Romunska disidentka, ki bo za vedno zapisana kot "prva brezhibna 10"

Nadia Comaneci. Drobna deklica v belem dresu in čopom, povezanim z rdeče-belim trakom, je leta 1976 na poletnih olimpijskih igrah v Montrealu osupnila svet. S svojo zrelostjo, samozavestjo, gracioznostjo, lahkotnostjo in do pičice natančno izvedbo elementov, ki jih do takrat ni izvajal nihče, je navdušila tudi sodniško komisijo. Ti so ji za izvedbo vaje na dvovišinski bradlji prvič v zgodovini olimpijskih iger podelili najvišjo oceno, 10. Do konca iger si jih je prislužila še šest.

Zanimivo je, da digitalni zasloni takrat sploh niso bili izdelani za prikaz dvomestne številke, zato se je ocena izpisala kot 1.0, kar je razjezilo tudi njenega trenerja, ki je glasno zahteval oceno za svojo varovanko.

Sramežljiva deklica, ki je postala zvezda

Comanecijeva se je na trnovo pot športne gimnastike, ki je bila največji približek njene želje po letenju, podala že v vrtcu. Leto pozneje jo je povsem po naključju opazil Béla Károlyi, priznani telovadni strokovnjak, ki je novačil telovadke za svoj novi klub. Tako se je začelo.

Pri sedmih letih je bila ena prvih telovadk, ki so trenirale na šoli Béle in Marte Károlyi, pri osmih je osvojila naslov romunske mladinske prvakinje, že pri 11 je bila državna prvakinja, pri 13 pa ena najboljših telovadk v Evropi. Razlog? Bila je neustrašna in izredno delavna. In nikoli ni jokala, se je rad hvalil njen trener, ki jo je pozneje moral naučiti, kako tudi z nasmeškom osvojiti občinstvo in sodniško komisijo.

Sramežljiva štirinajstletnica je postala zvezda. V istem letu se je pojavila na naslovnici revije Time, Newsweek in Sport Illustrated. A po spektakularnem in odmevnem nastopu na olimpijskih igrah se je njena krivulja uspešnosti počasi začela spuščati.

Brez trde roke Karolyja so namreč uspehi romunskih telovadk, ki jih je vlada pošiljala v svoj gimnastični center v Bukarešto, začeli naglo kopneti. Nadia je izgubljala prevlado v gimnastičnem svetu. Nažirala se je sladkarij in se zredila za neverjetnih 18 kilogramov. Takrat se ji je sesul svet, grozila je celo s samomorom.

Le pet tednov pred svetovnim prvenstvom leta 1978 se je k nekdanjemu trenerju sama obrnila po pomoč. Vrnil ji je s formulo, ki je vodila v nov uspeh. Gnal jo je do skrajnih meja, izgubila je kar 15 kilogramov in istega leta na SP v Strasbourgu zmagala na gredi. Kraljevala je tudi na olimpijskih igrah v Moskvi leta 1980. Kot 18-letnica, ki je prerasla sramežljivo deklico s čopki, je osvojila štiri olimpijske medalje, od tega zlato na gredi in dvovišinski bradlji ter srebro v mnogoboju in ekipni konkurenci.

Pred diktaturo v Romuniji je zbežala v ZDA

A tudi neverjetni uspehi ji niso prinesli mirnega življenja. Živela je pod drobnogledom romunske vlade, ki je Comanecijevo smatrala za svoj nacionalni zaklad. Spremljali so vsak njen korak, prisluškovali njenim pogovorom in tega se je dobro zavedala. "Ko veš, kaj se ti dogaja, je logično, da svojega srca ne nosiš na dosegu drugim," je dejala v enem od intervjujev.

Po olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984, kamor je sicer lahko odpotovala, a je bila tam pod stalnim nadzorom, je začela intenzivneje razmišljati o prebegu v ZDA, tako kot je to uspelo njenemu trenerju. A po legalni poti pač ni šlo. Jeseni leta 1989, tik pred padcem komunističnega režima, je v družbi šestih telovadcev na skrivaj prestopila romunsko-madžarsko mejo. Po šestih urah pešačenja, skrivanja pred krvoločnimi psi in plazenja pod žičnatimi ograjami. Pot je nadaljevala do Avstrije, tam pa na ameriški ambasadi zaprosila za pomoč. "Tiste noči je bilo težko," se je s solzami v očeh spominjala v enem od nedavnih intervjujev, v katerem je sploh prvič spregovorila o tisti noči. "Nihče ni smel vedeti, kaj nameravam. Niti moja mami. Kap bi jo zadela. Zaupala sem se le svojemu bratu Adrianu in njegovi ženi, ki sta me spremljala vse do madžarske meje."

Tudi v ZDA je potrebovala nekaj časa, da si je stlakovala pot. Izkazalo se je namreč, da ima Constantin Panait, človek, ki ji je pomagal zbežati iz domovine, z njo drugačne načrte. Postal je njen menedžer in jo je na vsak način želel spraviti nazaj na telovadna orodja.

Takrat je imela srečo, da ji je ogromno ljudi priskočilo na pomoč, med drugim tudi ameriški telovadec Bart Connor, ta je na OI v Montrealu, tako kot Nadia, osvojil olimpijsko zlato, na tekmi za ameriški pokal leta 1976 pa začutil posebno kemijo med njima. In ta se je po toliko letih na drugem koncu sveta povsem razplamtela.

Telovadni zakon, ki deluje

Connor je Nadio zaprosil na njen 33. rojstni dan. Menda je od šoka naprej kriknila NE, nato pa le pristala. Telovadca sta si večno zvestobo zaobljubila v Bukarešti, sprejem je potekal v nekdanji predsedniški palači, poroko pa so prek televizijskih zaslonov lahko spremljali po vsej Romuniji.

Nadia in Bart imata danes svojo telovadnico z imenom Bart Connor Gymnastics Academy v Oklahomi, kjer trenira več kot 11 tisoč telovadcev, ukvarjata se z dobrodelnimi projekti, podpirata specialno olimpijado in predavata na motivacijskih seminarjih. Imata sina Dylana, ki ima osem let.

Članica žirije v Tumblu

Nadia Comaneci, ki ima romunsko in ameriško državljanstvo, je te dni še posebej priljubljena in medijsko izredno iskana osebnost. V začetku avgusta je namreč postala članica žirije v resničnostnem šovu Tumble na televizijskem kanalu BBC One, kjer se perspektivni telovadci preizkušajo v kombinaciji plesnih in telovadnih veščin.

V intervjujih, ki so tudi zaradi šova Tumble letos bolj pogosti, večkrat poudarja, da zdaj spet lahko joče, se smeji, izraža vsa čustva, ki jih premore. "Veliko ljudi si me napačno predstavlja. Mislijo, da nimam nobenih čustev. Seveda jih imam, le videti jih dolga leta nihče ni smel. Morala sem jih skrivati v sebi."