Nekdanja ljubljanska Američana: prvi srednješolski trener, drugi za zapahi

"Letos je imel Sagadin pri izbiri tujcev res srečno roko," so že ob prvih predstavah tekmovalne sezone 1996/97 modrovali dolgoletni tivolski obiskovalci tekem tedanjega Smelta Olimpije ter s prstom kazali na ameriškega organizatorja igre Ariela McDonalda in njegovega rojaka Darrena Henrieja na krilnem položaju. Prvi vtis ni bil zavajajoč. Američana sta ekipi, v kateri so bili med drugim še vzhajajoča zvezda slovenske košarke Marko Milič, neutrudni kapetan Dušan Hauptman, reprezentančna centra Marijan Kraljević in Marko Tušek, gruzijski velikan Vladimir Stepania in pa tudi novopečeni generalni sekretar KZS Rašo Nesterović, ki pa je, ker ni želel podpisati nove večletne pogodbe, igral le za vzorec, dala poseben ton.

Tudi rezultat ni izostal. Zeleno-bela zmajeva četa je z všečno in raznoliko igro, ki je seveda slonela tudi na znamenitih obrambnih načelih Zmaga Sagadina, na gostovanjih v neugoden položaj spravljala največje evropske klubske velikane, legendarna dvorana Tivoli pa je tako ali tako postala ena od najtežje osvojljivih evropskih trdnjav. Ena najlepših ljubljanskih košarkarskih pravljic se je končala celo na zaključnem turnirju evroligaške četverice v Rimu, kjer so zmaji po porazu proti poznejšemu prvaku Olympiacosu in zmagi nad Asvelom osvojili tretje mesto.

Od Venezuele do zapora

Ljubljanski klub je sicer po velikem uspehu leta 1997 nanizal še nekaj vrhunskih sezon v evroligi, a se kaj kmalu znašel v hudih finančnih težavah. Ceno za veliko nesorazmerje med odhodki in prihodki plačuje še danes, saj je članska ekipa že nekaj let talec sanacijskega programa. Še nižje je zabredel eden od junakov tedanje zgodbe. Tudi on plačuje ceno za svoja dejanja – za zapahi.

Danes 46-letni Darren Henrie, sicer tudi oče dveh otrok, namreč prestaja enoletno zaporno kazen (sledi pogojni izpust s štiriletnim preizkusnim obdobjem) po avgustovski obsodbi zaradi nadlegovanja mladoletnih oseb. Henrie je kot srednješolski učitelj v Franklinu v ameriški zvezni državi Tennessee med letoma 2007 in 2009 spolno zlorabljal mladoletnega fanta, zaradi česar se je leta 2012 znašel pred sodnikom, obsodilno sodbo pa dočakal letošnjega avgusta.

Nekdanji 201 centimeter visoki zmaj je sicer po slovesu od Ljubljane v Evropi odigral še nekaj kakovostnih sezon (Split, Asvel in Žalgiris), v zatonu kariere pa se je potikal po nekoliko bolj eksotičnih državah. Igral je namreč v Venezueli, Dominikanski republiki in Hongkongu.

McDonald v trenerski vlogi

Pod precej uspešnejšo kariero se je podpisal McDonald, ki je sicer kot ljubljenec tivolskega občinstva v Ljubljani preživel tri sezone (eno pred tem še v Krškem), prejel slovenski potni list in leta 2001 zaigral celo na EuroBasketu v Turčiji. Velik pečat je pustil predvsem pri slovitem Maccabiju iz Tel Aviva, s katerim je osvojil Fibino Suproligo. Nosil je tudi dres Panathinaikosa iz Aten, kjer je bil njegov soigralec med drugim Jaka Lakovič, po letih selitev (Dinamo Moskva, Girona) pa je košarkarsko pot na najvišji ravni sklenil pred petimi leti v Sieni, tedanjem velikanu italijanske košarke, ki se je letos zaradi finančne stiske znašel na smetišču zgodovine.

Dvainštiridesetletni McDonald danes z ženo Shawntel in sinom Baileyjem živi v ameriški deželi tisočerih jezer, v zvezni državi Minnesota, natančneje v predelu Maple Grove na obrobju Minneapolisa. Stik s košarko ohranja na dveh ravneh. Deloma je kot strokovni televizijski komentator za športno mrežo Big Ten Network zajadral v vode športnega novinarstva, obenem pa se spogleduje tudi s trenerskim poklicem. Svoj prvi izziv je našel v srednješolski ekipi Providence, kjer službuje kot pomočnik trenerja.