Petek, 30. 12. 2022, 11.20
1 leto, 11 mesecev
Danica Nana Guberinič, nekdanja vrhunska košarkarica, ki je v pokoju odkrila tretjo kariero
"Ob službi in športu ni bilo dovolj časa za sanjarjenje"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,83
Nekdanja vrhunska košarkarica Nana Guberinič je po upokojitvi odkrila novo strast, ustvarjanje karikatur in pop up portretov. Njena dela, portreti nagrajenih športnikov, so že dve leti sestavni del slavnostne prireditve Športnik leta.
Ob izteku leta 2022 vam predstavljamo zgodbo nekdanje vrhunske košarkarice Danice Nane Guberinič, ki je po upokojitvi našla čas za obuditev svoje velike otroške ljubezni – risanja in slikanja. Njeni portreti vrhunskih športnikov so že dve leti pomemben del prireditve Športnik leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Bi bilo življenje 67-letne Domžalčanke drugačno, če bi za to ljubezen čas našla že prej?
"O slikanju in risanju sem sanjala že kot otrok, vendar me je življenje potegnilo v čisto druge vode. Ob službi in športu ni bilo dovolj časa za sanjarjenje," pravi nekdanja košarkarica, 67-letna Nana Guberinič, ki je po upokojitvi odločno zakorakala v nov svet. Začela se je spoznavati z osnovami slikanja in risanja, pozneje pa so jo pritegnile karikature in pop up portreti, ki so danes njena nova strast.
Ustvarja na grafični tabli Wacom z elektronskim peresom.
Guberiničeva se je s košarko ukvarjala v obdobju, ki ga je težko primerjati z današnjim. V 70. in 80. letih preteklega stoletja so športniki o profesionalizmu, kot ga poznamo danes, lahko le sanjali.
"V času, ko sem igrala košarko na Olimpiji, sem morala hoditi tudi v redno službo. O profesionalizmu in o tem, da bi od košarke lahko živela, v tistih časih nisem niti razmišljala. Za žensko košarko je bilo zelo malo zanimanja v družbi, pa tudi v klubu ni bilo veliko posluha in denarja. Klub je zagotovil drese, trenirke in športne copate, česa več pa ne. Za uspeh na evropskem prvenstvu in osvojeno srebrno medaljo sem od Košarkarske zveze Jugoslavije dobila nagrado v višini ene delavske plače," se spominja nekdanja vrhunska športnica, ki se je s športom v mladosti začela ukvarjati po naključju. Najprej z nogometom in potem s košarko.
Žan Kranjec je na izboru Športnik leta 2022 letos osvojil tretje mesto. Guberiničeva je prav njegovo drugo mesto na olimpijskih igrah v Pekingu izpostavila kot svoj najljubši slovenski športni dosežek tega leta.
Najbolj ponosna na srebro na evropskem prvenstvu in priznanje zaslužni športnik Jugoslavije
Košarkarsko pot je začela v rodnih Domžalah, pozneje pa prestopila v ljubljansko Olimpijo. "Zaradi dobrih iger v klubskem dresu sem bila izbrana tudi v jugoslovansko reprezentanco. V štirih letih sem z reprezentanco osvojila kar nekaj medalj na različnih tekmovanjih, najbolj pa sem ponosna na osvojeno srebrno medaljo na evropskem prvenstvu na Poljskem leta 1978 in priznanje zaslužni športnik Jugoslavije."
Čeprav so takratni časopisi redno in obširno pisali o tekmah košarkaric v prvi jugoslovanski ligi, pa za žensko košarko nikoli ni bilo veliko zanimanja, pravi sogovornica, zato so v Tivoliju in Ježici imele bore malo navijačev.
"Na Olimpiji je bila seveda v ospredju moška ekipa in tako so nas leta 1981 iz Tivolija preselili na obrobje mesta, na Ježico. V ježiško dvorano so tako na tekme prihajali večinoma prijatelji in sorodniki igralk, ki so postali naši navijači. Je pa bilo to lepo obdobje, ki ga mlajše generacije ne poznajo in pravijo, da se je to dogajalo v Jugoslaviji in da so zdaj drugi časi. Da, res je, ampak slovenska ženska košarka je obstajala že takrat in ne šele od leta 1991 naprej."
Tudi atlet Kristjan Čeh, športnik leta 2022 po izboru članov Društva športnih novinarjev Slovenije, je dobil svoj portret.
Prednosti in pomanjkljivosti vrhunskega športa
Guberiničeva pravi, da je ukvarjanje s športom od nje zahtevalo veliko discipline in usklajevanja z obveznostmi v službi in doma, ji je pa šport omogočil, da se je izoblikovala v osebo, kakršna je danes. "Samozavestna, močna, odločna," pravi nekdanja vrhunska športnica, ki priznava, da je tekanje po tivolskih stopnicah in košarkarskih terenih pustilo nekaj posledic na njenem telesu. "Imam kar nekaj težav s hrbtenico, koleni, pred kratkim sem dobila nov kolk," pravi Guberiničeva, ki je po koncu košarkarske kariere ostala v športu, le da je presedlala med trenerje.
"Preskok niti ni bil tako težak. Seveda samo košarkarsko znanje in izkušnje niso bile dovolj za vodenje ekipe. Opraviti sem morala potrebna strokovna usposabljanja za trenersko delo. Prevzela sem treniranje ženske ekipe Mengša in Domžal, z njo osvojila takratno prvenstvo Slovenije in napredovala v 2. zvezno ligo. Kasneje smo z nekaj igralkami kar same ustanovile ŽKK Domžale, ki deluje še danes. Kot trenerka sem uživala, saj sem svoje znanje in izkušnje lahko prenašala na mlajše igralke," pravi. V vlogi trenerke je vztrajala deset let, za opravljeno delo pa ji je Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije (ZKTS) podelilo priznanje Častni član ZKTS za posebne zasluge.
Pokal za tretje mesto v izboru Športnica leta 2022 je v imenu Nike Križnar (portret) prevzel njen trener Zoran Zupančič.
Orala ledino v prodaji elektronskih igrač
Po končani trenerski karieri se je lotila še podjetništva. "Odprla sem svoje podjetje in se ukvarjala z uvozom in veleprodajo elektronskih igrač, kot so LCD, videokonzole, kasete z igrami in podobno. Takrat teh elektronskih igrač ni bilo veliko na trgu, to je bilo nekaj novega za tiste čase. Posel je nekaj časa cvetel, nato pa se je trg počasi zasičil," pravi.
Košarke takrat ni pogrešala. "Obrnila sem nov list v življenju in se popolnoma posvetila poslu," pravi.
Po upokojitvi čas za uresničitev otroških sanj
Šele ko se je upokojila, je na novo odkrivala svoje mladostniške sanje, risanje in slikanje. Zanimalo nas je, zakaj je trajalo tako dolgo. "Ker sem šele takrat našla dovolj časa, da sem se lahko posvetila učenju risanja in slikanja," pravi.
Najprej je opravila osnovni tečaj risanja in slikanja pri akademski slikarki Nataši Jan Virant, pozneje pa se je povezala z nekdanjo soigralko Biserko Komac, ki ji je vedno znala svetovati in jo spodbujala pri ustvarjanju.
Prvo karikaturo je izdelala bolj ali manj za hec za svojo nekdanjo soigralko. "Karikatura je bila prepoznavna, Jasna pa je bila z njo zadovoljna. Kar dobro mi je uspelo za začetek," se spominja. Pravi, da v tistih časih z ljubiteljskim risanjem karikatur in portretov gotovo ne bi mogla preživeti. "Saj tudi danes s tem svojim hobijem ne služim," dodaja.
Dela na grafični tabli z elektronskim peresom
Danes del dneva posveti opravilom na vrtu in postori kaj okoli hiše, del prostega časa pa posveti risanju, ki se mu je temeljito posvetila. "Risanja karikatur sem se učila pri znanem ameriškem karikaturistu Jasonu Seilerju, kjer sem opravila spletni tečaj, kar mi je zelo pomagalo. Delam na grafični tabli Wacom z elektronskim peresom. Včasih sem veliko slikala na klasični način, se pravi s papirjem in barvami, danes pa raje vse počnem na elektronski tabli."
Njena dela lahko spremljate na spletni strani domzalec.si ali karikaturenena.si, ne čuti pa več potrebe po razstavljanju svojih del. "Priprava takšne razstave je precejšen finančni zalogaj, poleg tega je težko najti primeren prostor, pripraviti, natisniti in uokviriti je treba vse portrete, zato svoja dela raje objavljam na družbenih omrežjih in spletni strani, kjer je veliko ogledov."
Že dve leti njeni portreti na slavnostni prireditvi Športnik leta krasijo oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma. Izdelava takega portreta ji običajno vzame dva dni časa ali več, odvisno tudi od razpoloženja. Obakrat je portrete po končani podelitvi podarila športnikom.
