"Američani so navajeni, da so najboljši. Ne samo v športu, pač pa v vsem."

Tekme z zvezdniško zasedbo ZDA so postale skupni imenovalec vseh slovenskih nastopov na košarkarskih svetovnih prvenstvih. Slovenija igra na tretjem zaporednem prvenstvu, tretjič pa je tekmec ameriška izbrana vrsta, a tokrat prvič v izločilni fazi tekmovanja. Leta 2006 se je četa tedanjega selektorja Aleša Pipana z zvezdniki iz lige NBA pomerila v drugem krogu uvodnega dela in izgubila z rezultatom 95:114, pod bolj mil poraz pa se je štiri leta pozneje v Carigradu podpisala ekipa pod vodstvom Memija Bečirovića.

Na obeh tekmah je igral Primož Brezec, ki je lep del kariere prebil v ligi NBA, tako da je tekmece in njihovo miselnost dobro poznal. "V športu je vedno tako, da je tekmeca treba spoštovati. No, v ameriškem primeru mora biti to spoštovanje še na nekoliko višji ravni. Kljub izjemni moči in širokem naboru razpoložljivih igralcev, navsezadnje vsako leto doma ostane kopica zvezdnikov, pa Američani tekmecev nikoli ne podcenjujejo. Vedno so motivirani. Vedno želijo z atraktivnimi potezami še dodatno ponižani nasprotnika. Z 'bananami' ali robustnimi zabijanji želijo pokazati, kdo je najboljši," o tekmah s košarkarji iz dežele košarke razmišlja Brezec.

Četa selektorja Jureta Zdovca je ameriško moč letos že občutila. Na zadnji pripravljalni tekmi so samooklicani junaki tik pred začetkom svetovnega prvenstva v Las Palmasu izgubili z rezultatom 71:101. Brezec svojim nekdanjim soigralcem svetuje, naj to razliko pozabijo, obenem pa poziva k ogledu prvega polčasa tekme ZDA-Turčija. "Turki so dokazali, da se da igrati tudi proti Američanom. Dejstvo je, da nam njihov slog igre ne ustreza. Tudi naša pregovorno hitra igra ne more priti do izraza. Razviti bo treba nadzorovano igro z dolgimi napadi. Če bodo fantje preveč divjali, se bo razlika hitro povzpela na 30 točk," dodaja nekdanji reprezentančni center.

Slovenija se je ameriški hokejski izbrani vrsti na velikih tekmovanjih zoperstavila štirikrat. Trikrat sta si reprezentanci iz oči v oči gledali na svetovnih prvenstvih elitne divizije, februarja pa še na tekmovanju petih krogov v Sočiju. Vselej je slavila favorizirana ameriška falanga. Na prvi medsebojni tekmi leta 2003 v Tampereju je Amerika slavila s 7:2 (po prvi tretjini so Slovenci zaostajali zgolj za zadetek), oba zadetka za rise je dosegel Tomaž Razingar. Sledil je obračun na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku, kjer je Slovenija izgubila z 0:7, v Halifaxu leta 2008 pa po zadetku Anžeta Kopitarja klonila z 1:5. Z enakim izidom se je končal obračun na tekmovanju vseh tekmovanj olimpijskih igrah, za edini zadetek v ameriški mreži je v 60. minuti poskrbel Marcel Rodman.

Na vseh štirih srečanjih je bil v postavi Slovenije tudi dolgoletni kapetan Tomaž Razingar, ki te dni trenira s člansko ekipo Bleda. "Razo" smo povprašali, kako se on spominja tekem proti hokejskemu velikanu in kako je na takšnih tekmah, ko veš, da ti nasproti stoji izraziti favorit ne le za zmago, pač pa za naslov svetovnega prvaka.

"Vsekakor je proti taki ekipi najtežje igrati takrat, ko proti njej igraš prvič. Potem pa to postane navadna tekma. Predvsem je pomembno, da nimaš česa izgubiti, zato si lahko izredno sproščen. Morda je nekaj strahu na prvi tekmi, a košarkarji so že igrali proti Ameriki, tudi prijateljsko tekmo, tako da ga ne bi smelo biti preveč. Osebno se najbolje spomnim zadnje naše tekme proti Američanom z olimpijskih iger v Sočiju, ko smo izgubili, in lahko rečem, da v naši garderobi pred tekmo ni bilo nobenega prevelikega strahospoštovanja do njih."

In kakšen je Razingarjev "nasvet" slovenskim košarkarjem? "Res, da bo Amerika favorit, ampak vedno je treba iti pogumno v boj in poskusiti vsako tekmo zmagati in presenetiti. Lahko so sproščeni. Prišli so med najboljših osem ekip na svetu, kar pomeni, da kakovost imajo. V slovenski košarkarski ekipi je ogromno mladih fantov, ki si želijo iti igrat v Ameriko, tako da bodo iskali svojo priložnost. Hkrati pa je treba upati, da Amerika ne bo odigrala svoje najboljše tekme, in lahko pride do presenečenja," še pravi 35-letnik, ki mu, vsaj prek televizijskih ekranov, slovenska košarkarska reprezentanca deluje homogeno, kot prava ekipa.

Za razliko od nekaterih drugih športov si nogomet na območju med Los Angelesom in New Yorkom še ni izklesal tako mogočne vloge, kot so je deležni nekateri drugi športi, denimo ameriški nogomet, bejzbol, košarka ali pa hokej na delu. Nogomet si še utira priljubljenost, veliko je pripomoglo letošnje SP v Braziliji, ki je rušilo rekorde gledanosti, veliko Američanov pa si je ogledalo tudi prigode s SP 2010 v Južni Afriki.

"Seveda se spominjam," je Aleksander Radosavljević, nekdanji slovenski nogometni reprezentant, takoj pritrdil, ko smo ga spomnili na dvoboj z Američani. Potekal je na štadionu Ellis Park v Johannesburgu, Kekova četa pa je imela po prvem polčasu lepo prednost (2:0). Če bi jo obdržala, bi si zagotovila napredovanje, a ji je spodletelo. "Američani so kot prvo nepopustljivi, izjemno kondicijsko pripravljeni. Nimajo veliko spoštovanja do drugih reprezentanc, ampak so osredotočeni nase. To bi morda morali imeti v sebi vsi športniki. Zavedajo se, da so kakovostni in varčujejo z močmi za največje tekme. Kakor radi vidimo v filmih, jih zanima le zmaga. Ne mislijo na nič drugega," se je napetega dvoboja z ZDA spominjal dolgoletni reprezentant, zdaj pa pomočnik trenerja Olimpije.

"Morda so nas takrat malce podcenjevali, kaj pa vem. Igrajo pa res do zadnje sekunde, podobno kot Nemci," je dodal 35-letni Kranjčan in nadaljeval opis Američanov. "ZDA so res močna država. Američani mislijo, da so nekaj posebnega. Navajeni so, da so najboljši. Ne samo v športu, pač pa kar v vsem. Zaradi tega miselnega pristopa so tudi v nogometu vedno boljši, saj odločajo malenkosti," je prepričan. Ko se je Slovenija še enkrat pomerila z Američani leta 2011 v Stožicah (2:3), ni sodeloval.

Košarke ne spremlja veliko, na tem SP si je ogledal le obračun med Slovenijo in Dominikansko republiko, bo pa zagotovo prikovan na naslonjač v večernih urah, ko bo z zanimanjem spremljal dvoboj med favoriziranimi Američani in Zdovčevo četo. "Ne gledam veliko tekem, zato ne bi preveč komentiral, lahko pa povem, da igrajo za ZDA najboljši igralci v ligi NBA, pri nas pa je takšen le Goran Dragić. To pove veliko o razmerju sil. To je podobno, kot če bi se slovenska nogometna reprezentanca pomerila proti Nemčiji. Lahko bi jo premagala, a le enkrat na 20 tekem." Morda pa se ravno danes pripeti ta čudež … Pred štirimi leti je Kekovi zasedbi v Johannesburgu do njega zmanjkalo le osem minut.