo to v Sloveniji spremenilo. Ne le v košarki. Da določeni ljudje dobijo svoje mesto in status zaradi tega, kar so naredili v preteklosti. Vsi pa delamo napake, tudi on jih je, tudi jaz jih vsakodnevno.

Lahko delite z nami kakšno anekdoto, ki Sagadina prikazuje z drugačnega vidika, kot smo ga sicer vajeni? Z njim ni bilo lahko delati. Ko si hotel domov, je vrgel na mizo kaseto in dejal: "Daj, naredi še tole." O njem veliko pomeni že ime. Zmagovalec. Izjemno pedanten je. Kolikokrat sem risal akcije na tablo s flomastrom. Soba je zaradi brisanja z alkoholom tako smrdela, da smo morali zračiti. Zbriši, še enkrat. In znova in spet. Akcije, taktika, kako braniti, napadati. On je imel zapisano vse. Ko si že mislil, da ne moreš več, ti je on vselej pokazal, da nekaj pa še lahko daš.

Kaj lahko slovenski košarki prinese selektor Igor Kokoškov? Zelo je povezan z bratoma Dragić. S tega vidika bo reprezentanca močna. V Evropi je dobro delal kot selektor, po drugi strani deluje v NBA. Vsekakor je predan košarki, dober trener je. Menim, da si je zaslužil selektorsko mesto. Slovenski reprezentanci želim vse najboljše. Osebno trenutno selektor ne bi bil, ker ne morem sedeti na dveh stolčkih. Če bi lahko jaz izbiral, bi izbral trenerja, ki se lahko maksimalno posveti reprezentanci in nima kluba. A mislim, da s tega vidika tudi Kokoškov ne bo pretirano prikrajšan. Menim, da bo dal vse od sebe. "Blefer" prav gotovo ni.

Ste vi tudi dobili klic? V preteklosti sem dobil dva klica v dveh različnih obdobjih. Od Iztoka Remsa in Mateja Avanza. Težko je biti predan tako klubu kot reprezentanci. Podobno kot imaš le eno ženo. Da, bil sem kandidat. Tudi druge reprezentance so me klicale, na primer bosanska. Vse ob svojem času. Treba je spoštovati tudi sebe in družino. Po napornih desetih mesecih se človek izčrpa. Življenjske baterije se hitro praznijo. Zato nisem sprejel kateregakoli selektorskega mesta.

Namesto koga bi potencialno lahko bil selektor Sašo Filipovski? Bil sem v krogu kandidatov, ko sta bila pozneje izbrana Aleš Pipan in Jure Zdovc.

Trenerji imate ustvarjalen, a nehvaležen poklic. Fraza o vselej pripravljenih kovčkih je že dodobra oguljena. Kako si je treba ustrezno organizirati finance? Imate vedno rezervni fond za primer odpovedi ali pomanjkanja plačilne discipline? V 20 letih dela sem si kupil stanovanje. S tega vidika ni pritiska. Imam streho nad glavo. Trenerji ne delamo samo zaradi denarja. Če bi bilo tako, nas veliko ne bo zdržalo. Smo zaljubljenci v košarko. Kako prelisičiti tekmeca, skriti napake, kako igralci razvijajo potencial in osebnost. Še posebej trenerski začetki so finančno katastrofalni. Če nimaš strasti do tega poklica, nimaš v njem kaj početi.

Na primer Željko Obradović in Duško Vujošević bi se lahko že zdavnaj upokojila. Če bi delala za denar, bi že zdavnaj nehala. Gotovo pa ni preprosto.

Kopica igralcev je šla prek vaših rok v boljše klube. Danny Green, Deon Thompson, Aron Baynes, Jaka Blažič … Kakšen odnos ohranjate z njimi? Ali jih, ko se pojavi potreba, vprašate za nasvet, mnenje, priporočilo o kakšnem igralcu? Včasih tudi. A časa za veliko vzdrževanja stikov ni. Velikokrat se trenerji med sabo "tepemo" o tem, kdo je koga naredil. Igralci so naredili sami sebe. Mi pomagamo, najbolj zaslužni so pa sami. Osebno sem v karieri treniral "garače", kot je na primer Dragiša Drobnjak. On je bil kapetan tako v Olimpiji kot v Turowu. Naredil je odlično kariero. Prav zato, ker se je zavedal, da ne more biti Jordan, ki bo preigraval in metal za tri. Naučil se je igrati ob košarkarjih, ki imajo radi žogo. To je naravna inteligenca. Omeniti moram Andresa Rodrigueza.

Vesel sem, da sem sodeloval z Dannyjem Greenom. Nikakor ne trdim, da je on moj izdelek. Prišel je iz razvojne lige. Olimpija je prišla kot prehodno obdobje, da je naredil korak naprej. Ni mu bilo lahko. Ko smo vzeli Arona Baynesa, je veljal za igralca, ki je konflikten, se hitro razburi in si hitro nabere osebne napake. A pri nas je deloval odlično. Vem, da so ti igralci hvaležni za odnos, ki smo ga imeli. Vesel sem, če sem komu pomagal za en odstotek ali promil. Igralci so naredili sami sebe. Mi smo bili le pomožno kolo.

Najboljši igralci, s katerimi ste sodelovali? Najboljši pregled igre in podaje sta imela Ariel McDonald in Šarunas Jasikevičius. Kar zadeva moč, željo po treningu in napredku, moram vsekakor omeniti Baynesa. Zjutraj in zvečer je šel na vso moč. V Rimu sem treniral Charlesa Smitha, zelo inteligentnega igralca, dobrega strelca. Bil je napol invalid. Imel je težave s koleni. Neverjetno, koliko bolečine je v želji po igri in zmagi lahko prenesel. Lansko sezono sem treniral Quintona Hosleyja, ki ni prenesel poraza. Ni tako zelo rad treniral, za zmago pa bi ubijal.

Poznamo vas kot resnega človeka, deloholika. Kako pa se sproščate? Zelo rad imam naravo, hodim v gozd, ki je tukaj čudovit, berem knjige, največ psihološke. Življenjska sopotnica me pri tem podpira, dopolnjujeva se. Rad imam družbo in glasbo.