Sara Isaković sanja na veliko. Poslavlja se brez solza in obžalovanj. (video)

Šestindvajsetletna Blejka s širokim nasmeškom, ta le redko zapusti njen obraz, se je še enkrat verbalno sprehodila po prehojeni športni poti in se razgovorila (tudi) o negativnih plateh vrhunskega športa v Slovenji.

Brez obžalovanj

"Ne čutim nobene žalosti," je spregovorila Isakovićeva, ki je konec slutila že po olimpijskih igrah v Londonu leta 2012. Vzela si je leto dni premora, da je končala študij športne psihologije na kalifornijski univerzi Berkeley, a potem jo je spet zagrabilo. "Plavanja sem se spet lotila stoodstotno ali, kot rada rečem, dala sem mu še eno priložnost. Sem pač zelo ambiciozna in sanjam na veliko, zato sem si rekla: zakaj pa se ne bi mogla vrniti?"

Dve uri na treningu, devet ur v laboratoriju

V sebi je imela dovolj volje in moči, verjela je vase in v to, da bi se za olimpijske igre, ki bodo čez dve leti v Riu, lahko odlično pripravila in merila na še eno medaljo. "Oktobra ali novembra lani sem bila o tem povsem prepričana, ampak vsa ta slika se je izkazala za nerealno. Trenirala sem zgodaj zjutraj in nato nadaljevala službo v laboratoriju, tam sem preživela osem ali devet ur, večkrat sem se tam zadržala tudi do polnoči. Če je bil čas, sem zvečer skočila še v fitnes, prihodnje jutro pa zopet vse znova. Zasedena sem bila s službo in bazenom, to me je izpolnjevalo.

Ko sem študij končala, sem se posvetila samo treningom, vmes sem spala in jedla, a sem kmalu ugotovila, da me to več ne veseli, da je to ogromen psihični in fizični napor in da se bom težko mučila še prihodnji dve leti, če v tem ne bom uživala," je povedala 26-letnica z Bleda, ki je opozorila tudi na manj svetle plati, ki jih prinaša olimpijska medalja.

Da se krivice ne bi dogajale tudi njenim naslednikom

Čeprav o tej temi ni nameravala razglabljati na novinarski konferenci, pa je Isakovićeva tudi javno opozorila na težave zaradi neizplačevanja nagrad slovenskim vrhunskim športnikom. "Nikoli nisem plavala zaradi denarja, mislim pa, da si kot vrhunska športnica zaslužim tisto, kar mi pripada, in mislim, da imam prav. Dve leti sem čakala na izplačilo prve tretjine olimpijske nagrade s strani Plavalne zveze Slovenije, šele čez štiri leta sem dobila drugo, zdaj pa mislim, da je po šestih letih čas še za tretjo. To je žalostno, ampak to je zgolj najosnovnejši primer.

S trenerjem (Miho Potočnikom, op. a.) veva, kaj vse so nama takrat obljubili," je opozorila Isakovićeva, ki je med podajanjem dejstev večkrat obžalovala dejstvo, da mora o tem javno govoriti, a treba je reči bobu bob in opozoriti tudi na tiste stvari, zaradi katerih je v Sloveniji težko ostati vrhunski športnik in so jo še bolj spodbudile k nadaljevanju študija.

Zavedala se je, da se s plavanjem ne bo mogla preživljati

"Zaradi vsega tega sem se še toliko bolj poglobila v študij, saj sem vedela, da od plavanja ne bom imela nič, no, razen štipendije na Berkeleyju, ta je v petih letih skupaj znašala 250 tisoč dolarjev, omogočila mi je študij in plavanje, pravzaprav pa je zame tudi največja nagrada. Je pa jasno, da te take stvari prizadenejo. Dolga leta se s tem nisem obremenjevala, so se pa obremenjevali moji starši," je priznala Isakovićeva, ki verjame, da mora kot 26-letno dekle tudi sama opozoriti na krivice, ki se dogajajo.

"Slovenska javnost tega ne ve, mislili so si, 'milijoni, kamioni', daleč od tega. Gre za načelo in za to, da se drugim slovenskim športnikom ne bo dogajalo podobno, ker to res ni pravično," je dejala Sara, ki je pohvalila urejenost odnosov s svojim matičnim plavalnim klubom Radovljica in Olimpijskim komitejem, s katerim so vedno zgledno sodelovali.

Pred njo je ogromno zanimivih stvari

Isakovićeva, ki se je udeležila treh olimpijskih iger, prvih v Atenah celo kot najmlajša slovenska olimpijka, takrat je štela le 16 let, se je ozrla tudi v prihodnost. "Čaka me ogromno zanimivih stvari, pripravljena sem za življenje. Imela sem priložnost delati v enem od najboljših laboratorijev na svetu, kjer smo proučevali možgane vrhunskih športnikov. Mislim, da je nevroznanost zelo pomembna smer, ki se bo vedno bolj razvijala in je zelo pomembna tudi za šport. Pomaga nam razumeti stres, športniku lahko pomaga pri optimalni pripravi na nastop in podobno," je dejala Isakovićeva, ki je bila, kot pravi, na olimpijskih igrah v Pekingu povsem mirna, medtem ko nekateri športniki, ki na treningih dosegajo vrhunske rezultate, na večjih tekmah ne zmorejo prenesti pritiska.

Sara Isaković se 25. avgusta seli v Dubaj, kjer bo po dolgih letih spet živela skupaj z mamo Rebeko, stevardeso, sicer pa tudi izjemno nadarjeno plavalko, očetom Nenadom, pilotom pri letalski družbi Fly Emirates, in bratom dvojčkom Galom. "To je moja smer. In vse drugo v življenju."