Verjame, da je bil žrtev sistema: prestal je težko obdobje

Pred tremi leti je bila tudi Sportalova ekipa na začetku Gira, na katerem je velike upe v končno zmago polagal Primož Roglič, a nato zaradi številnih težav ni mogel stopiti na najvišjo stopničko odra za zmagovalce. Na štartu v Bologni smo se pogovarjali tudi s Kristijanom Korenom, ki je vedel, kaj je njegova osrednja naloga. Pomagati italijanskemu zvezdniku pri Bahrain-Meridi, Vincenzu Nibaliju, do morebitnega tretjega končnega uspeha na tritedenski italijanski kolesarski pentlji.

"Imamo favorita za končno zmago. Logično se nam zdi, kaj bomo delali tri tedne. Zlasti meni," je takrat v pogovoru za naš medij dejal Koren, ki je bil vselej znan po tem, da je garal za kolesarje, ki jih zanimajo skupne zmage na največjih dirkah. Podatek, da je nastopil na kar osmih Dirkah po Francijih, pove, kakšno veljavo je imel v svetu kolesarstva.

Leta 2019 je bil prepuščen samemu sebi. Foto: Urban Urbanc/Sportida

A se je tisti Giro leta 2019 zanj zapletel po vsega štirih dneh. Pred peto etapo je moral končati dirko zaradi domnevne vpletenosti v afero Aderlass, v kateri je bil v središču pozornosti nemški zdravnik Mark Schmidt. In kaj je bremenilo Korena? To, da je nemški zdravnik dejal, da naj bi bil slovenski kolesar pri njem. Pa je bil? "Ne, nisem bil," je Koren odločno dejal v današnjem intervjuju. Njegova edina možnost, da dokaže svojo nedolžnost, je bil odhod na CAS, za kar pa ni imel denarja, zato meni, da je bil žrtev sistema. V velikem bazenu je predstavljal majhno ribo.

V času dveletne prepovedi je skušal ohladiti glavo in se nato počasi začel spet pripravljati na vrnitev. A je težko našel ekipo, ki bi mu ponudila podpis pogodbe. Pa ne zaradi predznaka, ki ga je dobil, temveč zaradi starosti. Letos bo vendarle dopolnil 36 let in tega dejstva se dobro zaveda tudi sam, zato je vesel, da so mu vrata odprli pri Adria Mobilu. Še vedno se čuti sposobnega kolesariti na najvišji ravni, zato bo vztrajal toliko časa, dokler mu bo trenirati v veselje.

Slovenski ljubitelji kolesarstva ga bomo kmalu videli na dirki Po Sloveniji, ki je največja dirka pri nas. Povrhu vsega bo na njej nastopil tudi prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je po Korenovih besedah prvi favorit za zmago na Dirki po Franciji, kar bi bila že njegova tretja zaporedna.

Vrata so mu odprli pri Adria Mobilu. Foto: Vid Ponikvar Kdaj ste se z Adrio Mobil dogovorili, da okrepite vrste največjega slovenskega kolesarskega kolektiva? Videti je bilo že namreč, da bi lahko končali kariero, saj ob začetku koledarskega leta niste imeli sklenjene pogodbe. Kolesarili sicer ste, kar je bilo vidno na Stravi, kjer kolesarji objavljate svoje ture, vendar nič konkretnega o morebitni ekipi.

Lani, ko sem začel, sem si rekel, da bom poskusil dobiti kontakt za tujino. Upal sem na pogodbo v kontinentalni ekipi, saj sem vedel, da v ekipah WorldTour to ne bo mogoče. Tipal sem, vendar so mi govorili, da bodo videli. Porabil sem vse kontakte, ki sem jih imel od prej. Nato se je vse skupaj vleklo toliko časa, da so imele ekipe mesta zapolnjena. Poklical sem še Finka (Bogdan Fink, direktor KK Adria Mobila, op. a.) in sem ga vprašal, ali je kakšna možnost, da kolesarim za Adrio Mobil. Dejal mi je, da že ima kolesarje, a naj počakam in bomo videli kaj in kako.

Ko sem organiziral martinovo kolesarsko turo v času martinovanja, je tudi on prišel na primorske konce. Podružili smo se, se veliko pogovarjali. Ob koncu sva se dogovorila, da se bova slišala, vendar se je vleklo. Kot ste že dejali, sem res mislil, da bom obupal nad kolesarjenjem. Spraševal sem se, ali ima vse skupaj še smisel. V vmesnem času sem veliko pomagal v našem domačem podjetju, kar mi je bilo super. Takšno delo mi je v veselje.

Februarja mi je nato rekel, da bomo maja začeli in da bodo name računali na večjih dirkah. Ob tem sva se pogovarjala, da bi svoje izkušnje prenašal na mlade kolesarje. Z dirko po Madžarski sem tako začel. Ne vem pa, kako bo šlo naprej, prihodnje leto.

Sportal Mezgec prihaja po tretjo zmago. "Če mu bo uspelo, bomo slavili skupaj, če pa ne ..."

Kakšne cilje še imate v svetu kolesarstva?

Volja je, sicer ne bi kolesaril. Odrekanj je veliko, kajti le tako lahko prideš na visoko raven. Nisem si še rekel, da je konec. Ko sem lani na primer na dirki Po Sloveniji govoril z Giovannijem Viscontijem, mi je dejal, da nima več motivacije. Letos je poskusil, sredi dirke od Tirenskega do Jadranskega morja pa nehal in sporočil, da ne gre več naprej.

Meni je v tistih dveh letih vse padlo v vodo. Sprva nisem imel volje iti na kolo. Malce sem hodil v hribe, da sem se zamotil. Vendar kolesariti ne pozabiš. Že lani so bili presenečeni, kako sem se lahko vrnil tako pripravljen. Pri Adrii Mobilu mi je dobro. S fanti se razumemo. Radi me imajo. Ne grem v sobo in se zaprem, pogovarjamo se, jaz jim svetujem, kako bi se lahko kakšna stvar optimizirala. Od tega, kako ne izgubiti časa na dirkah, do tega, kako se voziti v skupini. Fantje so veseli, da dobivajo takšne nasvete. Od zadaj sem slišal, da si nekateri želijo, da bi pomagal tudi v prihodnje.

Foto: Vid Ponikvar Kako spet doživljate dirkanje? Lani ste se vrnili na dirki Po Sloveniji, vendar v ekipi slovenske reprezentance, kar je bila vaša prva dirka leta 2021. Nato ste nastopili še na državnem prvenstvu.

Lani je bilo drugače. Matjaž Zevnik mi je naredil uslugo, da sem lahko kolesaril na dirki Po Sloveniji, medtem ko se lahko za nastop na državnem prvenstvu zahvalim Jerneju Janežiču iz Vitalgo Team. Zdaj sem v pravi ekipi. Nimam težav z vožnjo v skupini, pri vožnji po klancu navzdol. Sem pa imel zadnjič na Madžarskem malce nevšečnosti, ko je padal dež in je sledil spust. Tri leta se na primer nisem vozil po dežju pri vožnji navzdol, zato nisem želel tvegati in sem naprej spustil prvo skupino. Na suhi progi sicer nimam nobenih težav, tu bom moral pa spet dobiti nazaj tisti občutek.

Pred vami je dirka Po Sloveniji, ki ima za Adrio Mobil poseben predznak. Ali je kakšna etapa vam pisana na kožo? Morda prva, ki bo potekala po vaših primorskih koncih, od Nove Gorice do Postojne?

Lani sem vedel, da je primorska trasa meni pisana na kožo. Zevniku sem zato dejal, da če ne bom v begu, lahko pričakuje, da se bom kje ustavil in dal kolo na avto. Letošnja prva etapa je lahko zelo selektivna in bo lahko prišlo čez Brda le trideset kolesarjev. Nismo še debatirali, vem pa, da skupina ne bo prišla do konca. Potihoma si želim, da bi v tej etapi bežal. Če bodo pospešili čez Idrijo na Idrijsko Belo, dvomim, da bom lahko držal priključek s prvimi, ker je kar klanec. Če se bodo skušali znebiti šprinterjev, bodo tam stopili na plin. Vendar je od tam do cilja še daleč. Bomo videli. Niti ena etapa ne bo lahka, da bi zadihal.

Sportal Po grdem padcu se vrača – in to v izjemni družbi

Kako drugi kolesarji gledajo na vas glede na to, da ste bili dve leti potisnjeni na stranski tir?

Povsem običajno. Z Vivianijem (Elia Viviani, op. a.) sva bila največ v stiku, ker sva prej skupaj dirkala. Nobenih vprašanj ni bilo. Že lani mi je Kreuziger (Roman Kreuziger, op. a.) rekel: "Če si tukaj, vem, kaj si moral narediti in dati skozi." Kolesarji vedo, koliko je ura. Ko je dirka, te spoštujejo. To sem videl na teh dirkah z Adrio Mobil. "O Kristijan, nismo vedeli, da dirkaš." Pa jih jaz sploh nisem poznal, oni pa mene so.

V tem dresu je lani nastopil na državnem prvenstvu. Foto: Vid Ponikvar Verjetno je pri vsem najtežje dobiti pogodbo v tujini? Povrhu vsega niste več mladi.

Res je. Veliko stavijo na mlade. S Carusom (Damiano Caruso, op. a.) sem pozimi govoril in je rekel, da ni več naše generacije. Mlajši kolesarji so, tistih vmesnih pa sploh ni.

Kako ste vse skupaj doživeli leta 2019, ko so vam povedali, da ste osumljeni in morate zapustiti Giro?

Zjutraj ob 6. uri sem videl, da so zvonili telefoni. In sem si mislil, kaj me zdaj kličejo. V sobo je prišel doktor, prepričan sem bil, da je doping kontrola, ker me je zbudil. Potem mi je dejal, da so od Mednarodne kolesarske zveze (UCI) dobili obvestilo, da naj bi bil "vpleten" v to afero in sem moral z Gira. Spakiral sem in odšel.

Kako zelo vas je šokiralo?

Zelo, ne da se opisati. Štiri dni sem že kolesaril, verjetno so že prej vedeli, da bodo izdali obvestilo. Domov sem šel. Dobil sem se z odvetnikom Bolcarjem (Blaž Bolcar, op. a.) in Erženom (Milan Eržen, šef ekipe, op. a.). Trajalo je. Poslali smo dopis in tri tedne ni bilo nobenega odgovora. Ko je prišel, sem poslal novega in spet čakal. V vmesnem času sem običajno treniral, saj sem mislil, da se bom kmalu vrnil, ker nisem bil ničesar kriv.

Spomnim se, da ste takrat govorili, da se boste vrnili za Tour de France.

Ja, tako je bilo. Mislil sem, da bom prej nastopil še na dirki Po Sloveniji ali državnem prvenstvu. Vendar ni bilo med poletjem nobenega odgovora. Ko so poslali, ali gremo na CAS, je odvetnik rekel, ali bomo tvegali toliko denarja, saj nam v roke niso hoteli dati dokaznega materiala.

Vas so obtoževali, da ste bili povezani z zloglasnim zdravnikom Markom Schmidtom?

Slišali so, da me je doktor prepoznal po fotografijah. Da sem bil tudi jaz pri njem.

Foto: Bahrain Merida Pa ste bili?

Ne, nisem. Edina možnost je torej bila, da grem na CAS.

In koliko stane takšna tožba?

V višini normalne pogodbe profesionalnega kolesarja. Pogovarjal sem se s Kreuzigerjem, ki je porabil veliko denarja, da je dokazal biološki potni list. "Kristijan, vedel sem, da je tu v igri le denar," mi je dejal. Oni so točno vedeli, kakšne pogodbe imajo kolesarji, koliko približno si lahko kdo privošči. Zakaj niso ujeli velikih?

Torej so ujeli majhne ribe?

Tako je. Na koncu se nam je sestavila celotna slika.

Bi lahko rekli, da ste bili žrtev sistema?

Ja, lahko bi rekel.

Kako ste preživljali vmesni čas? Zagotovo so to morali biti težki trenutki.

Malce sem šel na morje, ker je bilo poletje. Odklopil sem se. Veliko stvari se je nabralo in vse je prišlo za menoj. Hodil sem v hribe. Kolo sem dal na stran in se na vsake toliko časa usedel nanj. Govoril sem z agentom, ki mi je rekel, naj ne vržem puške v koruzo, saj bo vse skupaj naokoli en, dva, tri. "Pol leta ne bo nič spremenilo. Samo ne pridi z desetimi kilogrami več," mi je dejal. V družinskem podjetju sem veliko delal, pozimi sem se nato lotil priprav. Upal sem, da se bom po lanski dirki Po Sloveniji kaj dogovoril za naprej. Pokazati sem se hotel. Potem je še koronavirus vse skupaj zapletel, umrl je agent … Ostal sem sam. Vse svoje veze sem uporabil, vendar nisem dobil nič. Nekateri ti veliko obljubljajo, vendar potem ne dobiš denarja. Zato se ne spustiš v takšne zgodbe. Nihče se mi ni zlagal, nihče mi ni rekel ne. Dali so mi upanje, vendar se ni razpletlo v mojo korist.

Skupaj z Matejem Mohoričem na državnem prvenstvu. Foto: Vid Ponikvar Spoznavate, da je starost torej velika omejitev.

Je, ja. Letos bom star 36 let. Na dirki Po Sloveniji bom malce potipal. V prvi vrsti moraš biti dober. Takšen tip kolesarjev manjka. Točno vedo, kakšne izkušnje imam v svetu kolesarstva. Nisem pozabil, a veliko je v zvezah in poznanstvih.

Kako gledate na razcvet slovenskega kolesarstva na največjih dirkah na svetu?

Kdo bi si mislil, da bomo Slovenci prvi na lestvici. V WorldTouru imamo vrhunske kolesarje, od Pogačarja, Rogliča in Mohoriča naprej. Novak se je pred kratkim izkazal na Giru. To je odlično, vendar pri nas tega ne znajo izkoristiti. Če bi bilo to v Italiji, bi bilo drugače. Ne vem, zakaj pri nas ni tako.

Tadej Pogačar je za Korena (na sliki povsem desno) prvi favorit za zmago na Dirki po Franciji. Foto: Vid Ponikvar

Nezadržno se približuje osrednji kolesarski vrhunec sezone. Sloviti Tour de France. Ali sploh lahko kdo ogrozi Pogačarja in Rogliča? Kdo bo po vašem mnenju zmagal?

Pogačar že dolgo ni kolesaril. Mislim, da bosta zmagovalca Pogačar ali Roglič. Tour de France je posebna dirka. Že kocke prvi teden bi lahko povzročile težave. Tadej je zame prvi favorit. Upam, da se bo Primož sprostil, potem ko se je že opekel in padel. Ponavadi je tako, da so tisti kolesarji, ki so dobri na Dofineji, nato dobri tudi na Touru. Sam bi stavil na Pogačarja. Bo pa zagotovo zanimivo.

Ali razmišljate, da bi morda po koncu športne kariere delali v kolesarstvu?

Ne, preveč sem videl, preveč stresno je. Ko bom odrezal, bom odrezal. Le turizem in kolesarstvo bi me veselila.

Do kdaj sploh nameravati vztrajati na kolesu?

Dokler se lahko regeneriraš in greš čez sebe, je v redu. Ko bo postala muka, bom rekel dovolj. Zdaj se dobro počutim.