Italijani so ga častili kot boga, na njegovem pogrebu jokala tudi Tomba in Maradona

Marco Pantani je bil eden najbolj nadarjenih in brezkompromisnih kolesarjev 90. let prejšnjega stoletja. Po prelomnem letu 1999, ko so ga izključili z Gira, se je njegova bleščeča, večplastna športna zgodba začela sesuvati kot hišica iz kart. Umrl je pri rosnih 34 letih. Naravne ali nasilne smrti?

Če bi to vprašanje zastavili njegovi mami, močni ženski z imenom Tonina, bi vas najbrž hitela prepričevati, da je bil njen sin Marco žrtev mafije, če bi isto vprašanje postavili preiskovalcem, ki so lani, ob deseti obletnici smrti Marca Pantanija, znova odprli zaprašene arhive z njegovim primerom, pa bi vam zagotovili, da je oboževani Pirat (vzdevek si je prislužil zaradi naglavne rute in uhanov) umrl naravne smrti. Natančneje, italijanski časnik La Gazetta dello Sport danes poroča, da je Pantanijevo smrt povzročila smrtonosna mešanica kokaina in antidepresivov.

Sramežljiv deček z eno samo željo: voziti kolo

Marco Pantani se je rodil leta 1970. Odraščal je v majhnem obmorskem mestecu Cesenatico. Bil naj bi skromen, zadržan in sramežljiv deček z eno samo željo: voziti kolo.

Pri 22 letih je prestopil med kolesarske profesionalce, in čeprav se tam ni dobro počutil – mami je večkrat potožil, da v kolesarstvu vse niti vleče italijanska mafija –, je vztrajal in kmalu začel podirati mejnike.

Milijonar s prestižnim dvojčkom

Še vedno je eden redkih oziroma zadnji, ki mu je uspelo v isti sezoni zmagati na francoski pentlji in rožnatem Giru (leta 1998). Na račun številnih sponzorjev je zaslužil milijone dolarjev, na račun številnih ljubiteljev kolesarstva si je gradil in utrjeval samozavest.

Dopinški grešnik

Živel in dirkal je v obdobju, ko je bila uporaba prepovedanih substanc v kolesarstvu razširjena tako kot uživanje vode ali testenin, in le redki so verjeli, da Pantani vse napore prenaša po legalni poti.

Točka preobrata: Madonna di Campiglio

Sumničenja so se kmalu izkazala za upravičena. 5. junija 1999, tik pred zadnjo etapo Gira, kjer je imel Pantani pred prvim zasledovalcem več kot pet minut prednosti, so ljubljenca italijanske javnosti diskvalificirali.

Rezultati analize krvi so pokazali, da ima v krvi previsoko vrednost hematokrita. Ta je znašala 52 odstotkov, medtem ko je zgornja dovoljena meja "le" 50 odstotkov. Pantani se je moral posloviti, v bran se mu je postavila vsa ekipa in odšla z njim. Kaznovan je bil sicer le z dvema mesecema prisilnega počitka, a se tega leta ni več vrnil na dirke. Dogodek je pustil nepopravljive posledice, ki jih potrjuje tudi izjava njegove mame.

"Marco ni umrl leta 2004, Marco je umrl že leta 1999. Nihče ne ve, kaj se je takrat zgodilo. Vozil je čist in nekdo se ga je hotel znebiti," je pozneje zatrjevala Tonina Pantani.

Boj z demoni v hotelski sobi

Njegovi zadnji dnevi v obmorskem mestecu Rimini so po pisanju britanskega časnika The Teleghraph študijski primer, ki nazorno prikazuje, kako lahko šport športniku tudi škodi.

Znano je, da se je Pantani na začetku februarja 2004 prijavil v hotel v Riminiju, ki je bil le kakih 30 kilometrov oddaljen od njegove vile v Cesenaticu. Čudno in sumljivo. Sumljivo je tudi to, da je bil Pirat dobro založen s škatlicami tablet in vrečkami kokaina.

Kaj se je dogajalo v sobi, ne ve nihče, vsaj javno se o tem ne govori. Edini Pantanijev stik z zunanjim svetom so bili telefonski klici. Največkrat so bili namenjeni receptorju, ki ga je Pantani vsako jutro seznanil z namenom, da svoje bivanje v hotelu podaljša za še en dan. Klical je tudi na nekaj drugih telefonskih številk, katerih lastniki so se pozneje sprenevedali, češ da Pantanija sploh ne poznajo.

Po petih dneh bivanja v hotelu se je zgodilo (ne)pričakovano. Marco Pantani je umrl. Domnevno zaradi zastrupitve s kokainom. Bil je 14. februar 2004, Pantani pa je imel le 34 let.

20-tisoč glava množica žalujočih, tudi Maradona, Tomba in Cipollini

Pokopali so ga v njegovem domačem kraju Cesenatico, kjer se mu je poklonilo več kot 20 tisoč ljubiteljev kolesarstva. Med njimi tudi veliki smučarski as Alberto Tomba, nogometni virtuoz Diego Maradona in kolesarska legenda Mario Cipollini.

Za enega bolj ganljivih govorov na pogrebu je poskrbela Pantanijeva agentka Manuela Ronchi, ki je javno prebrala misli, ki si jih je njen pokojni klient med enim svojih potovanj na Kubo zapisoval v potni list.

"V zadnjih štirih letih sem se pojavil na vseh mogočih sodiščih. In izgubil sem željo, da bi bil tak, kot so preostali športniki. Kolesarstvo je poplačalo svoje dolgove in številni mladi so izgubili zaupanje v pravico. Moji kolegi so bili osramočeni, v sobe so jim nameščali televizijske kamere, vse z namenom, da uničijo njih in njihove družine. Kako se po vsem tem upreti želji, da bi si škodoval?"

Nikoli povsem razjasnjena skrivnost

Še danes, enajst let po smrti Marca Pantanija, ni povsem jasno, kaj se je dogajalo na valentinovo leta 2004. Je res, kar trdi Tonina Pantani, mama Marca Pantanija, da so za smrt njenega sina krivi drugi?

"Imam delčke papirja, ki smo ga našli med njegovimi osebnimi predmeti, na katerem je napisal, da se boji zmagati," je razkrila. Dodala je, da preiskovanje okoliščin smrti ne bo odpravilo njene bolečine in ji sina vrnilo med žive, "bodo pa ljudje lahko bolje razumeli celotno zgodbo. Ta je povsem drugačna od tiste, ki velja za uradno."

Detektiv: V smrt Pantanija je vpletena tretja oseba

Pantanijevi starši so lani za razjasnitev primera najeli zasebnega detektiva, ki je v preiskavi odkril številne luknje in nepravilnosti, pa tudi sledi, ki kažejo, da je bil Pantani umorjen. Državno tožilstvo se je odločilo, da znova odprejo že zaprašeni dosje in preverijo navedbe detektiva.

Preiskava je pokazala, da policija leta 2004 ni opravila svojega dela. Ni preverila prstnih odtisov v sobi in na steklenici vode, ki je vidna na fotografijah s prizorišča, niti ni analizirala njene vsebine. Pantani je bil poškodovan, rane je imel po vsem telesu, na glavi, vratu, nogah, obrveh, zapestjih, ni pa bilo nobenih sledi, ki bi nakazovale, da si je kolesar poškodbe zadal sam. Te ugotovitve naj bi nakazovale na vpletenost tretje osebe v Pantanijevo smrt, a so jih vodilni italijanski forenziki kasneje ovrgli.

Uradna razlaga smrti torej ostaja, Pantani je umrl zaradi zastoja srca, ki je bil posledica zaužitja prevelike mešanice tablet in kokaina. To bi po besedah forenzikov nakazovalo zgolj to, da je priljubljeni Pirat storil samomor. Zavestno ali podzavestno.

Ne bo pozabljen

Pantanijeva zgodba je popisana v neštetih knjigah, časopisnih člankih in ekranizirana v številnih filmih in dokumentarcih. O njegovi priljubljenosti priča tudi dobro obiskan Pantanijev muzej v njegovi rodni Caseni, ki ima tri dvorane, vsaka od njih nosi ime po enem od vzponov, na katerih je briljiral Pantani (Mortirolo, kjer stoji Pantanijev spomenik, Alpe d'Huez in Bocchetta).

Njegovo ime nosi tudi spominska kolesarska dirka, na kateri vse od njene premierne izvedbe leta 2004, zmagujejo izključno italijanski kolesarji. Tradicijo bi lani skorajda prekinil prav vaš kolesar, Grega Bole, ki je dirko končal na drugem mestu. Včeraj, na obletnico njegove smrti, pa so v bližini Cesene slovesno odprli še otroški park, ki se imenuje Vrt Marca Pantanija.

Armstrong o Pantaniju: Najini boji so bili zame privilegij

Lani se mu je ob deseti obletnici smrti z daljšim zapisom na kolesarskem portalu cyclingnews.com poklonil tudi nekdanji rival Lance Armstrong.

Spomnil se je njunega legendarnega dvoboja na zahtevnem vzponu Mont Ventoux, kjer sta se menjavala v ospredju, na koncu pa naj bi mu Američan zmago prepustil, kar je bojevitega Italijana še bolj podžgalo v želji po skupni zmagi na dirki.

Omenjal je tudi Pantanijev Nepoleonovski kompleks, ki naj bi izviral iz njegove drobne postave (pri 172 centimetrih je tehtal le 58 kilogramov), a na koncu sklenil, da so bili njuni boji kljub vsemu zanj velik privilegij.

Grešnik, ki ostaja junak

Zakaj je sin vodovodnega instalaterja in lastnice kioska s posebnimi kruhki piadini postal kolesar, ki so ga Italijani častili po božje in zakaj je še vedno junak, Armstronga pa bedak, pa čeprav sta si pri uspehih oba pomagala s prepovedanimi substancami?

"Pantani je znal s svojo nepopustljivostjo pritegniti oboževalce kolesarstva," je njegov hipnotični vpliv na navijače opisal legendarni španski kolesar Miguel Indurain. Odgovor na drugo vprašanje pa se verjetno skriva v pregovoru O mrtvih vse lepo in dejstvu, da mu, dokler je bil živ, dopinških prekrškov niso dokazali. So pa jih kasneje. Francoska preiskovalna komisija je namreč na podlagi retroaktivnih analiz dokazala, da si je Pantani na Touru leta 1998, ko je zmagal tudi na Giru pomagal u zloglasnim eritropioetinom.