Tomažu Humarju uspel izjemen podvig: postal je najmlajši človek, ki je prekolesaril svet

Tomaž Humar, sin legendarnega alpinista z enakim imenom, se je kolesarskega potovanja okrog sveta, na katerem je želel postaviti starostni rekord, lotil avgusta lani, priprave pa so trajale precej dlje.

Humar bi se do ciljne točke – Debrecena na Madžarskem, kjer je tudi štartal – za izboljšanje trenutnega rekorda moral vrniti do 4. marca 2016, a mu je to uspelo že prej, 28. februarja 2016.

Z 19 leti in 309 dnevi je tako postal najmlajši človek, ki je prekolesaril svet, in s tem prekašal dozdajšnjega rekorderja Toma Daviesa, ki je zemeljsko oblo prekolesaril z 19 leti in 314 dnevi.

Humar, ki so ga pred dnevi v Kamniku za dosežek nagradili s posebnim priznanjem, je s kolesom Trek fx 7.4 in 35-litrski nahrbtnikom na ramenih, v 209 dneh prepotoval:

- Evropo, - Afriko, - Severno Ameriko, - Avstralijo, - Novo Zelandijo in - Azijo.

28.968 kilometrov kilometrov na kolesu in 40.075 skupaj z ostalimi prevoznimi sredstvi.

Svoje vtise je dnevno objavljal na svoji spletni strani www.tomazhumarbike.com, ki sta mu jo pomagala urejati sestra Urša – imenuje jo tudi desna roka in klic v sili – ter prijatelj.

Padec in finančna podhranjenost

19-letni Kamničan se je na kolesarsko popotovanje okoli zemeljske oble podal 3. avgusta lani. Ni mu šlo tako, kot si je sprva zamislil. Poldrugi mesec pred predvidenim odhodom je nesrečno padel in si pri tem poškodoval obraz. Dobil je 20 šivov, ki jih je na poti ščitil z debelo plastjo zaščitne kreme, in priporočilo zdravnikov, naj ne pretirava s telesnimi aktivnostmi, zraven pa opravljal še maturitetne obveznosti, s katerimi je sklenil srednješolsko izobraževanje, in se pripravljal na kolesarski podvig.

Skušal si je poiskati tudi sponzorje, a je bil pri tem dokaj neuspešen, - ničodstotno, kot je zapisal na družbenih omrežjih -, kar pa ga je samo dodatno utrdilo v veri, da se lahko stoodstotno zanese samo nase, zato pomoči donatorjev pozneje niti ni več iskal.

Prepreke je razumel kot preizkus

Po vseh zapletih bi si marsikdo rekel, da mu pot očitno ni usojena, Humar pa si je to razlagal drugače."Najlažje bi bilo reči, da mi ni usojeno, in se smiliti samemu sebi ter vse življenje s prstom kazati na nekaj ali nekoga kot razlog za osebni neuspeh. Sam sem to dojel kot preizkus, kako močno si tega želim. Očitno dovolj!" je za Sportal povedal med potovanjem.

Poudaril je, da za takšen projekt ne smeš imeti pomislekov, pač pa neomajno vero in nekaj sreče. "Za ta projekt sem na kocko postavil vse, kar sem imel, in zdaj lahko rečem, da sem vesel, da se nisem predal ob prvi oviri."