Od suhljatega fanta iz Kosez do milijonarja v ligi NBA

Rašo Nesterović, Beno Udrih in Saša Vujačić se sicer lahko pohvalijo s šampionskimi prstani, ki jih prejmejo vsi prvaki v severnoameriški poklicni ligi NBA. Vsi po vrsti so imeli tudi svoje velike trenutke in so navsezadnje tudi dobro zaslužili. A čeprav ni bil (še) nikoli prvak, je daleč največji pečat v najmočnejši ligi na svetu zanesljivo pustil Goran Dragić.

Potem ko je bil lani uvrščen v uradno tretjo peterko lige in za nameček prejel še priznanje za igralca, ki je najbolj napredoval, je nov dokaz sledil na prvi dan poletnega prestopnega roka 2015. Če se bodo uresničile trditve vselej verodostojnih medijev in informacijsko zanesljivih novinarjev, potem bo 29-letni Ljubljančan še v tem mesecu podpisal petletno pogodbo z moštvom Miami Heat, v kateri bo zapisan tudi spoštovanja vreden znesek – 90 milijonov ameriških dolarjev oziroma približno 80 milijonov evrov.

Prepričal jih je

Za Dragića se zaradi javne podobe, ki v primerjavi s številnimi tekmeci ali celo soigralci ni nič kaj pretirano zvezdniška, in pa majhnosti slovenskega trga, zaradi katerega v Miamiju ne morejo upati na mastne zaslužke od prodaje dresov v igralčevi domovini (se še spominjate, kakšno košarkarsko evforijo je na Kitajskem sprožil Jao Ming?), snubci zanesljivo niso ogreli s trženjskimi skritimi cilji in težnjo po neposredni povrnitvi vloženega. Prepričal jih je, zelo preprosto, s svojo igro. Prepričal jih je s pristopom, energijo in košarkarskimi vrlinami, med katerimi gre spoštovati tako individualno kakovost kot vpliv na igro soigralcev.

V zanj značilni vihravi igri 191 centimetrov visoki organizator igre združuje značilno balkansko košarkarsko predrznost, obenem pa ima zaradi vcepljene družinske skromnosti prirojen tudi občutek do podrejanja kolektivu. Na parketu to pomeni, da bo, če bo začutil priložnost, neusmiljeno prodrl pod koš, sprožil žogo proti obroču, ko mu bo to veleval instinkt, ali pa nesebično podal soigralcu. Pred zadnjim bo pogosto s predhodno potezo ob sebe zvabil dva tekmeca in tako soigralcu namenil več prostora za met ali centru za zabijanje.

Iz enosobnega stanovanja v Kosezah

Čeprav mu tudi petletna pogodba še zdaleč ne zagotavlja, da bo prav toliko časa nosil dres Miamija, saj na kupčije med klubi igralci pogosto nimajo pravega vpliva, pa prav v moštvu s Floride Gogi vidi tudi priložnost za veliko igralsko zgodbo.

Do zdaj mu namreč orisanih vrlin še ni uspelo razkazovati na najpomembnejših tekmah. Miami naj bi namreč postopoma zgradil ekipo, s katero bi se podal proti vrhu lige NBA. Dirigentsko palico naj bi vihtel prav najbolje plačani slovenski športnik.

O veliki vlogi v velikem klubu je tedaj mladi in suhljati Dragić sanjal že pred dobrim desetletjem, ko je nase opozarjal v dresu ljubljanske Ilirije.

"Bil je droben fant z nogami kot piškotki. Vseeno se je dalo slutiti, da bo postal – igralec. Čakala pa ga je še dolga pot. Pri njegovem razvoju smo bili najbolj pozorni na piljenje tehnike in gradnjo športne inteligence. Hitro je napredoval, zato sem ga že kot kadeta potisnil v člansko moštvo," se Goranovih začetkov v Kosezah, kjer je skupaj z očetom Marinkom, mamo Mojco in bratom Zoranom bival v enosobnem stanovanju, spominja njegov prvi trener Spasoje Todorović.

Treninge v tedaj dotrajani dvorani ob Vodnikovi cesti je v poletih mesecih občasno obiskal tudi takrat že uveljavljeni Rašo Nesterović. "Fotografija z njim je bila za vse te mlade fante posebna nagrada," pravi Todorović. Rašo pa dodaja: "Spominjam se trinajstletnika, ki je bil izjemno suh, a ko je prijel žogo, je pokazal, kaj zna. Ta fantič je bil Gogi!"

Treba je vztrajati

Z Ilirije je Gogija leta 2004 pot vodila na Kodeljevo, kjer domuje ljubljanski Slovan. Tam se je ob delu z Mirom Alilovićem, Juretom Zdovcem, Alešem Pipanom in Zoranom Martičem dokončno razvil v košarkarja v članski konkurenci ter zaigral v ligi ABA in finalu slovenskega prvenstva. Z mladostniško razigranostjo, slovesom trdega delavca in svojimi igralskimi vragolijami je kaj hitro pritegnil tudi pozornost oglednikov tujih klubov.

Nanj so mrežo vrgli pri Tau Ceramici iz Vitorie ter ga po mučnih pogajanjih zvabili v svoje vrste. Prave priložnosti ni dočakal. Kot posojeni igralec se je kalil v Murcii in ljubljanski Olimpiji, dokler ni že leta 2008 presenetil skeptične javnosti z odločitvijo za selitev v ligo NBA. Tam je branil barve Phoenixa in Houstona, z vzponi in padci, a vedno z jasno vizijo in čvrstim notranjim motom. "Treba je vztrajati," je večkrat poudaril zadnji kapetan slovenske reprezentance, za katero na letošnjem EuroBasket zaradi skorajšnjega rojstva drugega otroka bržčas ne bo zaigral.