"Takšen sem in spreminjal se ne bom"

Malenkostno več kot 200 dni je od tega, ko je Slovenija na evropskem prvenstvu v Turčiji osvojila zgodovinsko zlato medaljo. A se je košarkarski list nemudoma obrnil in košarkarji so morali že zreti proti kvalifikacijam za svetovno prvenstvo za leto 2019, ko bo gostiteljica Kitajska. Po štirih tekmah so polovično uspešni, za konec prvega dela pa jih v Stožicah čakata še obračuna s Španci in Črnogorci. Selektor Rado Trifunović računa, da bo lahko računal tudi na Anthonyja Randolpha, Alekseja Nikolića in Luko Dončića. Pri čudežnem dečku slovenske košarke bi lahko vlogo odigral nabor za ligo NBA. Kaj hitro se lahko zgodi, da Američani dajo odločni ne za njegov prihod na naslednjo reprezentančno akcijo, saj bo nabor le nekaj dni pred naslednjo kvalifikacijsko tekmo.

Kako veliki so v resnici selektorski čevlji, ki jih je nosil vaš predhodnik Igor Kokoškov, čeprav imate nogo verjetno verjetno večjo od njega?
Nogo imam res večjo. Čevlji so veliki, zlasti po takšnem uspehu, kot smo ga dosegli. Ljudje ne pričakujejo drugega kot zmage. Tudi mi jih in si jih želimo. Se pa zgodijo dnevi, kot je bil proti Belorusiji. Odgovornost je velika. Ta odgovornost me spodbuja in mi ni v breme. Zelo dobro se počutim v vlogi selektorja.

Slišal je pripombe, da je kopija Igorja Kokoškova, vendar poudarja, da je on že vso trenersko kariero takšen, spreminjal se ne bo. Foto: Vid Ponikvar Na tekmah se zdite na zunaj mirni. Ni malo takšnih, ki pravijo, da kopirate slog vašega predhodnika. Ali v vas med tekmami vre in na zunaj tega ne pokažete?
Ne, velikokrat so mi res omenili, da me je Igor dobro naučil in da se podobno vedem. Z njim sva si značajsko zelo podobna. Tudi prej, ko sem bil trener v klubih, so mi vedno očitali, da sem preveč umirjen. Da bi moral biti na tekmah bolj agresiven. Vendar takšen sem in se spreminjal ne bom. Kdaj sem jezen in se odzovem, če pride takšna tekma. Nisem pa vedno. Takšen človek sem in tako deluje. Če bi se pretvarjal, da bi bil agresiven, bi bilo več škode kot koristi. To bi igralci občutili. Drugačen bi bil, kot sem v resnici. To je tako, kot če bi Željko Obradović kar naenkrat postal miren. Igralci bi vedeli, da nekaj ni v redu. Igor Kokoškov je na primer njegovo nasprotje. Jaz sem veliko bližje Igorjevemu načinu. Kdaj moraš igralce na tekmi zbuditi, vendar razmišljam, da moraš igralce pripraviti na treningu. Tekma je predstava.

Pa vendarle je težko predvideti, kakšna bo predstava, ker je tekma dinamična.
Dinamika je res, vendar trenerji več delamo na treningu. Bral sem knjigo Jamesa Woodna. Vprašali so ga, zakaj je tako miren. Dejal je, da igralci znajo tisto, kar jih je na treningu naučil. Od njih ni mogel zahtevati nečesa, česar jih še ni učil. Zase ne vem, ali sem na tekmah več kot desetkrat znorel. Na treningu pa pride trenutek, ko moraš povzdigniti glas.

Potem niste kopija Igorja Kokoškova?
Ne, zagotovo ne. Pri odločanju Košarkarske zveze Slovenije, da so me izbrali za selektorja, je bilo verjetno odločilno to, da so želeli nadaljevati slog, ki nam je prinesel rezultat. Poskušajo obdržati ekipo, kar bo težko. Ugotovili so, da sem najbolj podoben Igorju.

Koliko ste zadovoljni s tem, kar ste v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo naredili? Po štirih tekmah zmaga proti Belorusiji in Črni gori in poraza proti Španiji ter Belorusiji.
Nisem zadovoljen. Bil bi, če bi premagali Belorusijo. Potem ne bi bilo nobene napake. To bomo nadoknadili, vendar me je najbolj bolel poraz, ki se ne bi smel zgoditi. Bil je splet okoliščin. Gašperja Vidmarja smo morali pustiti nazaj v Banvit. Če bi bil z nami on, bi bila zgodba drugačna, čeprav je dal tudi Žiga Dimec vse od sebe. Bolelo je to, da so vsi opozarjali na ta poraz, nihče pa ni poudaril zmage v Podgorici proti Črni gori, kjer ni lahko zmagati. Tam smo odigrali v kvalifikacijah najboljšo tekmo.

Gašperja Vidmarja bi vseeno poslali v Banvit, četudi bi vedeli za sistem. Zdravje je na prvem mestu, poudarja selektor. Foto: Vid Ponikvar Kako komentirate zdrs proti Belorusiji?
Belorusija ni slaba ekipa. Španci so se tri dni pred nami namučili z njo in zmagali v tesni tekmi in tudi s sodniško pomočjo. Belorusi so se dvignili. Deset igralcev igra v Minsku, prav tako je isti trener. Pred tekmo s Španijo je Minsk v evropskem pokalu premagal Mornar za 46 točk, Mornar pa je bil v polfinalu lige ABA.

V Nemčiji sem se na predavanju srečal s selektorjem Španije Sergiom Scariolo in rekel je, da še ni imel težje tekme. Hitro bi se lahko opekli, ampak sem mu rekel, da se niso.

Ali je beseda nanesla še na kaj drugega?
Nenehno sem ga spraševal, kdo bo igral, ampak je vse skupaj zapakiral. (smeh, op. a.)

Kakšno predavanje ste sploh imeli v Nemčiji?
To je bil turnir košarkarjev do 19 let, vzporedno pa je mednarodna klinika za trenerja. Dobil sem povabilo, prav tako tudi Scariolo ter še nemški trener, da smo predavali.

Kaj ste predavali?
Smernice v napadu. Vsem so bile všeč smernice Igorja Kokoškova v reprezentanci. Druga tema so bile smernice v obrambi, tretja pa individualno delo z branilci. Vedo, da sem pri nas z mladimi košarkarji veliko delal individualno.

Vrnimo se h kvalifikacijam. Kako to, da si niste prebrali pravil Fibe, kaj se šteje pri prenosu točk? Po zmagi nad Črno goro ste šele izvedeli, da se v drugi del nesejo vse točke iz prvega dela, ne le proti ekipam, ki napredujejo.
Da, zanimivo vprašanje …

Goran Dragić je nedavno rekel, da bo le še navijač slovenske košarkarske reprezentance, selektor pa vseeno upa, da si bo še premislil. Foto: Vid Ponikvar Navada je železna srajca, pravijo?
Fiba je imela nedavno delovni dan in je priznala, da je naredila veliko napako. Da je premalo povedala, kaj je izrecno hotela. Mi smo imeli lani v maju na KZS predstavitev kvalifikacij. Takrat so to predstavili tako, da se točke vseh štirih ekip ne prenesejo naprej, ampak samo tistih treh, ki napredujejo. Video je bil tako narejen podobno. Vidi se, da tri reprezentance napredujejo, zadnjo izbrišejo in nesejo točke s seboj. Avtomatično je to železna srajca. In ne pomnim, v katerem športu je bilo tako, da so se točke z nasprotnikom, ki je izpadel, prenesle v naslednjo fazo tekmovanja. Tudi Scariolo mi je po tekmi z Belorusijo rekel, češ, kaj se gredo.

Osemnajst reprezentanc je takrat klicalo na Fibo. Klicali niso le tisti, ki so bili brez zmage. Nas je opozoril klic iz Turčije. Oni so se namreč opekli na Švedskem in so nas vprašali, ali vemo. Govoril sem tudi s pomočnikom iz gruzijske reprezentance. Mislim, da je bilo kakšnih pet dni po tekmi z Belorusijo. On še takrat ni vedel, da se točke nesejo naprej. Predstavitev je bila napačna.

Ali je bila potem panika, ko ste izvedeli, da se vse točke štejejo, centra Gašperja Vidmarja pa ste že poslali nazaj v klub?
Ne, ni bila. Vidmarja bi pustili nazaj. Ko je prišel na akcijo, je bil že dodobra zdrav. Morda mu je manjkalo 10 odstotkov, da bi bil popolnoma pripravljen. Nismo želeli tvegati, da bi spet zbolel in da bi ga takšnega poslali v klub. Želimo imeti dobre odnose z vsemi klubi. Mislim, da bi ga vseeno poslali. Zdravje je na prvem mestu.

Pot do svetovnega prvenstva bo zaradi tega poraza nekoliko težja.
Če hočeš priti na svetovno prvenstvo, moraš zmagovati. Na koncu bomo videli in upamo, da ta tekma ne bo vplivala na to.

Trifunovnić računa, da bosta junija lahko pomagala tako Randolph kakor tudi Dončić. Foto: Vid Ponikvar Spremljate tudi drugo skupino, s katero se križate?
Spremljam. Morda nam je Belorusije žal iz tega vidika, kako se v drugi skupini odvija vse skupaj. Če bi Belorusijo premagali, bi imeli že tri zmage. Tam imata Latvija in Turčija kot mi dve zmagi in dva poraza, Ukrajina pa tri zmage in poraz. Tudi Švedske ne smemo tam odpisati. Tako kot ima pri nas Belorusija še teoretične možnosti.

Če gledamo, koga bi lahko slovenska reprezentanca za zadnjih tekmah prvega dela proti Španiji in Črni gori pridobila, so to Luka Dončić, Anthony Randolph in Aleksej Nikolić. Imate z vsemi dogovorjeno, da pridejo, ob predpostavki, da bodo zdravi?
Bliža se junijski reprezentančni cikel in evroligaški košarkarji in tisti iz lige NBA bodo lahko igrali. Pričakujemo, da bomo dobili Randolpha, Dončića in Nikolića. Še vedno razmišljamo o Goranu Dragiću, a je nedavno rekel Radoslavu Nesteroviću, da ne bo več igral in da bo navijač. To spoštujemo. Na silo ga na igrišče ne bomo vlekli. Upamo, da si vmes še premisli. Žal nam je zaradi Zorana Dragića, ki je poškodovan. O tem, kaj imamo obljubljeno, je težko kaj reči. Vsak, ki bo imel možnost, se bo odzval. Randolph je rekel, da si želi igrati za Slovenijo. Da je bilo zanj igranje velika in pozitivna izkušnja. Nikolić si prav tako želi. Tudi Luka Dončić, vendar je pri njem dejavnik nabor za ligo NBA. Ne vemo, kako se bo to razpletlo. Upamo na najboljše, čeprav bi se lahko zgodilo, da ne bo mogel igrati za reprezentanco. A si želi in hoče.

Trifunović o junijskem prihodu Randolpha in Dončića v reprezentanco

Če bo Luka izbran med prvimi tremi na naboru za ligo NBA, obstaja možnost, da mu njegov novi klub ne bo pustil igrati za reprezentanco. Vendarle so v ZDA to veliki vložki in z novinci ne bodo želeli tvegati. Je mogoče, da v resnici pride?
Jah, ne znam povedati v odstotkih. Če si med top 3, 5 ali 10, imaš po naboru ogromno obveznosti. Hitro se teden obrne. To je čas, ko imamo mi kvalifikacije. A je treba poudariti, da si Luka res želi igrati za reprezentanco. Vse bo naredil, da bo igral. Je človek, ki si želi igrati. Tudi ko sem bil pri njem na obisku v Španiji, je rekel, da hoče priti v Slovenijo, da se napolnijo Stožice in premagamo Špance ter Črnogorce.

Verjamete, da bo Randolph prikazal pripadnost? Nedavno v Beogradu na gostovanju Real Madrida pri Crveni zvezdi ni želel dajati izjav slovenskim novinarjem. Prav tako smo v preteklosti že videli, kakšna je lahko pripadnost tujcev določeni državi …
Anthony je res obljubil. Mislim, obljubil … Če bo zdrav, bo prišel. Vprašal sem ga, ali še ima željo igrati, rekel je, da bi z veseljem prišel. Bomo videli. Verjamem, da je govoril iskreno. Če bi se karkoli zgodilo, bi bila višja sila. Z reprezentanco je imel lepe izkušnje. Užival je.

Kakšen udarec bi pomenil, če Randolpha ne bi bilo, Alen Omić pa je dal vedeti, da ne bo več igral za Slovenijo?
Spoštujem njegovo odločitev. Že pred prvim oknom sva se pogovarjala, da bi on igral za reprezentanco, le da bi potem rad šel na svetovno prvenstvo. Izrazil je željo, da bi igral in da bi bil tudi na svetovnem prvenstvu. Vendar mu tega jamstva nismo mogli dati. Odločitev se je za ne in to spoštujem.

Vrat pri Alenu Omiću niso zaprli

Vendar tudi igralcem, kot so Luka Rupnik, Miha Lapornik, Gregor Hrovat, ne morete obljubiti, da bodo zaigrali na prvenstvu …
Nikakor, a pridejo zelo veseli. Ne moreš obljubiti, ker ne veš, kaj se bo zgodilo. Alena razumem. Z njim sem bil že v Laškem, ko je bil star 18 let. Bil sem pomočnik. Alen je zelo srčen človek. Če je vesel, se na 200 metrov vidi, da je vesel, prav tako v nasprotnem primeru. Takšen je. Kdo drug je takšen, da te stvari skriva. Videl sem, kako ga je v srcu zabolelo, da smo vzeli Randolpha za evropsko prvenstvo. Po drugi strani pa bi vseeno pričakoval, da bi nekako razumel. Alen je prav tako igralec in ve, da nam v reprezentanci manjka krilni center, kar ni njegov položaj. Po eni strani bi lahko pričakoval, da bi razumel, po drugi ne.

Ali so vrata zaprta?
Ne, nisem jih zaprl. V reprezentanci je vedno dobrodošel tisti, ki si želi. Sestavljena mora biti iz košarkarjev, ki so najboljši in spadajo skupaj. Tudi po pozicijah morajo biti popolni. Morda pa še bo.

Bi naša reprezentanca za junij tako pridobila najmanj okrepitev? Dejstvo je, da jih bo Španija največ, Črnogorci pa bi jih lahko tudi, zlasti če bosta prišla centra iz lige NBA in Evrolige –  Nikola Vučević in Bojan Dubljević.
Španci bodo zagotovo zelo okrepljeni. Scariolo mi je v pogovoru dejal, da pričakuje vse, kar jih imajo. Pogovarjal sem se tudi s trenerjem črnogorske reprezentance. Pričakujejo, da se bosta priključila Dubljević in Vučeivić, iz Crvene zvezde Milko Bjelica in Taylor Rochestie, ki je naturalizirani košarkar. Tudi mi bomo močnejši za Nikolića, Randolpha, upamo na Dončića ter seveda na navijače. Dodatna energija s tribun nam bo prišla prav.

Kako se bodo okrepili Španci in Črnogorci za tekmo s Slovenijo

Kaj bo ključno?
Ključno bo, kateri igralci bodo igrali. Druga ključna stvar bo, da napolnimo dvorano. Navijači nam bodo dali energijo. Tako Španija kakor tudi Črna gora sta atraktivna nasprotnika, da bi se to lahko zgodilo. Upamo, da bo tako. Preostalo bomo naredili na treningih.

S čim bi bili zadovoljni po tekmah s Španijo in Črno goro?
Z dvema zmagama, prav tako tudi javnost. Če se zgodi, da na eni zmagamo in eni izgubimo, ne bo konec sveta, saj imamo še vedno dobro izhodišče za naprej. A zakaj si ne bi naredili dobrega izhodišča že zdaj in poskušali na obeh tekmah zmagati. Vemo, da bo naloga težka, vendar merimo na zmagi.

"Če nas primerjajo s Srbijo in Španijo na parketu, nas naj tudi zunaj njega." Foto: Vid Ponikvar Od osvojene zlate medalje je zdaj že približno 200 dni. Spomini so verjetno sveži, so pa košarkarji zdaj spet spomnili na zgodovinski dosežek. V ospredju je bilo njihovo pismo premierju v odhodu Miru Cerarju, da so premije ob osvojitvi zlate medalje prenizke. Na socialnih omrežjih so se v pogovore vključili tudi košarkarji, zlasti Klemen Prepelič in na koncu tudi Luka Dončić. Kako gledate na vse skupaj?
Najprej moram povedati to: rezultat, ki smo ga dosegli, je fenomenalen. Moramo se zavedati, da smo dosegli najboljši kolektivni rezultat, kar jih obstaja v Sloveniji. Zadnje čase kažemo, da smo dobri v kolektivnih športih, prej to ni bilo tako izrazito. Tu so namreč še rokomet, odbojka in hokej. Da smo bili evropski prvaki v Turčiji in igrali proti najmočnejši Španiji – manjkal je "le" poškodovani Sergio Llull, je velik dosežek. Moramo se zavedati, da smo naredili res odmeven rezultat. Vsi imamo lepe spomine in teh nam ne more nihče vzeti. Igrali smo tudi za državo in javnost, ki si je želela že ta dosežek. Moramo se zavedati, da je težko dosegljivo, da bo katera od ekip vsako leto evropski prvak.

Kar zadeva nagrade, bi povedal: kar berem in spremljam, je vse skupaj napačno predstavljeno. Eden od novinarjev je zadnjič rekel, ali štiri tisoč bruto ni dovolj za vas košarkarje. Nekaj takega. Normalno je, da si ljudje, ko slišijo znesek, mislijo, ali jim res ni dovolj teh štiri tisoč. Saj že tako ali tako služijo denar. To ni bistvo.

Ministrica je takoj stopila v bran in dejala, da so denar že nakazali, vse je res. A je bilo vse vodstvo zveze z igralci dogovorjeno, da jim takrat še ne bodo ničesar izplačevali, ker bodo poskušali še kaj dobiti, nato pa bodo vse nakazali v enem kosu. Igralci so se strinjali s tem. Tega denarja ni nihče zapravil.

O denarju: če država nima denarja, ga nima. Lepo je, da smo dobili Bloudkovo nagrado in da jih nekaj čaka za pokojnino.

Septembrska evforija v Sloveniji, ki so jo z osvojeno zlato medaljo ustvarili slovenski košarkarji. Takrat je bila marsikatera muka pozabljena. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ko bo kdo izpolnil pogoje pogoje za upokojitev …
Vsi igralci so bili zadovoljni, da je bilo priznanje podeljeno. Vsi vemo, da so Srbi dobili 20 in Španci 30 tisoč evrov. Zanimivo je to: vsi nas vedno primerjajo s temi reprezentancami, ko igramo proti njim. Moramo jih premagati, se sliši. Ko je treba dobiti nagrado, nas nihče ne primerja z njimi. Takrat je Slovenija majhna država. Zakaj bi imela Srbija več denarja? Potem bodimo realno primerljivi povsod. Ne le na parketu. Ne vem, ali je kje pisalo, kaj so Turki dobili, ko so bili drugi na svetovnem prvenstvu. Vsak v reprezentanci je dobil milijon evrov, poleg tega stanovanje v Istanbulu in avto do 100 tisoč evrov. To je zame preveč in je že merjene moči, koliko je kdo sposoben. Kar hočem povedati, je, da bi moralo biti primerljivo s Srbijo.

Ali je pametno komunicirati z navijači na takšen način, kot so reprezentanti?
Težko odgovorim na to vprašanje, ker socialnih omrežij ne uporabljam. Povedo mi, kaj so pisali. Socialna omrežja so ravno zato, da poveš svoje mnenje. Zdaj so zunaj reprezentance in delajo, kar jim klub dovoli. Tudi njihova možnost je, da napišejo karkoli. Če bi bili zdaj pod okriljem reprezentance, bi se z njimi dogovorili, kako se odločati pri teh stvareh. Zato tudi ne morem ocenjevati. Vem le, da je bil Prepelič zelo aktiven na Twitterju.

Ali so na zvezi rekli, da bodo pridobili kaj dodatnega denarja glede na to, da od države kaj več verjetno ne boste dobili?
Teh 67 tisoč nas čaka. Zveza poskuša dobiti še več. Ali bomo dobili od države še kaj? Verjetno ne. Rašo Nesterović in predsednik Matej Erjavec poskušata pridobiti sredstva prek sponzorjev.

Vi ste na zvezi zaposleni ali ste zunanji sodelavec?
Na zvezi sem že pet let, vendar sem kot samostojni podjetnik. Pogodbeno sem vezan. Vesel sem, da mi KZS omogoča, da opravljam mesto selektorja kot profesionalec.

Odločen je, da v Stožicah padejo Španci in Črnogorci. Foto: Vid Ponikvar Ali se je znesek zdaj, ko ste selektor, kaj spremenil?
Če se uvrstimo na svetovno prvenstvo, je nagrada lepa. Imam mesečno plačo. Prej sem opravljal raznorazne funkcije pod okriljem zveze, kot selektor imam povsem druge obveznosti. Opravljam tudi delo predsednika strokovnega sveta, kar vzame veliko časa. Nenehno je nekaj.

Poglejmo še v prihodnost. Verjetno imate pod nadzorom, kaj se dogaja v mlajših selekcijah. Kakšen material imamo Slovenci?
Zdaj jih kot selektor spremljam od 14. leta. Pred tem že od mladih nog. Imamo kar veliko materiala. Je pa tako: pri 14 letih se ti zdi zanimivih 100 odstotkov, pri 15 letih 70-80, pri 16 letih 30, pri 17 letih 20, pri 18 letih pa od pet do 10 košarkarjev. Zaradi razvoja posameznika se ta številka manjša. Veliko vlogo ima značaj Ko sem bil sam igralec, je bilo v klubu kar nekaj boljših od mene, vendar niso imeli pravega značaja.

Ali je kdo, ki bi lahko kmalu potrkal na vrata članske reprezentance?
V najbližji prihodnosti bi moral biti Jurij Macura, ki je pri Baskonii. Zanimiva sta dva v ZDA. Martin Krampelj se je žal poškodoval, ampak ga bomo poleti poskušali videti. Zelo zanimiv je Matej Kavaš. On igra zelo dobro košarko. Igra na igralnem mestu branilca, organizatorja igre. Kot igralec mi je zelo všeč. V ZDA igra v najvišji študentski diviziji. Dober je. Do 18. leta je bil v reprezentanci. Za junij bi ga kar poklical na zbor, da ga vidimo na treningu, vendar ne vem, ali mu bodo v ZDA dovolili. Nekatere univerze imajo namreč še obveznosti. Med letom je jasno, da jim ne dovolijo. Videti moramo tudi Luko Kraljevića.

Pravkar se odvija konec državnega prvenstva do 17 let. Po pravici povedano, ali je kaj pravega materiala za člansko reprezentanco?
Prav tako je kdo tak že pri 16 letih, ampak jih je preveč, da bi jih imenoval. V Sloveniji imamo zelo zanimive igralce. Za prihodnost se ne bojim. Le višine primanjkuje. Košarkarjev, ki bi bili visoki kot Rašo Nesterović, Primož Brezec, Erazem Lorbek ... Trenutno jih ni. Po Žigi Dimcu je že dolgo časa luknja.