Aleš Česen na Gašerbrum III: Tako fizično utrujena, da ni bilo nobene evforije

Sportal Česen in Livingstone prva po zahodnem grebenu na Gašerbrum III

Tom Livingstone in Aleš Česen Foto: Tom Livingstone Aleš Česen, sin našega legendarnega alpinista Toma Česna, je šel po očetovih stopinjah. Sicer je začel kot športni plezalec, sredi najstniških let pa so ga vendarle prevzele tudi gore. Pred prvim resnejšim plezanjem v tujini leta 2003 v Kirgiziji se je bal, da ga bo oče zaprl v klet. Nedavno se je vrnil iz Pakistana z novo preplezano prvenstveno smerjo. S kolegom Tomom Livingstonom sta v alpskem slogu preplezala dva tisoč višinskih metrov dolgo prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Gašerbrum III v Karakorumu. To je bil šele tretji vzpon na ta najvišji neosemtisočak (7.952 metrov). Njun prvi poskus pred dvema letoma je bil neuspešen, letos sta prišla na vrh, srečna, da jima je uspelo, a prav nič evforična. Ker je bilo tako težko. To je bil njegov fizično najzahtevnejši podvig doslej. Podrobno o njem pripoveduje v tokratnem Sportalovem sobotnem intervjuju, od izbire smeri in aklimatizacije pa do samega plezanja in sestopa. Spregovoril je še o svojih začetkih in o tem, s kakšnimi izzivi se srečuje alpinist, ki se s tem rad ukvarja profesionalno. Sam s pomočjo pokroviteljev pleza zadnjih šest let, 20 oziroma 21 let pa mineva od prvih podvigov v Yosemiteju in Kirgizistanu. Sicer dela tudi kot gorski vodnik doma in v tujini, konec leta denimo odhaja na Antarktiko, večkrat pa vodi ljudi na treninge na Islandiji, od koder prihaja njegova partnerka.

Aleš, to je bil šele tretji vzpon na Gašerbrum III (7.952 metrov), najvišji neosemtisočak, po dva tisoč metrov dolgi prvenstveni smeri na zahodnem grebenu. Ko se po treh tednih ozrete nazaj na dosežek, kakšne misli vas obhajajo?
Evforične sicer ne, a moram reči, da se mi zdi lepo, da je bil v svetovnem smislu zelo spodoben vzpon. Verjetno eden boljših letos, a to ne morem trditi, prav tako nimam pregleda, pa tudi vzpone je težko primerjati med seboj. Lahko bi rekel, da je bil moj težji vzpon v visokih hribih. Dobro vprašanje, kako zdaj gledam nanj … Ko sva namreč prišla na vrh, sva bila zelo vesela, da ne bo več treba hoditi gor oziroma plezati, bila pa sva tako fizično utrujena, da ni bilo nobene evforije. Niti ko sva prišla v bazni tabor. Potem pa so se stvari tako hitro odvijale, kar naenkrat sem se znašel doma in šele nato začel razmišljati.

Vris vzpona po rdeči in sestopa po modri črti Foto: Tom Livingstone

To je bil vajin drugi poskus, da splezata na to goro. Pred dvema letoma vama je zagodlo vreme. Kako je bilo, ko je bilo treba obrniti?
Tako kot vedno, ko je treba odnehati, težko. A ko se tako odločiš, se tako odločiš in ne gledaš več nazaj. Mogoče še premlevaš v glavi, ali si se prav odločil. Midva sva se zagotovo. Ni pa lahko, ker veš, koliko časa in energije si vložil v to. A na hribe na splošno, tudi na naš Triglav ali Storžič, sploh pa na take hribe, je treba iti psihično pripravljen in se moraš zavedati, da mogoče ne boš prišel na vrh. Pri zelo visokih hribih je zelo verjetno, da se bo to zgodilo. In to ni nič slabega. Res moraš biti psihično pripravljen, da boš moral obrniti. Tam je nevarno tudi, če gre vse prav. Če pa gre kaj narobe, je treba pravočasno odnehati. Nikoli pa ne veš, kdaj točno je pravi čas.

Ali je bilo zato še več odločenosti, da se vrneta in da vama v drugo uspe?
Ko sva dve leti nazaj obračala, to ni bilo moje prvo obračanje oziroma prva neuspešna velika odprava. Niti približno ne. Na to sem navajen. Ni pa prijetno. Nikoli pa še nisem šel nazaj. To je bila moja prva odprava, ko sem se vrnil poravnati račune. Velik dejavnik je bil, da sva bila oba za to. Ekipe nisva spreminjala. Odločila sva se, ker sva res vložila ogromno energije. Takrat ni uspelo, a sva vseeno prišla zelo visoko in sva goro spoznala drugače, ne samo s slik, tudi v živo. To ne pomeni bistvene razlike, malo pa vseeno, vsaj psihično. Zdelo se nama je, da imava zdaj malo več možnosti in da greva še enkrat poskusit. Še vedno pa z zavedanjem, da lahko prideva domov praznih rok, in ni bilo daleč od tega, da bi se to zgodilo. Nekajkrat je bilo precej na meji.

Aleš Česen na ledeniku južni Gašerbrum Foto: Tom Livingstone Prebral sem, da je ideja za to goro in za to smer padla leta 2016, ko ste z Luko Lindičem plezali na Broad Peak in Gašerbrum IV. Kako pravzaprav izberete, kam in kako naslednjič?
Zelo različno. Enkrat da pobudo eden, drugič drugi. Leta 2016 ni bilo v smislu, prav, na to bomo pa splezali, ampak sva z Luko ta hrib in ta greben videla od blizu, s sosednjih dveh hribov. To je potem malo dozorevalo. Z Lindičem sva o tem malo razmišljala okrog leta 2020 in se o tem že kar resno pogovarjala. To je potem delno preprečil covid-19, tudi Luka je imel eno nesrečo v velikih hribih. Ni bila sicer zelo resna, lahko pa bi bila. Odločil se je, da ni več motiviran za to. Nato sem jaz leta 2022 Toma navdušil nad to idejo in sva jo takrat poskusila prvič uresničiti.

Kako se pravzaprav lotite odprave v neznano? Zemljevid, slike?
Z zemljevida ne moreš ničesar videti. Slike ali to, da hrib vidiš v živo in se ti zdi, da bi lahko splezal na nekaj dobrega, nekaj novega. Eden izmed dejavnikov za večino od nas, ne pa za vse, a zame to velja, je, da verjameš, da neko linijo lahko preplezaš na relativno varen način. Da ne plezaš pod seraki (stebri ledeniškega ledu, op. p.), pod skalnimi podori in kaj podobnega. Potem dobiš dobro ekipo, dobrega soplezalca in greš poskusit. Tako nekako. 

Kako dolgo je načrtovanje?
Načrtovanje ni bilo tako dolgo, dlje se je kuhalo v glavi. Konkretno načrtovanje nekega projekta ... Nekaj mesecev prej si je treba vse zamisliti, da se logistično vse pripravi. Niso pa nujne obsežne priprave, sploh ko je bazni tabor ob vznožju še dveh drugih hribov, Gašerbruma I in II, ki sta osemtisočaka, kar pomeni, da je tam vsako leto nekaj deset ljudi. Ker sta pač osemtisočaka in je tam že vse vpeljano. 

Gašerbrum III torej ni osemtisočak. Ali je tudi to eden od razlogov, da je bil tako malokrat osvojen? Ali zaradi zahtevnosti?
Predvsem ker mu manjka tistih 48 metrov. To je glavni razlog. Drugi razlog pa je, da je dokaj zahtevno tudi po najlažji smeri, precej bolj od sosednjih dveh, ki sta osemtisočaka. Če bi bil ta hrib 50 metrov višji, bi bilo precej ljudi. Precej. Ne sicer toliko kot na Everest, ampak nekaj deset. Na Gašerbrumu II je bilo letos, rekel bom po občutku, kakšnih 40 ljudi. In vsako leto je tako.

Torej je tudi v alpinizmu enako kot v slovenskih hribih s pohodniki, ko je večina na petih, morda desetih vrhovih?
Ja. Kot na Triglavu poleti, kjer je več ljudi kot na ostalih hribih skupaj. V Alpah je na splošno nekaj hribov, ki so povsem preobremenjeni. Verjetno Matterhorn, zagotovo Mont Blanc, torej najvišji vrhovi držav, italijanski Gran Paradiso, avstrijski Grossglockner, nemški Zugspitze. Saj to je jasno in razumljivo.

V kolikšni meri so vama vaše izkušnje izpred dveh let pomagale letos?
Predvsem psihično. Manj je bilo neznank. A še vedno veliko. Pred dvema letoma sva prišla precej visoko, 200 metrov pod vrh, a ne po tem grebenu, ki sva si ga zamislila. Pred dvema letoma sva morala iti bolj na severno stran gore, v to naju je prisililo vreme, veter. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj je nisva mogla preplezati. A do polovice hriba sva letos plezala po istem, zato taktike nisva bistveno spreminjala. Pomagalo pa je psihično, saj sva vedela, kje bova našla prostore za bivakiranje, kakšne razmere lahko pričakujeva. Težji del hriba pa je bila še vedno popolna neznanka, kar pa je čar tega.

Bivak na šest tisoč metrih. Aleš Česen in priprave na vzpon. Foto: Tom Livingstone

Kako je, ko se odprava začenja, ko hodita prek ledenika proti baznemu taboru? Ali je kaj mravljincev v trebuhu, težko pričakovanje?
Niti ne. Po tem ledeniku sem se sprehajal že nekajkrat. Gre za šestdnevni treking pod goro. Obenem pa je tako, da tega hriba ne vidiš, dokler nisi povsem pod njim, zato ga ne gledaš s tako velikimi očmi. Z Lindičem sva šla plezat na Gašerbrum IV, ki ga gledaš tri dni, preden prideš do njega. Takrat je vsaj mene kar malo stiskalo v želodcu (smeh, op. p.). Ko gledaš, kje si si zamislil, da boš plezal, in se sprašuješ, ali je to pametno ali ne in ali boš res lahko poskusil ali ne.

Nato sledijo dnevi, tedni za aklimatizacijo, čakanje pravega vremena za vzpon. Kako je to videti?
Aklimatizacija je neizogiben del tega procesa. Višji ko je hrib, kamor greš, dlje traja in bolj je zoprno, ker višje ko je treba iti, slabše se počutiš. Midva sva se aklimatizirala po običajni smeri na Gašerbrum II, ki je 70 metrov višji. Nisva šla do vrha, namenoma ne, prav tako nisva imela dovoljenja. Ko gre človek enkrat na osem tisoč metrov, se je potem težko spočiti v baznem taboru, ki je na pet tisoč metrih. Midva sva šla trikrat gor, da sva spala najvišje oziroma prenočila na sedem tisoč metrih. Potem sva se nekako počutila v redu, da greva lahko po ustreznem počitku splezat na najin vrh. Nekako skušamo biti prej kakšnih tisoč metrov pod vrhom hriba, na katerega gremo. Višje ko si na aklimatizaciji, bolje je. A pri ekstremno visokih hribih, kot so ti, moraš upoštevati, da s tem tudi trošiš telo. Če greš recimo plezat na Ama Dablam, ki je visok 6.800, si lahko privoščiš, da greš prej na kakšen šest tisoč, 6.500 metrov visok hrib, ker si tam ne uničiš telesa, kot si ga od sedem tisoč metrov naprej. To moraš upoštevati. Veliko je odvisno tudi od počutja in tudi od tega, kakšne možnosti aklimatizacije imaš.

Vi ste imeli nekaj težav z aklimatizacijo? Višinska bolezen?
Zbolel sem za neko vrtoglavico. Še vedno ne vem, kaj točno je bilo. Po vseh pogovorih z zdravniki se močno sumi, da ni bilo v neposredni povezavi z višino. Imam še pregled. Takrat sem bil v stanju, da ni bilo varno s hriba dol, a sem to moral narediti. Nisem bil v stanju, da bi lahko plezal naprej, če se ne bi umirilo. A se je po približno osmih dneh počitka. Potem sem najprej poskusil zelo previdno. Pri tem hribu je tako, da je do šest tisoč metrov sicer malo nevarno, a še ni resnega plezanja. Vedno se lahko obrneš in prideš dol. Vedela sva, da lahko s sedem tisoč metrov sestopiva tudi, če bi jaz spet zbolel. To je bil limit, do katerega se lahko testiram, če sem v redu. Potem nisem več čutil ničesar, bil sem v redu in sva nadaljevala plezanje.

Strm led in sneg na koncu drugega dne plezanja na okoli sedem tisoč metrih Foto: Aleš Česen Nato se je glavni del odprave začel zares, vzpon na Gašerbrun III. Prvi dan oziroma prve dneve sta začela že zelo zgodaj zjutraj po trdi temi?
Zanimivo mi je, da me vsi sprašujejo, kako mrzlo je, ali sem skoraj zmrznil. A v Pakistanu je v tem času precej toplo in sva imela več težav s pretoplim vremenom kot premrzlim. To je pomenilo, da si na spodnjem delu hriba nisva mogla privoščiti plezati popoldne, ker je začelo sonce topiti sneg. V spodnjem delu je ledenik postal nevaren, ker ni zmrznjen in lahko padeš v ledeniško razpoko. V srednjem delu, med šest in sedem tisoč metri, pa bi lahko začele padati kakšne stvari, skale ali sneg, ko se začne topiti. Zato sva bila prva dva dneva aktivna ponoči oziroma do devete, desete ure zjutraj. Višje pa je klima že tako hladna, da to ni več pomembno.

Skalni del raza na višini okoli 7.200 metrov (tretji dan) Foto: Aleš Česen Tretji dan sta bila že na sedem tisoč metrih?
Prvi dan sva prišla do šest tisoč metrov, drugi do 7.100, tretji dan pa nad sedem tisoč metrov.

Zgodil se je tudi zanimiv dogodek, ko sta našla nekaj opreme, ki jo je pustila škotska odprava iz leta 1985.
Od Škotov sva dobila zelo podrobno poročilo. Onadva sta prišla precej visoko, a sta morala obrniti. Eden je začel dobivati omrzline in vreme se je začelo kvariti. Z vrvjo sta sestopila po isti smeri. Na sedem tisoč metrih sta imela šotor in nekaj opreme. Tam te vrvi nista več potrebovala. Napisala sta, da sta jo pustila ob vznožju takšnega stolpa. Midva sva se pogovarjala, da bi bilo zabavno, če bi to našla. In sva jo res našla. Razen tega, da je povsem zbledela, se ji ni zgodilo nič. Zdelo se mi je res fascinantno, da je bil na tako izpostavljenem mestu – bil je sicer obtežen z manjšo skalo – še vedno tam po 39 letih.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Ales Cesen (@alescesen)

Tretji dan na 7.300 metrih. Pogled navzdol. Foto: Aleš Česen Koliko opreme sploh nosita s seboj za toliko dni plezanja?
Ne veliko. S sestopom vred do baznega tabora je bilo sedem dni. Ne vem, koliko kilogramov opreme je bilo. Eden je imel 35, drugi pa 45-litrski nahrbtnik. To je zelo minimalistično. Ena vrv … Mogoče je prišlo deset kilogramov na enega. Treba je imeti nekaj hrane, a ne tako veliko, kot se zdi. Za sedem dni hrane se sliši veliko. A tam gor človek, na žalost, ne more veliko jesti. Imaš zelo malo hrane in še ta je dehidrirana. Volumen je zelo majhen. Vode seveda ne nosiš s seboj, ampak topiš sneg. Imaš grelnik. Hrano pa rehidriraš z vodo. Če se temu sploh lahko reče hrana. To ni prav užitno. Sploh pa ne na velikih višinah. Ješ zelo ubogo. Nisem sicer strokovnjak, a kot mi je znano in kot poznam sebe, je metabolizem maščevja na višini zelo slab in ne porabljaš maščobnih zalog, ker je premalo kisika. Telo začne jesti mišice in vidiš, da izgubiš mišično maso. Na pamet bi rekel, da porabiš med štiri in pet tisoč kalorij na dan, poješ pa jih manj kot tisoč. Toliko, da dobiš malo sladkorja … Tam se ne zrediš (smeh, op. p.). Prvi dan ješ še veliko, drugi dan ješ še kar v redu, potem pa zelo slabo. Če tri, štiri dni ne ješ, ni take krize, nisi pa prav energičen. A to v nobenem primeru nisi, ker je tam tako malo kisika. Fizično si v primerjavi s tem, kar lahko počneš na normalnih nadmorskih višinah, katastrofalen. Nadmorska višina te uničuje. Mislim, da ni nobene naselbine na bistveno več kot štiri tisoč metrih. Človek tako visoko dolgoročno ne more preživeti. Vse je eksponentno. Na pet tisoč metrih se počutiš še kar v redu, malo prej se zadihaš, če malo tečeš, tudi apetit je še v redu. Višje ko greš, manj stvari deluje. Na koncu ne moreš več niti jesti. Prisiliti se moraš, da vsaj tekočino vneseš v telo in tudi to ni lahko. Tudi jaz imam s tem težave.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Ales Cesen (@alescesen)

Zgornji del raza na 7.700 metrih (četrti dan) Foto: Tom Livingstone Nad sedem tisoč metri se je začelo zares. Kateri so bili največji izzivi, kaj je bilo najtežje?
Največji izziv je mozaik vseh težav tam gor. Tehnično je bilo najtežje med 7.100 in 7.700 metri, pa tudi malo višje. Skala je bila sicer strma, a razmeroma v redu. Snega ni bilo toliko, ker ga na grebenu odpihne. Pod vrhom pa sva šla malo bolj na severno stran, kjer sva naletela na precejšnje količine "cukrastega" snega, ki je nesprijet. To ni pršič, ampak zrnca. Kar plavaš v njem. Bil je izziv fizično priti čez. Vmes so bili deli, kjer je bilo tehnično precej zahtevno. Skala je bila slaba, slabo je bilo nameščanje varovanja. Plezanje je bilo nevarnejše, delikatnejše. Treba se je bilo bolj osredotočiti, kar je težje, ker si že utrujen, poleg tega nimaš dovolj kisika v možganih. Dokazano je, da človek tam kognitivno nazaduje. Najtežje je bilo ostati zbran in to varno preplezati. Da nisi začel delati neumnosti.

Prečenje na severno stran, 7.800 metrov (četrti dan) Foto: Aleš Česen Ali je bil kakšen trenutek, ko sta bila v dvomih, ali bosta lahko šla do vrha? Da je prenevarno?
Ne, v temu smislu ne. Bili so trenutki, ko so bile stvari videti dovolj resne, da sva videla, da bo mogoče šlo, mogoče pa tudi ne. Ni pa bilo dogodka, da bi rekel, uh, to je bilo pa nekaj prelomnega. 

Ali bi sploh bilo mogoče tik pod vrhom obrniti?
Bilo bi, ampak ni bilo možnosti lahkotnega – to je močna beseda – enostavnega povratka. Povsod je bila možnost povratka, a zapletenega z vidika tega, kako bi uredila sidrišče za spust, kam točno bi šla, kako bi preprečila, da bi se nama vrv manjkrat zataknila. Ni bil lahek teren za povratek, je pa to omogočal, a bi potrebovala za dol približno enako časa, kot sva ga potrebovala do gor. Lahko pa bi.

"Cukrast" sneg na severni strani vršne glave na nadmorski višini 7.850 metrov Foto: Aleš Česen

Najtežji je bil zadnji raztežaj?
Najtežji se je zdel, ampak ni bil najtežji (smeh, op. p.). Kot sem govoril, ker je bila negotova skala, ker ni bilo možnosti za dobro varovanje. Treba je povedati, da se midva ves čas bolj ali manj varujeva z vrvjo. Malo sva bila tam že utrujena. Ni bil tako težak. Če bi ga postavil v Julijske Alpe, ne bi bil nič posebnega. Tam pa je bil. Zadnji del je bil 40, 50 metrov pod vrhom, kar pomeni na 7.900 metrih. Tam nisi več prav energičen.

Pred bivakom na 7.500 metrih Foto: Aleš Česen Kako je videti, ko si morata ustvariti dom za nočitev? Ko je treba najti poličko za bivak in prespati na recimo 7.500 metrih.
Seveda ne veš, kje si boš lahko skopal dovolj veliko poličko, da si boš lahko postavil šotor. Midva sva imela s seboj šotor, no, šotorček, enoplasten, zelo lahek. Ali noč preživiš na prostem ali v šotoru, je ogromna razlika. Odvisno je tudi od vremena, a v vsakem primeru je ogromna razlika. Moraš si skopati približno ravno polico, ki je dolga dva metra in široka vsaj meter in pol. To nama je uspelo vedno, razen na najvišjem bivaku. To je bilo kar nekoliko morbidno. To moraš imeti ves čas v glavi, saj ne veš, kje boš to lahko naredil. Imaš sicer neke ideje. Ves čas moraš imeti v mislih, da se je, če že plezaš okoli sedem ur in najdeš dober, varen in udoben prostor, kjer bi lahko bivakiral, najbolje ustaviti, saj ne veš, ali ga boš našel čez tri ure. Potem pa pride tema in je panika. In ko nekaj najdeš, sicer razmišljaš, mogoče pa bo še kaj nekoliko višje … Ni tako enostavno. Najbolje je, da najdeš dovolj snega, da lahko precej enostavno skoplješ.

Kako je bilo na splošno z vremenom?
V času aklimatizacije je bilo precej slabo. Takrat sicer ne potrebuješ idealnega, ampak je bila tudi velika nevarnost plazov. Nama je to urnik malo raztegnilo. V času vzpona ni bilo idealno, bilo pa je zelo v redu za Karakorum, saj ta ne slavi po stabilnem vremenu.

Jutranji pogled na KS in Broad Peak od bivaka na 7.500 metrih Foto: Aleš Česen

Na vrhu Foto: Aleš Česen Na vrhu je bilo precej megleno, oblačno. Malo ste že omenili, da na vrhu ni bilo tako evforično, kot bi si marsikdo mislil.
Ja, evforije ni bilo, ker sva bila preutrujena, povem pošteno. Bila sva vesela, da ni bilo treba iti več gor, in ker sva vedela, da sva preplezala nekaj zelo dobrega. Zavedala pa sva se, da je treba priti še dol. Tukaj sestop po drugi strani ni tako zapleten, kot bi lahko bil. Na kakšnih drugih hribih je sestop skoraj tako zapleten kot vzpon. Težava pa je bila, da se je malo vlekla megla. Jasno, prvič sva bila na tem hribu, dol pa sva šla po nasprotni strani. S slik sva si dobro predstavljala, kje morava dol. Ko si enkrat gor, pa je vse videti drugače, sploh če je malo megle. Malo sva bila nervozna, ali bova našla dol in ali bova našla tisto veliko zajedo, kjer se morava spustiti po vrvi približno 400 metrov, da potem prideva na položnejši, enostavnejši teren. Bilo je malo negotovosti, dokler nisva, ko sva sestopila kakšnih 80 metrov, našla eno staro sidrišče in sva vedela, da sva na pravi poti.

Ali so pri tako napornem podvigu, ko je potrebna maksimalna zbranost, trenutki, ko se vendarle lahko sprostiš in uživaš v neverjetni pokrajini? Ko sem se pred časom pogovarjal z Luko Krajncem in Luko Lindičem, sta razlagala denimo o enem neverjetnem sončnem zahodu.
Seveda so, ampak tega ni tako veliko. Uživaš v celotnem potovanju oziroma poskusiš uživati in si narediš stvari lepe. Uživaš tudi v prvih delih aklimatizacije, ko si hvaležen, da si na tako norem kraju na Zemlji. Ob sončnih zahodih jaz običajno nimam nekih čustvenih izbruhov, a je bilo nekaj posebnega gledati iz bivakov, iz drugega, tretjega, ko si že precej visoko, tiste zadnje in tudi prve sončne žarke na Broad Peak in Gašerbrum IV, kjer si že bil. Na tiste gore gledaš malo drugače. Takrat sem užival.

Aleš Česen na najvišjem neosemtisočaku, Gašerbrumu III, na 7.952 metrih Foto: Tom Livingstone

Za kako velik dosežek je šlo, torej dojameš šele, ko se vrneš v bazni tabor, kjer so tudi drugi ljudje?
Midva sva imela to smolo ali pa to srečo, da ni bilo nikogar več, ker so šli že vsi domov. Nikogar več od plezalcev ni bilo. Ko greš v take hribe, imaš s seboj kuharja, on pa ima, da ni sam v baznem taboru, ko si ti na poti, še enega pomočnika. Ta dva človeka sva seveda srečala in smo se razveselili eden drugega. Da pa ni bilo drugih, nama je povsem ustrezalo, ker sva bila povsem izmučena, tako da še vedno ni bilo evforije.

Ali je bil torej to vaš najtežji podvig doslej?
Fizično zagotovo. Težko pa je primerjati vzpone med seboj, ker so si tako različni v različnih stvareh. Nisva pa imela časa in energije za neko praznovanje. 

Smer sta ocenila z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. Ali lahko laikom sploh razložimo, kaj pomeni?
Že alpinistu težko. Ta ocena je bila izrečena malo prisilno, ker vemo, da vsi hočejo imeti neko oceno. To je kompleksna ocena. Lahko bi rekel, koliko je bil težak posamezen odsek, a je to v takih hribih nerelavantno. Ne moremo govoriti kot o ocenah v športnem plezanju, tukaj je to absurdno. Lahko sicer bi in marsikdo govori, a to nima neke vrednosti, ne ponudi neke informacije. Če bi šel tri dni prej ali tri dni pozneje, bi bile razmere drugačne, sneg bi bil drugačen. Če bi se počutil bolje ali slabše, bi drugače dojemal stvari. 

In zaradi teh dejavnikov je na splošno preplezane smeri težko primerjati?
Težko. Lahko jih primerjaš v smislu, to je nekaj podobnega kot to, to je nekaj povsem drugega.

Prihod v bazni tabor po uspešno opravljenem vzponu in sestopu na Gašerbrum III Foto: Tom Livingstone

S Tomom Livingstonom sta skupaj plezala že leta 2018 na Lotok 1. Kako sta se spoznala?
Na Latok smo šli Luka Stražar, Tom in jaz. Luka je njega poznal od prej. Takrat sva si zamislila, da bi na Latok šli plezat trije. Mislim, da sva najprej vprašala enega Slovenca, potem pa se je on spomnil na Toma. Nisem ga spoznal na odpravi, ampak je prej prišel pozimi k nam v Slovenijo, da smo se spoznali.

Ker za tak podvig se vendarle morata začutiti, da si zaupata?
Zelo. To je še pomembneje kot to, ali pleza tako dobro kot jaz, bolje ali slabše. Pomembneje je, ali on razmišlja o slogu plezanja in nevarnosti podobno kot jaz in da se osebnostno vsaj približno ujameva. To je predpogoj, sicer nima smisla iti na take stvari, ker so preveč stresne, preveč nevarne. Že takrat smo se super ujeli. Nisva plezala skupaj samo na Latok in Gašerbrum, tudi vmes smo plezali skupaj.

Luka Stražar, Tom Livingstone in Aleš Česen so prejemniki zlatega cepina za vzpon na Latok I. Foto: Tom Livingstone Za Latok 1 ste dobili nagrado zlati cepin, vi ste prvega že za prvenstveni vzpon v severni steni Hagshuja. A si mislim, da se alpinisti vendarle ne odločate za tovrstne podvige zaradi nagrad?
Upam, da ne. Mogoče tudi kdo. Zakaj se pleza, si tudi sam ne znam dobro odgovoriti. Sploh pa ne na take hribe, kjer res ni nekega uživanja. Gre za izziv. Zares pa upam, da nihče ne pleza zaradi nagrad. Te so namreč samo častne narave. Lepo je sicer, če jo dobiš, ampak te ne sme to motivirati.

V tujini je ponekod alpinizem postal že posel, nekateri živijo od tega. Kako je pri nas?
Želel sem reči, da slabo, a je pravzaprav dobro. Živeti od tega je sicer kar nevarno. Odvisno je od posameznika. Težava je, če začneš delati stvari, ki jih sicer ne bi, če si torej pod pritiskom nekoga, ki te za to plačuje, pokrovitelja. Če zaradi tega ne obrneš takrat, kot bi sicer. Meni je mogoče malo lažje, ker sem že malo starejši. Zdaj imam nekaj pokroviteljev, a še vedno težko rečem, da od tega živim, saj delam tudi kot gorski vodnik. Z nekim velikim kreditom ne bi mogel živeti samo od tega. Če pa bi živel pri starših, bi lahko rekel tudi, da od tega živim. Vendar to ni bil motiv, ko sem začel z odpravami v zgodnjih 20 letih. Čutil bi namreč dosti večji pritisk. Želel sem povedati, da je lahko res nevarno biti profesionalni alpinist, če nimaš urejenih stvari v glavi, ker je prenevarno. Ali je mogoče od tega živeti? Mislim, da pri nas ne. Ali pa mogoče. Pri nas je premajhen trg. Upam, da ne bom komu naredil krivice, a mislim, da izključno od tega ne živi pet ljudi. Prvi, za katerega bi si upal reči, da od tega živi, je Luka Lindič. A tudi on živi izključno od tujih pokroviteljev. Tudi moji pokrovitelji so izključno tuji. Torej je pri nas težko od tega živeti, kar je sicer v redu zaradi tega, kar sem razložil.

Ker bi te morda tudi silili, da greš na take odprave večkrat na leto, čeprav so to vendarle podvigi za recimo enkrat na vsaki dve leti.
Tako. Ker če bi šel v tako smer petkrat na leto, bi bilo že fizično nemogoče. Tudi statistično se ne bi končalo dobro. Pa sem bil na veliko odpravah, da ne bom preveč pameten, mogoče celo na prevečih.

Kako je sploh s pokrovitelji? Alpinisti vendarle niste kot drugi športniki tako izpostavljeni s televizijskimi prenosi, da bi pokroviteljem s prepoznavnostjo lahko nekaj vrnili, sploh v Sloveniji.
Malo vračamo s povratnimi informacijami, kaj bi bilo dobro izboljšati na opremi. Z medijsko izpostavljenostjo pa je težko. Tem podjetjem je pomembnejši nek imidž. Ni jim toliko pomembno to, da bi sponzorirali velika imena, ampak bolj neko aktivnost. Recimo Red Bull sponzorira vse, kar je videti nevarno in ekstremno. Niso toliko osredotočeni samo na velika imena. Moj glavni pokrovitelj je Kailas. To je kitajski izdelovalec skoraj vse tehnične opreme za plezanje v visokih hribih. Ogromni so v Aziji, vendar skoraj ne obstajajo v Evropi. Z njimi smo imeli projekte, pri katerih smo tudi nekaj snemali. Jaz to dojemam tako, da nisem bil Aleš Česen, ampak bolj neka figura, ki tam pleza. Oni pa so to imeli oziroma imajo kot promocijski video.

Zadnji zahteven raztežaj tik pod vrhom Gašerbruma III Foto: Aleš Česen Je mogoče na koncu ovrednotiti, za kako velik projekt je šlo pri vajini prvenstveni smeri na Gašerbrum III, torej finančno?
Ta projekt je stal okrog deset tisoč evrov na osebo. Plus oprema. Če bi šel v trgovino in jo kupil, bi bila zagotovo še enkrat toliko dražja. A opremo mi dobimo.

Ali imate v mislih že naslednje podobne izzive?
Ne, treba si je spočiti, tudi motivacijsko.

Če se ozreva še nekoliko širše, ali bi rekli, da sta alpinizem in plezanje že v vaših genih?
V genih ne, v okolju pa zagotovo. Jaz sem ob tem zrastel in gledal očeta. Ne samo njega, vsi naši prijatelji, ki so bili pri nas v hiši ali pa mi pri njih, so hodili po hribih. S tem zrasteš.

Kdaj ste šli prvič po severni steni na Triglav?
Mislim, da pri kakšnih 17, 18 letih. Ne prej. Prej sem športno plezal, tudi tekmovalno. Hribi me niso zanimali.

Res? Kako pa je prišlo do tega preklopa?
V času srednje šole sem izgubil motivacijo za tekmovalno plezanje. Niti ne vem več, zakaj, saj najbrž tudi takrat nisem vedel. Verjetno sem čutil neko praznino. S sošolci smo potem začeli hoditi v hribe, samo hoditi. Samo eno leto sem zdržal, da sem samo hodil, potem pa sem začel plezati.

O Triglavu sem vprašal, ker sem videl, da ste vi vašega sina že peljali po severni steni.
Ja, želel je iti. Moram reči, da sem ga kar precej dolgo ignoriral. Lani jeseni pa smo ga peljati gor.

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Ales Cesen (@alescesen)

Alešev oče Tomo Česen Foto: Anže Petkovšek/Sportida Kako pa je padla odločitev, da se želite resno in enkrat tudi profesionalno ukvarjati s plezanjem v gore, z alpinizmom?
Ni odločitve, to te počasi pritegne. Jaz sem se takrat vpisal v kranjsko alpinistično šolo in jo končal. Rad sem plezal, rad sem bil v hribih. Spomnim se, da me je prvič pritegnilo, ko so me klubski kolegi vprašali, ali grem z njimi na odpravo v Kirgizijo na šest- in sedemtisočak. Zdelo se mi je čudno in dobro hkrati, da so me povabili. Nisem si mislil, da me bo kdo povabil. Edina stvar, ki me je skrbela, je bila, da me bo oče zaprl v klet in ključ vrgel stran, da me ne bo pustil. Nekako sem mu po ovinkih razložil, da bodo oni nekaj, pa mogoče ... In ko sem videl, da me ne bo zaklenil, sem si oddahnil, ko sem videl, da lahko grem. Star sem bil sicer 21 let, a sem imel še vedno občutek, da mi oče ne bo dovolil. Nobenega znaka ni dal, da bi me želel poriniti v katerokoli smer. A tako sem se bal tega, in ko se ni zgodilo, da bi bil proti, mi je kar odleglo.

Aleš Česen Foto: Bor Slana/STA Od Kirgizije je zdaj minilo 21 let, pred 20 leti ste plezali v Yosemiteju … Ali ste takrat razmišljali, kaj vse lahko dosežete?
Ne, nič nisem razmišljal. Ko smo šli leta 2003, sem imel samo čas, drugega nič. Potem pa je bilo treba delati. Seveda so bile tiste odprave bistveno cenejše kot zdaj. Sponzorsko sem začel plezati šele kakšnih šest let nazaj. Kaj sem dosegel? Zdi se mi, da tako lepo pot postopnega razvoja alpinizma. Zdi se mi, da je danes – pa bom zdaj zvenel kot en star oče – tako, da vsi želijo vse zelo na hitro, v dveh letih bi bili že v vsem zelo dobri. V alpinizmu sicer lahko v nekaj letih fizično natreniraš marsikaj, raven skalnega plezanja dvigneš visoko, a 15 let izkušenj ne moreš dobiti v dveh letih. In to je zelo pomembno.

Kako pa vzdržujete fizično pripravljenost?
V preteklosti je bilo veliko plezanja, zdaj pa sem se malo umiril in to vzdržujem z več teka, hoje in manj plezanja. Koliko je tega, pa je odvisno. Zdaj se kakšen teden nisem premaknil in se kakšen teden ne bom. Prej pa sem od novega leta zelo strukturirano treniral od štiri- do sedemkrat na teden.

Ali greste plezat in v hribe tudi samo za užitek?
Grem, še posebej s kolegi. Zdaj več v Sloveniji kot v tujini. Včasih dvakrat na teden, včasih enkrat na dva tedna. Najpogosteje sem nad hišo nad Preddvorom okrog Storžiča. Ker zaprem vrata in stečem gor. Največ sem seveda v Kamniških, pa tudi Julijskih. Kamniške so mi kar všeč.

Sportal "Ne more biti res, kaj midva tu plezava! Nov teren, take poči." #video