Jernej Kruder: Publika me plačuje in si tudi zato zasluži šov #intervju

Foto: Urban Urbanc/Sportida Jernej Kruder, trenutno najuspešnejši slovenski (moški) predstavnik v balvanskem plezanju, se je temu športu zapisal pri šestih letih. Takrat je razumljivo vztrajal na umetni steni, danes večino časa izven tekem preživi v skali. 27-letni plezalec, mojster za balvansko plezanje (plezanje na nižjih višinah, brez vrvi in z blazinami, kjer tekmovalci razvozljavajo balvanske probleme), je v tej plezalni disciplini leta 2014 osvojil tudi naslov svetovnega podprvaka. 

V svetovnem pokalu je prisoten že desetletje, a šele letos se mu je uspelo zavihteti na sam tekmovalni vrh. Na uvodni tekmi svetovnega pokala v Meiringenu v Švici je dosegel svojo prvo veliko zmago, prejšnji konec tedna je bil v Moskvi drugi in je trenutno skupaj z Japoncem Tomoo Narasakijem vodilni v skupnem seštevku balvanskega plezanja.

Celjan, ki živi, diha in soustvarja plezalno sfero, je tudi letos ambasador atraktivne balvanske preizkušnje The Rock Ljubljana, ki bo 19. maja na Kongresnem trgu v Ljubljani. Tudi letos je v promocijske namene plezal po objektih, ki jih je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. Lani je v spomin na Plečnikovo leto plezal čez Tromostovje.

Le dva dni po novem uspehu, drugem mestu na tekmi svetovnega pokala v balvanskem plezanju v Moskvi, smo se z Jernejem srečali v Ospu, priljubljenem plezalnem paradižu, kjer tudi sicer preživi veliko časa. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Dva dni po tekmi v balvanskem plezanju v Moskvi smo se srečali v Ospu, priljubljenem plezalnem paradižu na Primorskem. Je en dan regeneracije, pa še te v letalu iz Rusije, dovolj?

Običajno si vzamem dan pavze, tudi tokrat sem si jo, na dan potovanja iz Moskve, a očitno je bilo to premalo. Priznam, danes me je že po prvi smeri v Ospu sesulo.

Glede na to, da ste precej strastna oseba, vsaj to je čutiti v vašem plezanju, predvidevam, da to, kar se vam zdaj dogaja, doživljate zelo čustveno. Po desetih letih nastopanja v svetovnem pokalu ste končno dočakali svojo prvo zmago (Meiringen), teden dni pozneje še drugo mesto v Moskvi. Kako intenzivno je za vas trenutno obdobje?

Res je, ravno o tem smo se pred kratkim pogovarjali. Zase lahko rečem, da sem v teh desetih letih, odkar sem prisoten v svetovnem pokalu, pridobil že toliko izkušenj, da me zmaga v svetovnem pokalu ni presenetila, sem je pa bil iskreno vesel.

Prvi val čustev je bil zelo pozitiven, drugi val je s seboj prinesel samospraševanje, ali sem res tako dobro odplezal ali je šlo zgolj za golo srečo, in sem se ob tem počutil nekoliko neugodno … A ko sem premleval in se spomnil na to, kako zelo sem garal za ta rezultat, se je evforija povrnila.

Na letošnji uvodni tekmi v balvanskem plezanju v švicarskem Meirinegnu je dosegel svojo prvo zmago v svetovnem pokalu. Foto: Luka Fonda

Ste se v teh desetih letih kdaj vprašali, kdaj bo tudi za vas prišla priložnost? Šele lani ste na tekmah svetovnega pokala prvič stopili na zmagovalni oder (aprila 2017 je v kitajskem Nanjingu osvojil 3. mesto v disciplini balvani), letos pa ste začeli zelo udarno, z zmago in 2. mestom.

V preteklosti sem se pogosto spraševal, kdaj bo napočil moj čas, potem pa je minilo tako dolgo obdobje, da sem se s tem nehal obremenjevati. Imel sem druge tekme, kjer sem si dokazal, da sodim v vrh. Morda sem bil ravno zato toliko bolj sproščen.

Kako bo s sproščenostjo zdaj? Apetiti so verjetno zrasli, tudi pri javnosti. Navsezadnje ste trenutno z Japoncem Tomoo Narasakijem vodilni v skupnem seštevku balvanskega plezanja. Čutite pritisk?

Ne, res ga ne. Vem, da se lahko že na naslednji tekmi zgodi, da obstanem pred vrati polfinala. Ne želim si nalagati pritiska, zame je še vedno glavni motiv to, da uživam v skali ali na tekmi. Če se poklopi, še toliko bolje, če se ne, to vzamem kot izkušnjo več.

Večkrat ste že poudarili, da želite čim več časa preživeti v skali. Koliko vam to pomaga pri predstavah na umetnih stenah?

Kaj pa vem, morda sem res nekoliko drugačen. Po toliko letih plezanja točno vem, kako reagirati v naravnih in kako v umetnih stenah.

S proslavljanjem na vrhu zna animirati publiko. (Fotografija je z lanske tekme The Rock Ljubljana, ki bo letos na sporedu 19. maja). Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ugotovil sem, da res ne potrebujem specifičnih treningov, da je pomembno samo to, da telo ohranjam v dobri kondiciji. Seveda je tu in tam še vedno treba na umetno steno in potrenirati tekmovalni stil plezanja. Še dobro, da so kdaj tudi deževni dnevi, ti so kot idealni za to (smeh). Sicer pa mislim, da tudi s plezanjem v zelo težkih smereh v skali, to je navsezadnje tudi moj cilj, telo obdržim v dobri formi.

Ali ni 'scena' v skali in umetni steni nekaj povsem drugega?

Za druge je, zame niti ne tako. Vem, kako odreagirati v umetni steni. Pri plezanju se ogromno stvari povezuje, moč in vzdržljivost iz narave ter tehnične zadeve, ki jih na treningu v umetni steni niti ne moreš tako natrenirati kot v umetni steni. Vsi postavljavci smeri na tekmah stremijo k temu, da so te čim bolj kreativne.

Bi bilo tako delo tudi vam v interesu?

Licenco za postavljalca smeri že imam, a za zdaj se bolj osredotočam na tekme. Glede postavljanja smeri imam dokaj stroga merila in menim, da vsak plezalec ne more biti tudi dober postavljalec, še posebej če ni tudi dober plezalec.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

To velja tudi za trenersko vlogo?

Morda tam niti ne pride toliko do izraza.

Si vi še vedno sami kreirate treninge, ste še vedno sami svoj trener?

Da.

Kdaj ste ugotovili, da ste sposobni opravljati to vlogo?

Plezanje je sorazmerno mlad šport in trenerstvo še ni tako razvito. Največ sem se naučil sam, trenerje v klubu sem prerasel. V vmesnem obdobju sem v letih 2004 in 2005 sicer sodeloval s trenerjem, ki sem mu zaupal, zdaj pa že nekaj časa treniram sam oziroma v družbi drugih plezalcev.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Glede na to, da sem dokaj samosvoj, potrebujem trenerja, s katerim sva kompatibilna tudi na osebnostni ravni, po domače, potrebujem nekoga, s katerim bova na isti valovni dolžini.

V zadnjih letih raje plezam sam kot pa z nekom, ki ne ve, za kaj gre. Sodelujem tudi z reprezentanco, prej sem treniral z Romanom Krajnikom (nekdanjim selektorjem slovenske reprezentance), ki me ni silil v neki kalup … Tudi lani sva sodelovala in sem več časa preživel v umetnih stenah. No, odkar je Roman trener avstrijske reprezentance, spet delam sam. Poleg tega sem ugotovil, da mi skala da dovolj.

Kruder je po Chrisu Sharmi šele drugi plezalec na svetu, ki je preplezal znameniti naravni obok na Majorki, Es Pontas. Uspelo mu je lani, v 39. poskusu:

Se v družini Kruder pogovarjate samo o plezanju? Navsezadnje sta tudi obe sestri, Neža in Julija, vpeti v ta šport.

Rad se pogovarjam o plezanju, sicer pa ni tako hudo (smeh). Navsezadnje imam dva nečaka, ki veliko časa preživita pri nas, in veliko debat se vrti tudi okoli njiju.

Je pa res, da starša kar podrobno spremljata plezanje. Seveda včasih tudi pokomentirata in oče rad svetuje, da bi moral kaj izpeljati drugače, a na tekmi so pogoji drugačni, v petih minutah moraš izpeljati tisto, kar si si zamislil.

Meiringen 2018 - prvič na najvišji stopnički v svetovnem pokalu. Foto: Luka Fonda Kdo je pri vas doma zadolžen za arhiviranje spominov na vašo kariero? Je mama tista, ki izrezuje članke iz časopisa in jih shranjuje v poseben album?

Za ta del skrbi moje dekle. Včasih sicer shranjuje tudi članke iz časopisa, a še raje ima moje štartne številke s tekem in akreditacije, ki jih hrani. To ji je 'gušt' (smeh).

Bo vse to enkrat končalo v spominski sobi?

Da, ko se bova enkrat preselila na svoje … Mama je rekla, da bom obdržal svojo otroško sobo, kjer bo vsa ta športna 'šara'.

Kako ste proslavili svojo prvo zmago v svetovnem pokalu?

Kar dobro, rad se poveselim. Po vsaki tekmi, če zmagaš, še toliko bolje.

Znani ste po tem, da znate še kako dvigniti atmosfero v dvorani, da znate animirati publiko. Spontana poteza?

Všeč mi je, morda je to povezano z mojo preteklostjo. V zadnjih letih sem zmagoval večinoma na manjših tekmah, medtem ko sem se v svetovnem pokalu precej nagaral in mi je zato vsak vrh, ki sem ga dosegel, prinesel veliko veselje.

Uspeha sem iskreno vesel in tega mi ni težko pokazati. Mi je pa všeč, če je všeč tudi publiki.

Sem profesionalni športnik in na neki način je publika tista, ki me plačuje in ki si tudi zato zasluži šov.

Publika na plezalnih tekmah se res zelo vživi.

Odvisno od postavljavcev smeri in od tekmovalcev. Velikokrat sem slišal, da je ogled finala nezanimiv, če ni mene zraven. Seveda pa je veliko odvisno tudi od države, ki gosti tekmovanje.

Prejšnji konec tedna na tekmi v Moskvi je na primer v dvorani vladala tišina. Ne vem, morda so obiskovalci mislili, da bi nas z glasnim spodbujanjem zmotili, lahko pa da je to povezano tudi z njihovimi tekmovalci. Vem, da potrebujejo svoj mir, ruski plezalec je bil tudi v finalu, morda je to značilnost njihove mentalitete. Če primerjam atmosfero na tekmi v Meiringenu in v Moskvi, je razlika stoodstotna.

Kruderjeve atraktivne gibe na tekmi v Meiringenu je na svojem Facebook profilu delila tudi britanska plezalka Shauna Coxsey:

Na tekmah je prisotna glasba. Vas to ne moti?

Mislim, da je pomembno, da znaš vse dejavnike na tekmi obrniti v svoj prid. Meni je sicer všeč, da plezam ob glasbi, mi pa seveda nekatere skladbe niso všeč, a tako je, to sprejmeš, pogoji so enaki za vse.

Mislim, da mora biti na tekmah žur, sam sem privrženec tega, da morajo biti dobra glasba, šov in dobri balvani.

Večina tekem v tehničnem smislu se zgodi v kvalifikacijah in polfinalu. V teh dveh rundah se pokaže kakovost plezanja, finale pa je bolj ko ne šov, zato tudi balvani tam niso tako fizični, ampak so bolj koordinacijski, veliko je bingljanja s stene, smeri so postavljene tako, da so ljudem všeč. Mislim, da je to dobro za naš šport, ljudje bodo, če jim bo všeč, težje prestavili kanal.

Vrhunci tekme v Meiringenu v Švici, kjer je Kruder dosegel svojo prvo zmago v svetovnem pokalu:

Tekme v svetovnem pokalu lahko spremljamo na kanalu na YouTubu, kje pa jih lahko gledamo tudi na televiziji? Če izvzamemo tekmo v težavnosti v Kranju in balvansko The Rock Ljubljana, katere ambasador ste, ki ju pokriva slovenska nacionalna televizija.

Pred leti smo plezanje lahko spremljali na Eurosportu (X Games), in če sem prav razumel, naj bi Francozi in Japonci že začeli odkupovati pravice od Mednarodne zveze za športno plezanje, temu pa naj bi sledili tudi Slovenci. To so govorice, upam, da držijo.

Nekaj časa se je napovedovalo, da bo ogled tekem v športnem plezanju plačljiv, temu ste se uprli, in to zelo glasno tudi slovenski plezalci. Očitno je vaš upor obrodil sadove.

Res je, uprli smo se lani pred sezono, želeli smo, da je ogled vseh tekem brezplačen in zdaj tudi je.

V Celju bodo v kratkem odprli steno za hitrostno plezanje. Kako pozitivno je to za vas? V preteklosti ste že bili mladinski evropski prvak in svetovni podprvak v tej disciplini, ki je pri nas dokaj neznana. Kje ste sploh lahko trenirali, ko pa v Sloveniji do pred kratkim take stene sploh nismo imeli? Kako sploh gledate na hitrostno plezanje? Kot na atletsko disciplino?

Da, meni je zabavno, ker so pri hitrostnem plezanju prisotni plezalni gibi, nima pa to nič skupnega s plezanjem, bolj z atletiko. Meri se hitrost, ki se pri plezanju nikoli ni merila, ampak je šlo samo za to, kdo prej pride do vrha.

Kruder na hitrostni steni:

Na področju hitrostnega plezanja se je v zadnjih letih veliko spremenilo. Pred leti je bila hitrostna stena vsakokrat drugačna in je bilo vse skupaj bolj podobno plezanju, se pravi, da se je sledilo mentaliteti, da je vedno nekaj novega, medtem ko je zadnja leta stena za hitrostno plezanje v želji za dosego svetovnega rekorda standardna, torej je vedno enaka.

Mislim da so to najprej zagrabili Rusi in hitrostno plezanje preučili do podrobnosti, tudi način treninga je drugačen, delujejo drugačne mišice, ... Rusi do danes v hitrostnem plezanju pravi mojstri.

Kot ambasador tekme The Rock Ljubljana je za snemanje promocijskega videa plezal na objekte, ki jih je zasnoval Jože Plečnik:

Kako ste lahko bili mladinski evropski prvak in svetovni podprvak v hitrosti, ko pa nikjer v bližini nismo imeli primerne stene?

Kaj pa vem, to mi je ležalo in imel sem zelo dobre predispozicije. Takrat sem se kar izkazal, mislim, da sem na svetovnem prvenstvu po kvalifikacijah celo vodil. Brez treninga (smeh).

To veliko pove o razvoju te discipline. Takrat je še niso tako intenzivno trenirali kot danes in meni je uspelo brez treninga.

Leto pozneje sem zmagal še na evropskem prvenstvu, kar mi je pomenilo še več kot 2. mesto na svetovnem, saj sem premagal takratnega svetovnega prvaka.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ste steno v Celju že preizkusili?

Ne, ker so želeli, da odprtje dočaka čista, torej brez sledi magnezija in odtisov gum s plezalk, sem pa postavil hitrostno smer. Vsaj na oko, saj sem bil brez kotomera. Ko bo kdaj deževalo, jo bom z veseljem stestiral.

Sezona športnega plezanja se je začela s tekmami v balvanih, v katerih ste že od nekdaj domači. Koliko se v tem delu sezone posvečate težavnostnemu plezanju?

Za zdaj se bom koncentriral zgolj na balvane, ki so moja primarna disciplina, disciplina, v kateri sem dober. Hkrati pa tudi za balvanske tekme treniram v dolgih smereh, upam, da bom s tem pridobil pri težavnostnem plezanju. Se pa zavedam, da se bom za dodatno pridobitev vzdržljivosti moral bolj posvetiti treningom na umetnih stenah.

Čemu pripisujete preskok v letošnji sezoni? Je res recept v sproščenosti?

Mislim, da so mi največ dale izkušnje.

Veselje med slovenskimi reprezentanti je bilo ob vaši prvi zmagi res pristno. Ste čutili, da so bili enako veseli kot vi?

Res je. Tudi komentatorji in fotografi, ki so že dolga leta del plezalne scene, so mi privoščili uspeh. Glede na to, da sem zmagal kar nekaj tekem masters, se nekateri sploh niso zavedali, da je bila zmaga v Meiringenu moja prva zmaga v svetovnem pokalu in da sem lani prvič stopil na zmagovalni oder.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Tudi mediji so bili zelo veseli. Mislim, da so ugotovili, da res plezam s srcem in da to s svojim proslavljanjem na vrhu balvanov tudi pokažem. Da imam "passion" v plezanju, če lahko tako rečem (smeh).

Tudi sicer mislim, da so odnosi med tekmovalci v plezanju zelo zelo dobri. Seveda se čuti rivalstvo, a smo si v osnovi res zelo blizu.

Mislim, da sem s svojih zgledom marsikomu v svetovnem pokalu spremenil pogled na tekme. Enim se je to bolj izšlo kot drugim, mislim pa, da smo vsi mnenja, da je največ, kar lahko dosežemo v svetovnem pokalu, to, da se imamo dobro. Vsi smo natrenirani, enim se poklopi, drugim pa pač ne.

Mislim, da te prevelika pričakovanja lahko zavirajo, če pa na tekme vstopaš brez pričakovanj, je tudi vsak poraz lažje prenesti.

Vas je v tem času opazil kakšen nov sponzor?

Ne. Ne še. Pa saj niti ne vem, v čem tiči problem. Plezanje je hitrorastoči šport, vse bolj priljubljen in številen, narašča tudi prodaja plezalne opreme … To bi praviloma moralo pripeljati tudi do vedno večje sponzorske podpore. Pa žal ne. Trenutno sta moja sponzorja le Scarpa in Morpho holds.

Kaj pa zaposlitev v javni upravi?

Verjetno bi jo dobil, če bi končal šolo. Poskusil sem večkrat, zamenjal nekaj šol, z željo, da mi bo v prihodnosti lažje, pa ni šlo, saj je moj fokus povsem v plezanju. Ko sem se s tem sprijaznil, se mi je tudi v plezanju odprlo. Me je pa to zelo morilo … Sicer pa sem se vseskozi zavedal, da če bi šolo dokončal, bi jo dokončal zaradi drugih, in ne zaradi sebe.

Natalijo Gros, evropsko prvakinjo v plezanju, zaradi nastopa v oddaji Zvezde plešejo pozna več ljudi kot prej, ko je blestela v plezanju. Foto: Urban Golob

Kdo je po vašem mnenju kriv, da slovenski športni plezalci, ki ste v svetovni špici, niste taki junaki, kot so denimo alpski smučarji, skakalci …? Smo krivi mediji? Primer, Natalija Gros je bila evropska prvakinja v balvanskem plezanju in kombinaciji, pa je širša javnost ni poznala, spoznavajo jo šele zdaj, ko nastopa v plesnem šovu Zvezde plešejo. Kako vi gledate na to? Bo s plesom več storila za popularizacijo plezanja kot prej, ko je še aktivno plezala?

Da, tega se zavedam in vesel sem za Natalijo. Res je izredno pozitivno dekle in s svojim nastopom in vedenjem na plezanje meče izredno pozitivno luč. Navdušen sem tudi nad njenim komentiranjem tekem v športnem plezanju (komentira tekmo v Kranju in masters The Rock Ljubljana) in vesel sem, da je na neki način še vedno prisotna v plezanju, čeprav ne pleza več toliko. Hvaležen sem ji, da nas promovira.

Kar zadeva sponzorje pa … Verjetno je razlog v tem, da je plezanje mlad šport in da nas morda sponzorji ne želijo razvaditi s prevelikimi sponzorskimi sredstvi. Vsi smo v nesigurnem položaju.

Slovenski plezalci že več let krojite svetovni vrh, ni to nekaj novega …

Dobro, to je res. Ne vem, kje se skrivajo sponzorji. Dejstvo je, da je zanimanje za plezanje v porastu in da so vsi plezalni centri, dobri ali ne, odlično obiskani.

Priznam, da bi rad živel od plezanja in še vedno verjamem, da bom lahko. Sicer pa bi rad plezal do konca, kadarkoli ta konec že bo.

Če bom star 80 let, bi rad ljudem dokazal, da je plezanje lep šport, ki ga je treba jemati s srcem. Ljudem bi bil rad v navdih, seveda pa bi rad tudi obdržal sponzorje.

Eden od Jernejevih najljubših citatov Nejca Zaplotnika.

Omenili ste navdih. Vam je Nejc Zaplotnik še vedno v navdih?

Da, rad imam ljudi, ki stvari počnejo s srcem. Ki jim dogaja v glavi tako, kot dogaja meni. Sicer na drug način, pa vendar. Predstavljam si, kaj je doživljal, v našem športu res vidim veliko lepoto.

Plezanje je res krasen način rekreacije. Ko dneve lahko preživljam na prostem, brez buljenja v športne naprave, kot je to denimo v fitnesu.

Bi vam bil izziv napisati knjigo?

Ne, za kaj takega nisem nadarjen. Raje s svojim nastopom in intervjujem pokažem, kdo sem, še raje pa s posnetki plezanja. Nisem govornik za televizijo, bolj sem nastopač (smeh).

Kako resni so vaši načrti glede osvajanja norme za nastop na olimpijskih igrah v Toku leta 2020, kjer bo plezanje prvič na sporedu in kjer bodo podelili zgolj en komplet olimpijskih medalj – za kombinacijo med hitrostnim, balvanskih in težavnostnim plezanjem.

Olimpijske igre definitivno so del mojega načrta. Kombinacija vseh treh disciplin je res povsem nov šport, ne vemo še, kakšen je najboljši način treninga za uspeh v vseh treh. Olimpijske igre v Tokiu bi rad odigral na svoj način. Mislim, da se lahko s svojim razmišljanjem in pripravljenostjo tja kvalificiram, za kaj več in za prihodnje igre pa bomo videli.

Ste imeli plezalci v fazi priprave novega olimpijskega koncepta kaj besede? Ste se samo dogovarjali med seboj ali ste svoje kritike lahko usmerili tudi na odgovorne 'inštance'?

Niti ne. Športniki sicer imamo t. i. Athletes' comission, kjer so podali mnenja … kaj pa vem, morda je to, da smo vsi nasprotovali hitrostnemu plezanju kot delu olimpijskega formata, krivično do plezalcev, ki so specialisti ravno za to disciplino.

Je pa tudi res, da hitrostno plezanje ni naša primarna disciplina in da smo nekoliko upali na to, da bi za prvič izpeljali samo tekmo v eni disciplini, torej hitrosti, balvanih ali težavnosti, in bi jih z leti dodajali, pa se s tem niso strinjali.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Lani ste izjavili, da so s tem uničili športno plezanje. Danes še razmišljate tako kritično?

Hitrostno plezanje spoštujem, vendar pa se mi zdi, da bi bolj sodilo k atletiki kot k plezanju. Poskusil se bom prilagoditi, ne bi rad jamral, in bom poskušal iztisniti, kar se bo dalo, je pa res, da si plezalci tega ne želimo.

Kaj imate še v načrtu? Menda se oktobra spet odpravljate na Majorko, kjer ste lani ponovili atraktivno smer Chrisa Scharme.

Res je, rad bi poskusil, se pa s tem ne obremenjujem. Rad bi samo užival v plezanju.