Memi Bečirović: V Iranu so preplačani glede na svoje znanje

Z Iranom je Memi Bečirović v vlogi selektorja osvojil azijsko prvenstvo, azijski pokal, pokal Williama Jonesa, prvenstvo WABA, Stankovićev pokal ... Iran je kot azijskega prvaka popeljal na svetovno prvenstvo v Španijo, kjer bo prihodnje leto igrala tudi naša izbrana vrsta. Vsi ti rezultati so ga v povzdignili v azijski državi v višave. A ne le v Iranu, temveč v celotni Aziji, kjer je zelo cenjen in spoštovan.

Dve leti ste zdaj v Iranu. Kakšno je sploh tam življenje? Ali je takšno, kot ga želijo mnogi prikazati? Zadovoljen sem. Stereotipi o Iranu so na Zahodu zaradi sankcij povsem napačni. V resnici je drugače. Ljudje so zelo prijazni. V Teheranu, kjer sem jaz, je dvajset milijonov ljudi. Površina mesta je enaka celotni Sloveniji. To je velemesto. Stanovanje imam v centru. Malce je težava le v prometu, ker je veliko avtov. Vsi so prijazni.

Ali se čuti vpliv izpostavljene politične napetosti ali je vse skupaj preveč medijsko napihnjeno? Ne, jaz je ne čutim. Zelo varno je tukaj. Ljudje imajo tujce zelo radi. In to ni le v mojem primeru. Na splošno jih imajo radi. Zelo so ustrežljivi. Pomagati ti želijo, ko jih povprašaš za kakšno stvar.

Kako pa je z jezikom? Govorijo angleško? Mlajša generacija ne govori tako dobro kot starejša. To je še iz prejšnjega režima, ko so imeli Američani zelo pomembno besedo. Da se sporazumevati. Nekateri govorijo perfektno. Veliko Irancev je tudi v tujini. So razseljeni. Vsi mislijo, kako ZDA in Iran nista v dobrih odnosih. Če povem, da jih od mojih dvanajstih igralcev kar deset letno podaljšuje zeleno karto za ZDA, je dovolj zgovoren podatek. Po ligi jih moram spuščati v ZDA za tri tedne, da si podaljšajo zeleno karto.

Kaj jih žene v Ameriko? Navezani so na ZDA. Tam imajo sorodnike. V Los Angelesu živi denimo milijon Irancev. Imajo predel Little Persia (predel med Beverly Hills in zahodnim LA, op.p.). Zato je povsem normalno, da odhajajo v ZDA.

Ste se že naučili iranskega jezika? Razumem že kar precej. Več kot polovico. Težko še vse skupaj sestavljam, a se znam pogovoriti. Na treningu tudi zabrusim kakšno besedo v njihovem jeziku, da se jih bolj prime (smeh, op.p.).

Koliko jezikov sploh znate? Slovensko, jezike iz bivše Jugoslavije, angleško, nemško, italijansko, dokaj dobro rusko, albansko in zdaj se učim iransko. Zanimajo me. Vsa moja družina se zelo dobro prilagodi v tujini. Tudi Sani jih veliko govori.

Zakaj iranski košarkarji pogosteje ne odhajajo v tujino, čeprav bi nekateri zaradi kakovosti lahko šli? Ker imajo strašno dobre pogoje doma. Preplačani so glede na svoje znanje, če gledamo Evropo. Nimajo volje in želje, da bi šli ven. V Aziji imajo košarkarji zelo dobre pogodbe. Kitajska prav tako. Moja boljša igralca iz reprezentance sta denimo na Kitajskem, kjer pa nimata vloge tujca, saj ima lahko moštvo, se mi zdi, dva azijska košarkarja v svojem klubu.

Bi lahko iranske zneske primerjali z evroligo, ki je najmočnejše košarkarsko tekmovanje v Evropi? Razlika je v korist evrolige, ampak je stalno manjša. Tako, kot Evropa dohiteva ligo NBA, tako Azija dohiteva Evropo. Koliko še potrebujejo, je vprašanje. Se pa igra povsem drugačna košarka v Iranu. Nekako so razpeti med NBA in Evropo. Ne vedo, kam si se usmerili. To je težava. Želeli bi kopirati NBA, a ni kakovosti. Razlagam jim, naj se primerjajo z Evropo. Če je NBA najvišja stopnja, je Evropa druga. Zato ni dobro, da skušajo preskakovati. Jih pa NBA zelo zanima, saj jo tudi veliko predvajajo po televiziji.

Kako doživljajo šport v Iranu? Zdaj pod sankcijami prek športa doživljajo zadoščenje. Vsak športni uspeh se proslavi na ulicah Teherana. Ljudje gredo na trge. Zanimivo je spremljati rajanje. S tem izražajo podporo športnikom in državi. Za primerjavo: v Aziji, ne samo v Iranu, je reprezentanca bolj cenjena kot klubi. To pa na račun tega, ker klubska tekmovanja niso dobro organizirana. Na Filipinih igrajo denimo zasebno košarkarsko ligo, prav tako na Kitajskem. Reprezentance so tiste, ki so popularne. Vsa nacija se poistoveti z njimi. V Iranu je šport zelo dobro zapisan. Nogometaši so na svetovnem prvenstvu, mi košarkarji tudi. Dobra je tudi odbojka. Od posameznih športov so tu dvigovanje uteži, wrestling, rokoborba …

Kakšno podporo imate v Iranu? Imam veliko, a ne le v Iranu temveč tudi v celotni Aziji. Z vsemi uspehi sem se postavil na azijski zemljevid.

Naslednje leto vas čaka svetovno prvenstvo. Boste imeli kakšne posebne cilje? Sam se sprašujem, kje smo zdaj. Mislim, da smo dobro postavili sistem igre. Zadovoljen bi bil, če bi prišli iz skupine ven. Iranci so bili na dveh prvenstvih do zdaj in le enkrat zmagali. Padel je afriški prvak Tunizija. Pomembno bo, da bodo vsi zdravi in bomo imeli dober program. Cilj je, da se uvrstimo iz skupine med najboljših šestnajst ekip.

Iz slovenske skupine, saj bo tudi naša izbrana vrsta na prvenstvu? Ne vem, kako bomo porazdeljeni v bobne. Realno ne bi želel igrati proti Sloveniji zaradi več razlogov. To bi bila posebna tekma. Nerad igram proti svoji reprezentanci. Raje bi s Srbi, Hrvati, Ukrajinci (smeh, op.p.). Seveda si nihče ne želi Špancev in Francozov iz Evrope. Raje štartam na kakšnega predstavnika iz Afrike, Južne Amerike in spodnjega doma Evrope. Ukrajinci bi mi odgovarjali (smeh, op.p.). Lahko pa rečem, da nimam slabe reprezentance. Nekdo se bo opekel.

Ali nam lahko za konec, ker smo ravno v prazničnih časih, zaupate še vaše želje za prihodnje leto? Standardno, veliko zdravja. Če ga imamo, imamo vse. V življenju so vzponi in padci in z zdravjem lažje vse skupaj prebrodimo. Kar se tiče naše države in ljudi, bi želel, da bi se počasi izvlekli iz krize. Da bi se ljudem bolje godilo. Vidim, da je stanje v Evropi težko, zato želim vsem vse najboljše in manj stresa. Košarkarsko pa želim Sloveniji in Iranu čim več uspehov.