"Ne smemo zavreči tega, kar smo naredili"

Saša Zagorac je v življenju dal že veliko skozi. Pred leti se je nagibal h košarkarskemu slovesu, nato ga je leta 2014 spet dvignil Predrag Milović, potem ko ga je pripeljal v Zlatorog iz Laškega. Košarkarsko življenje je takrat dobilo spet smisel, največje zadovoljstvo pa je doživel letos poleti.

Kot član slovenske košarkarske reprezentance se je veselil zgodovinske zlate medalje na evropskem prvenstvu v Istanbulu. Misli mu še vedno rade zajadrajo v to smer: "Občutki niso izginili. Bili so vedno tu. Na telefonu imamo skupino in smo vedno v stiku. Komaj smo čakali, da se spet zberemo. Da podoživimo, čeprav ne bo isto, ker manjka skoraj polovica igralcev. V njihovem imenu bomo tudi branili čast, da smo evropski prvaki."

"Ena stvar me zelo žalosti, da nismo imeli možnosti, da bi se poveselili"

"Ena stvar me zelo žalosti. Košarkarji smo preživeli dva meseca in pol skupaj. Vsak dan smo skupaj jedli, spali in igrali, na koncu pa nismo imeli možnosti, da bi se poveselili." Foto: Vid Ponikvar Kot rad tudi sam poudari, velja za čustvenega človeka. In tako je doživljal tudi uspeh skupaj z reprezentančnimi kolegi, ki še vedno odmeva v svetu košarke.

"Pri meni čustva še vedno igrajo. Ena stvar me zelo žalosti. Košarkarji smo preživeli dva meseca in pol skupaj. Vsak dan smo skupaj jedli, spali in igrali, na koncu pa nismo imeli možnosti, da bi se poveselili. To manjka kot pika na i. Ampak upam, da bo možnost, čeprav ne bo isto. Zato pa ostajajo spomini in rad se spomnim, kaj smo naredili," razlaga Zagorac.

Pri 33 letih ni razmišljal, da bi po evropskem prvenstvu zaključil reprezentančno kariero. Vedno ji bo na voljo: "Nikdar nisem kolebal. Reprezentanca je zame kot dolžnost. S tem nočem povedati, da sem prisiljen. Rad bi povedal, da skušam vrniti tisto, kar mi je košarka dala. Vedno se bom odzival vsem povabilom, dokler sam ne bom več videl, da nima smisla. "

"Nismo se prišli le pokazat"

"Verjamem, da smo vsi v glavi zdravi, da vemo, zakaj smo tukaj." Foto: Sportida Ta teden ga skupaj s kolegi čaka začetek kvalifikacij za svetovno prvenstvo. V petek se bo naša reprezentanca v Stožicah pomerila z Belorusijo, dva dni pozneje pa v Burgosu še s Španijo: "Verjamem, da smo vsi v glavi zdravi, da vemo, zakaj smo tukaj. Da se nismo prišli domov le pokazat. Da imamo delo. Da imamo čast branjenja, da smo evropski prvaki. Ne smemo zavreči tega, kar smo naredili."

Zato pa ima vse prej kot idealno klubsko sezono. Kot posameznik je sicer najboljši mož madžarskega Soprona – v povprečju dosega 18,6 točke in 5,4 skoka - a ekipa ne blesti. Po osmih krogih madžarskega prvenstva je pri vsega eni zmagi.

Navijači prišli v garderobo in želeli obračunati

"Nikjer ni bilo niti blizu takšnim pritiskom, kot so tu. Navijači so prišli v garderobo in želeli obračunati." Foto: Vid Ponikvar "Malce je frustrirajoče. Po tekmi z Latvijo na EuroBasketu sem imel denimo občutek, da bi lahko NBA sestavila ekipo in nas ne bi premagala, ker smo bili tako samozavesti. Zdaj imam občutek, da bi me bilo strah, če bi igral proti ekipi iz kakšne vasi. Sezona je še dolga. Bomo videli, kaj se bo dogajalo. Pritiski so nenormalni glede na rang tekmovanja. Upam, da čim prej obrnemo ploščo," se je o tej temi razgovoril Zagorac.

Nato se je dotaknil tega, za kakšne pritiske dejansko gre: "Iskreno, kaj takšnega še nisem doživel. Igral sem v Olimpiji, ko so bili slabi in dobri časi, v Rusiji, kjer so pričakovanja višja. A nikjer ni bilo niti blizu takšnim pritiskom, kot so tu. Navijači so prišli v garderobo in želeli obračunati. Sicer na tekmah normalno in kulturno navijajo, so pa nezadovoljni. Vsaka ekipa ima pet tujcev. Pri nas smo s kakšnimi malce zgrešili. Nato pride nezadovoljstvo, ker ne zmagujemo. Klub ima ugled, ker je bil prejšnja leta precej visoko. Pričakujejo veliko, mi pa ne dajemo tega. Po eni strani jih razumem, po drugi pa iz nič ne moreš veliko narediti."