"Rekel sem si, da nima smisla. Pri 40 letih me ne bo nihče več vzel v službo."

Tomaž Nose je vselej veljal za delovnega in prijaznega kolesarja. Največji uspeh je dosegel na dirki Po Sloveniji. Za njim je zaostal tudi veliki Vincenzo Nibali, ki se lahko pohvali z osvojenimi vsemi tremi prestižnimi tritedenskimi dirkami, vključno s francoskim Tourom. Slovensko kolesarsko pentljo je osvojil tudi leto prej, a se je takrat zataknilo.

Njegovo ime se je pojavilo na seznamu kršiteljev dopinga, pa čeprav sta bila oba njegova testa negativna. Po pol leta dolgi kalvariji je Mednarodno športno arbitražno razsodišče v Lozani razsodilo njemu v prid, a mu je bila zmaga za leto 2006 kljub temu odvzeta. Težava je bila v tem, da zdravila testoviron za zdravljenje osteoporoze ni prijavil pravemu organu. Vse se je začelo leta 2005, ko so mu zdravniki predpisali to zdravilo. Jemati ga je začel šele, ko je dobil dovoljenje nacionalne protidopinške komisije Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). To potrdilo je predložil tudi na dopinških testih na dirki, ki jo je osvojil. Noben od vzorcev sploh ni bil pozitiven, a ga je bolelo, da se je proti njemu zarotila protidopinška komisija slovenske kolesarske zveze. V njej naj bi bila člana, ki sta bila tesno povezana s konkurenčnima kluboma Adrie Mobil, za katero je Nose kolesaril.

Zmago so mu nato odvzeli, ker teh podatkov ni posredoval še protidopinški komisiji na Mednarodni kolesarski zvezi (UCI), medtem ko je imel dovoljenje od njene nadrejene, Svetovne protidopinške agencije (WADA). "Jaz sem dal potrdilo našemu OKS in zvezi. Mislil sem, da bo to dovolj in da bodo to oni poslali naprej, kamor bi bilo treba," pravi Nose. Še danes mu ne gre v glavo, kako je lahko na mino stopil prav doma, s tem pa so se mu kasneje zaprla vrata za tujino. A pravi, da se je kot športnik ogromno naučil, kar mu pride prav tudi zdaj v službi pri Krki. Pretekli teden je končal magistrsko nalogo.

Tomaž Nose o tem, kako je dobil službe in kako se je znašel v drugi karieri

Kako je bilo sploh videti vaše iskanje službe?
Pošiljal sem prošnje. Moral sem, druge izbire ni bilo.

Niste nič izkoristili poznanstev?
Ko sem rekel, da bom nehal, sem pošiljal prošnje in dobil službo pri Krki. Gospa Mojca Novak iz Adrie Mobil se je prijazno spomnila name, vendar sem že podpisal pogodbo. Morda je moje ime vplivalo na to, da sem pri Krki dobil službo. Res je namreč, da imajo radi športnike. V službi imamo tudi športne prireditve in med njimi je prav tako kolesarski kronometer. Takrat mene prosijo, ali grem lahko kolesarit. Pljuča me zelo pečejo (smeh, op. a.). Doma se namreč vozim le z gorskim kolesom.

Nič več s cestnim?
Blizu imam Gorjance in uporabljam gorsko kolo. Prometa ni, od Gabrij imam takoj klanec. V eni uri sem gor in dol. Na klancu se v kratkem času hitro prediham.

Ali je v službi veliko kolesarskih zanesenjakov?
Ogromno. Potem mi govorijo, koliko kilometrov so prevozili dan prej. Sprašujejo me, zakaj jaz ne grem na specialko. Potem bi še dirkal ... Za zdaj ne. Pozimi grem peš na Gorjance. Trenutno urejamo hišo in je veliko dela s tem, zato zdaj Gorjanci niso na programu.

Cestno kolo je dal na stranski tir. Nanj se usede le v sklopu službenega športnega dne, ko ga prosijo, naj gre odpeljat kronometer. Foto: Vid Ponikvar Kaj ste sprva delali v Krki?
Najprej sem delal v transportu – končni izdelki. Lani s 1. junijem sem šel na drug oddelek v pisarno. Škatlica, ki jo kupiš v lekarni, je sestavljena iz različnih stvari. Vse to je treba sestaviti, da lahko v proizvodnji naredijo po postopku. Matične podatke sestaviš in vse je v šifrah. Zanimivo je.

Ste, ko ste bili v transportu, tudi fizično delali?
Takrat sem pripravljal stvari za kupce. V škatle sem dajal stvari, delal pa tako dopoldne kakor tudi popoldne.

Ali je bil preskok z vrhunskega športnika na drugačno delovno mesto težak?
Vedel sem, da bom slej ko prej moral v službo. Če si v tujini, lahko več zaslužiš kot pri nas. Ko sem nazadnje padel in bil na berglah, sem na ekonomski fakulteti naredil še izpite, ki so mi ostali. Sicer ne vem, če bi spackal. Leta 2001 sem se vpisal, leta 2015 sem diplomiral. Ko sem bil profesionalni športnik, fakultete nisem mogel končati, sem pa zato v torek opravil zagovor magistrske naloge.

Kako ste se navadili na preskok s kolesa v pisarno? Vendarle ste bili vajeni biti dnevno aktivni in po več ur na kolesu.
Vse je v glavi. Po eni strani je bilo prijetneje na kolesu od pet do šest ur, vendar tako je. Na začetku sem potreboval malce časa, da sem se privadil, vendar sem se in mi ni težko.

Ali je tisti padec vplival na to, da ste začeli razmišljati o službi?
Že ko sem kolesaril, sem vedel, da bom moral v službo. V klubu je trenerjev dovolj in ni prostora, zato je treba poskusiti kaj drugega. Prej sem se že pripravil na to, da bom moral delati.

Vse dokumente za jemanje zdravila je imel, jih poslal tudi na OKS in zvezo, zataknilo pa se je na domačih tleh. In to ga boli. Foto: Vid Ponikvar Bi v športu ostali?
Pravih izkušenj za tujino nimam. Vsak od kolesarjev ima željo, da bi kdaj postal trener v tujini, vendar to ni lahko.

Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli v karieri?Kaj pa vem …

Bi kaj naredili drugače?
Ko sem šel v Phonak, sem bil še mulec. Zdaj bi drugače zapeljal. Lahko bi bil dlje časa v tujini, vendar sem bil mlad. Nisem vedel, kako bi vse naredil. Saj sem nekaj naredil, vendar bi lahko več.

Kot mladi kolesar ste verjetno na vsak način hoteli v tujino?
Vsak si želi v tujino, vendar tam na začetku ni tako lepo. Boj za položaje je zagotovo večji kot pri nas.

Najdlje ste bili pri Adrii Mobil?
Saj sem imel še željo, da bi šel, vendar ni bilo rezultatov. Nato je bila tista težava, ko se je govorilo o dopingu, pika na i. Konec leta 2007, ko so mi nagajali z dopingom. Tega ne bom nikoli pozabil. Verjetno zaradi tega moja kariera ni šla naprej, kot bi morala. Tam se je prelomilo. Kar naenkrat si na slabem glasu.

O najlepših in grenkih izkušnjah v karieri

Ali ste čutili, da je to veliko vplivalo za vaše nadaljnje kolesarjenje?
Spomnim se, da se me je to zelo dotaknilo. Bil sem na pripravah in potem sem imel vsega čez glavo. Enkrat marca so mi dejali, da ni bilo nič in da lahko dirkam naprej. Vmes kolesa še videti nisem mogel. Prah se je nabiral na njem. Novakova mi je rekla, naj ga imam kar doma in naj ga ne pripeljem nazaj. Potem so me prepričevali in sem se odločil.

Kje se je zapletlo?
Dal sem potrdilo zdravnika, da jemljem zdravila. Imam drobne kosti, zato sem jemal zdravila za osteoporozo, potem ko so mi naredili temeljit pregled, da je to potrebno. To potrdilo sem poslal na Kolesarsko zvezo Slovenije in Olimpijski komite Slovenije. Na testu nisem bil nikoli pozitiven. Bolje bi bilo, če bi rekel, da zdravila sploh nisem jemal, vse bi bilo v redu. Povedal sem po pravici, kot je bilo.

Kdo vas je sploh kaznoval?
V Sloveniji na zvezi so mi dali kazen.

"Leto 2008 sem izpustil in nisem nič treniral. Potem so me prepričali. Težko je bilo začeti. Tako sem trpel. Zlasti na prvih tekmah v Italiji. Ko sem prišel notri, sem spet peljal. Zamerilo se mi je, čas gre pa hitro naprej." Foto: Vid Ponikvar Ste pričakovali, da vam bo kdo doma prišel naspoti, ker je bil primer banalen?
Verjetno niso hoteli. Saj veste, kako je …

Se vam je zamerilo vse skupaj?
Seveda, ker bi lahko kariero potem povsem drugače peljal.

Mislite, da so se vam v tujini zaprla kakšna vrata zaradi tega?
Zagotovo, takrat sploh še nisem bil toliko star. Ko se čez leta potem nič ne spremeni in vidiš, da boš težko prišel v tujino, začneš razmišljati o službi. Potem sem si rekel, da nima smisla, da bi vlekel vse skupaj. Pri 40 letih me ne bo nihče vzel v službo. Saj bi takrat še vozil, vendar si rečeš, zakaj bi padel in postal invalid. Že tako ali tako sem povsem zvit – ključnica, rebra …

Takrat ste imeli dve zmagi na dirki Po Sloveniji.
Leto 2008 sem izpustil in nisem nič treniral. Potem so me prepričali. Težko je bilo začeti. Tako sem trpel. Zlasti na prvih tekmah v Italiji. Ko sem prišel notri, sem spet peljal. Zamerilo se mi je, čas gre pa hitro naprej. Potem spoznaš, da boš težko "kuril" svoje telo tako na vso moč. To je veliko garanja. Primož Roglič je na primer še svež, ker je pozno prišel v naš šport. On ima ogromno rezerv (smeh, op. a.).

On je posebnež. Pade, vstane, se očisti in nič. Ima izjemno ravnotežje. V Italiji je hodil po balkonu na robu in to brez težav. Naš serviser Dejan mu je rekel, naj pazi, da ne bo padel čez. Primož se mu je zasmejal in dejal: 'Ti naredim še preval?' Izjemno ravnotežje ima. Ko sem z njim nazadnje vozil, se sploh še s kolesom ni znal dobro peljati. Imel je čuden položaj (smeh, op. a.), ampak je pravi delavec. Pljuča in srce ima.

Zakaj je luksuz biti Podgorec?

Kolesarstvo je šport, v katerem je veliko garanja, na kar moraš biti pripravljen.
Zagotovo je. Če ti gre, greš z veseljem na trening in ti ni težko desetkrat na Trško goro ter narediti interval. Tudi če si naslednji dan zjutraj "mrtev", greš, ker te žene naprej.

Je pa lahko tudi nevaren šport. Zaščite ob padcu z izjemo čelade nimate, stik z asfaltom ali drugo podlago pa je lahko izjemno neprijeten.
Spomnim se treninga, ko sem še kolesaril. Ne bom pozabil. Bil je 6. avgust in na cesto je prišel tovornjak. Zlomljena sem imel tri rebra in ključnico. Sprva sploh niso vedeli, da imam zlomljeno vse skupaj. To so ugotovili šele po štirih tednih, ko so me znova slikali. Čez dobro leto sem si decembra polomil še štiri rebra, ključnico in medenico. Pri ključnici imam kar valovito. Na eno stran na morem zaspati. Moram se "podvihati". Med spanjem se obrnem, sicer pa še zmeraj čutim.

Foto: Vid Ponikvar Ali ste se kot kolesar zavedali, da se lahko zgodijo takšne stvari s poškodbami? Ali še hujše?
Seveda sem se. Moraš razmišljati o tem, kaj se ti lahko zgodi. Nekateri imajo srečo in se jim nič ne zgodi. Velikokrat mlajšim rečem, naj končajo šolo, ker kolesarstvo pri mladincih še ni pomembno. Dosti je bilo kolesarjev, ki so dali šolo povsem na stranski tir in imajo zdaj težave. Srednjo šolo mora med kariero vsak končati. Po karieri se potem lahko lotil še nadgradnje.

Kako ste sploh prišli v kolesarstvo?
Trije sošolci smo bili sprva iz Gabrij. Mislim, da nas je bilo pet vse skupaj na koncu, ostal pa sem sam. Eden je dobil pred prvo dirko računalnik in je nehal. Pozimi smo začeli v telovadnici, nato smo spomladi dobili kolesa. Onadva sta dobila novo Rogovo kolo, jaz pa staro Pinarello. Kolo je bilo je že obdrsano in rabljeno. Sprva sem bil jezen, vendar je bilo moje kolo lažje in na koncu sem ugotovil, da tudi boljše.

Foto: Vid Ponikvar Se spominjate prvega treninga?
Da, takoj sem odpadel, ker se nisem znal peljati. Nasproti mi je prišel Rom in komaj sem mu ušel. Vprašal mi je, ali mu posodim kolo. Veš, da bi mi ga vzel. On se je približeval meni, jaz njemu in nato mi je z manevrom levo-desno uspelo iti mimo njega. Nato sem tako dirkal ... Sploh nisem gledal nazaj. To je bilo leta 1993. Nekaj časa je še šel za menoj, vendar je imel ponija ali nekaj takega in me ni mogel ujeti.

Kako to, da vas je kolesarstvo tako pritegnilo?
Doma so mi govorili, da se moram z nečim ukvarjati in gibati. Sprva sem trpel, a nato postajal boljši. Potem trpijo drugi, ki prihajajo za teboj. Jaz sem imel že trening, da sem sploh prišel na zbirno mesto. V vsako stran 13 kilometrov, torej 26 kilometrov. V eno smer sem zagotovo šel, nazaj je bilo pa kdaj bližje.

V kakšno zadovoljstvo vam je bilo osvojiti dirko Po Sloveniji? Za slovenske kolesarje je poseben mejnik, če jo osvojilo, ali zmagajo na kakšni od etap …
Slovenci imamo cilje tako doma kot v tujini. V Sloveniji je vsakomur cilj dobro nastopati na domači dirki. Takrat sem bil dober, nisem pa si mislil, da bom zmagal. Letos bo zagotovo zmagal Roglič.

Enkrat je na dirki Po Sloveniji zmagal tudi v etapi s ciljem na legendarni Vršič. Foto: Vid Ponikvar Sicer pa je dirka Po Sloveniji dobra odskočna dirka za naprej.
Zdaj še bolj kot prej. Včasih ni bilo lahko priti v tujino.

Mislite, da bi lahko Roglič, ki je pred kratkim osvojil dirko po Baskiji, lani eno etapo na prestižnem francoskem Touru, pred leti tudi dirko Po Sloveniji, kdaj opravil dober posel tudi v skupni razvrstitvi kakšne od tritedenskih dirk?
Na enotedenskih brez težav, kar je že dokazal. Na tritedenskih na to vpliva več dejavnikov: kakšno ekipo imaš, imeti moraš tudi nekaj sreče, da ne padeš. Cilj bo zagotovo imel. O tem sem prepričan.

Veliko spremljate kolesarstvo?
Pogledam, kaj mi drugega preostane.

Se spominjate, da bi kdaj kolesarili v ekstremnih razmerah?
Seveda … Spomnim se dirke, ki so jo nad Trstom organizirali zamejski Slovenci. Dirka je bila marca, vendar je padal sneg. Samo kolesnice so se videle. Z Janijem Brajkovičem sva dirkala skupaj. Tam smo delali kroge. Vem, da sva z Brajkom šla v boks. Palcev sploh nisem čutil. Čelade nisem mogel odpeti. Simon Špilak pa je pritisnil na pedala in bil tretji. Nič ni čutil, da ga zebe. Mene je zelo. Še tri dni so me palci boleli. Na Poljskem je na primer padala toča. Kri mi je tekla po roki, ker mi je kožo povsem potolkla, a dirke niso ustavili.

Bit Podgurc je luksuz, je transparent, ki ga je nenehno spremljal. Foto: Vid Ponikvar Kako gledate na nogometaše, ki se ob prekrških valjajo po zelenici, kot da bi jim manjkalo pol noge, medtem ko se vi po padcih povsem krvavi usedete na kolo in nadaljujete dirko?
Morali bi poskusiti malce voziti kolo (smeh, op. a.). Spomnim se, da sem na dirki Trentino padel dvakrat v štirih dneh. Prvi dan je bil klanec v cilj. Mislim, da je Damiano Cunego kolo porinil nazaj, jaz sem pa na vrhu držal krmilo. Roka mi je ušla dol in samo prekucnil sem se na komolec. In to pri desetih kilometrih na uro. Komolec mi je zelo otekel. Naslednji dan mi je trener rekel, da nimam kaj razmišljati o tem, da ne bi štartal. Tako me je bolelo. S tisto roko sploh nisem mogel zavirati. Spomnim se, da je bilo to v soboto, ravno na moj rojstni dan, 21. aprila. Leteli smo v dolino, približno 70 kilometrov na uro. Poškodovano roko sem imel le naslonjeno, z drugo držal krmilo. Zapeljal sem v luknjo, krmilo je povsem zvilo, jaz pa sem grozno padel. Vendar sem se pobral in šel naprej (smeh, op. a.). Ne bom pozabil, kako sem takrat trpel.

Verjetno ni dela telesa, ki vas ni bolel?
Seveda, potem je to zelo nadležno. Vse te peče, zagnoji se ti, ker se takrat ne očisti.

Ali kolesarstvo priporočate mlajšim?
Zagotovo. To je lep šport, čeprav težak. Veliko si na svežem zraku. Večkrat mlajšim kolesarjem poudarim, naj ne zapostavljajo šole, ker nikdar ne veš, kdaj ti bo prišla prav, tako kot je meni.