Ljubljanski kapetan včasih razmišlja, zakaj se to dogaja ravno njemu

Ljubljanski košarkarji so v novi sezoni dobili šest novih igralcev, pa tudi novega kapetana. To je postal staroselec v moštvu iz Stožic Dino Murić, ki pri zmajih igra že peto sezono. V letošnji sezoni je igral v prvih treh krogih lige ABA, nato pa zaradi ponovnih težav s kolenom odšel na prisilni dopust.

"Imam vnetje patelarnega ligamenta v kolenu. Počivam že dobra dva tedna in stanje je že zelo dobro. Seveda bom potreboval še nekaj časa, da bom povsem pripravljen. Ne smem prehitevati in se zaletavati, saj se lahko vnetje hitro ponovi. Bolečina me je zelo mučila, zato sem se odločil, da poslušam svoje telo in se popolnoma pozdravim," pravi starejši od bratov Murić, ki ima v zvezi z desnim kolenom že kar popisano zdravniško kartoteko. V sezoni 2010/11 si je strgal stransko vez, ob koncu predlanske pa še sprednjo.

"V športu se vedno nekaj dogaja. Seveda razmišljam, zakaj ravno meni, vendar moraš biti psihično močan. Je pa zelo težko, saj športniki nismo navajeni, da moramo mirovati, ne vemo, kaj bi sami s sabo. Seveda si navajen, da treniraš, da pomagaš ekipi. Vendar, kar se mora, ni težko," ostaja pozitiven 200 centimetrov visoki Murić.

"Smo prava družba"

Letošnji začetek sezone je bil za Olimpijo eden najboljših v zadnjih sezonah. V moštvu je sedem domačih košarkarjev, tujci pa so povečini iz bližnjih držav.

"Vzdušje je odlično. Smo kar prava družba. K temu seveda pripomore tudi veliko domačih igralcev. Celotno moštvo ima balkanske korenine. Ekipa se dobro ujame, vlada nekakšna zdrava kemija. Seveda je še toliko boljše, ko zmaguješ. Videli bomo, kako se bo ekipa odzvala, ko bomo izgubljali. Takrat bomo morali stopiti skupaj," ostaja kapetansko preudaren lastnik številke 14 na hrbtu.

Pred začetkom letošnje sezone je Murić postal tudi kapetan moštva, kar mu veliko pomeni.

"To je seveda velika čast. V prvi vrsti kapetan ne sme biti egoist. Mora nadzorovati in opazovati celotno moštvo, imeti stik z njimi," o značajskih lastnostih kapetana pravi nekdanji košarkar bežigrajskih Parkljev. Letošnja zasedba Olimpije je mlajša kot v preteklih sezonah, za red pa poskrbijo nekateri izkušenejši, vseeno pa v slačilnici ni veliko hrupa. "Vse poteka v mirnem tonu in odprtem dialogu. Nekoliko močnejšo besedo imajo Marinović, Nikolov in seveda Begić, ki lahko dvignejo glas, pa seveda trener."

Poškodbe so ga naredile močnejšega

Murić ima pri Olimpiji najdaljši staž. Letošnja sezona je zanj že peta v zeleno-belem dresu. V tem času so se v Stožicah zamenjali štirje trenerji, iz sezone v sezono pa so na zdajšnjega kapetana Olimpije resneje računali. Na začetku na položaju krila, v zadnjih treh sezonah pa na položaju štirice.

"V Olimpiji sem se veliko naučil in utrdil. Najhuje za igralca je, da ne igra. Treniraš, trudiš se postati boljši, trudiš se izkazati. V mojem primeru je bilo tako, da ko sem se izkazal in dobil večjo minutažo, sem se poškodoval. In potem sledi vračanje in vse od začetka. Bilo je kar naporno, vendar sem ves čas verjel vase in se cenil. Zato me tudi vse težave niso ustavile, le naredile močnejšega in bolj potrpežljivega. To je življenje in v življenju se nikoli ne nehaš učiti," mirno razlaga Murić. Njegov mlajši brat Edo je pred letošnjo sezono okrepil beograjski Partizan, ki je bil v zadnjih sezonah najuspešnejši klub na področju nekdanje skupne države, v letošnji sezoni pa jim ne steče.

"Klubi v ligi ABA, razen Crvene zvezde in Cedevite, nimajo močnih zasedb. Imajo tudi nesrečo. Pripeljali so Mačvana, ki se je takoj poškodoval. Imajo mlado moštvo in mladi igralci potrebujejo čas. Pomembno je, da imaš dobrega trenerja in da se dobro trenira, kar pri Partizanu vsekakor drži. Za seboj imajo veliko navijačev, ki podprejo klub, ko jih ta najbolj potrebuje – ko ne zmagujejo. Vemo, kako je igrati pred polno dvorano. Iz sebe iztisneš še tistih 20, 30 odstotkov več. Sezone je še dolga. Na koncu se štejejo mrtvi," o formi bratovega Partizana pravi Murić, ki bo Olimpijino sobotno tekmo proti Melatcu spremljal še v civilni opravi.