Po osvojenem bronu: Lahko bi se stepla

Lahko bi trdili, da oba fanta krasi skromnost. Zdi se, da sta vseskozi na trdnih tleh. Sašo Taljat se nikoli ne postavlja v ospredje. Je nekoliko bolj redkobeseden, a zakaj bi tratil čas z besedami. Najraje vse pove z dejanji na vodi. Sašo je tisti kanuist, ko zaradi urnika tekmovanja tudi po ves dan čaka na svojo vožnjo. Pred časom sta z Luko čakala skupaj, zdaj pa je sam, ko njegov partner v čolnu uspešno nastopa tudi med kanuji enosedi. "To čakanje je najbolj mučno, ko nimaš kaj delati. Saj že imam neki svoj ritual, ampak se še vedno vleče," je razlagal Sašo med EP na Dunaju.

Zdaj bo dosti lažje "živeti" naprej

Sašo Taljat in Luka Božič sta na nedavnem evropskem prvenstvu na Dunaju po petih sušnih letih znova dosegla velik rezultat. V močni konkurenci sta zasedla tretje mesto. Leta 2009 sta bila še kot golobrada mladeniča tretja na svetovnem prvenstvu v Španiji. Pri njiju je znano, da na začetku sezone nista v vrhunski formi, saj jo ponavadi tempirata za svetovno prvenstvo, ki je septembra. "Mislim, da je bilo najboljše evropsko prvenstvo ravno v Bratislavi, kjer sva zasedla 8. mesto. Zato, ker je bilo evropsko prvenstvo prestavljeno na avgust, ko sva bila že v formi za takratno svetovno prvenstvo. Vesel sem, da se nama je poklopilo že na začetku sezone, saj bo zdaj dosti lažje 'živeti' naprej." Njegov partner v čolnu Luka Božič je tekmovalno sezono začel bistveno prej kot Sašo sam, zato se že samo po sebi postavlja vprašanje, kako sta lahko oba v enaki tekmovalni formi. "Luka je bolj vzdržljiv, jaz pa sem bolj šprinter. On lahko zato čez vso zimo vleče treninge in konstantno trenira na isti ravni, medtem ko lahko jaz na takšni ravni treniram le en mesec. Drugače pregorim. Svojo formo sem začel dvigovati šele pred dobrim mesecem oziroma sem takrat začel delati posebne treninge med vrati. Vse, kar je bilo prej, je bil samo tek ali veslanje na mirni vodi. Z Luko sva prvič zares začela trenirati šele pred izbirnimi tekmami v Tacnu. Nekaj malega osnove sva postavila na pripravah v Al Ainu, kjer sva štirinajst dni trenirala skupaj. Preostale treninge pa smo bolj krpali."

Lahko si frajer na tekmah svetovnega pokala

"Velike tekme so nekaj posebnega. Svetovni pokal imaš vsak konec tedna in tam si lahko frajer, ko na progi odpelješ določeno kombinacijo tako, kot je na evropskem prvenstvu ne bi nikoli. Težje se je zbrati za največje tekme in potem doseči dober rezultat," iskreno pove 24-letni kanuist, ki priznava, da je po petih letih začel nekoliko dvomiti o sebi. "Po toliko letih zagotovo začneš dvomiti o sebi in ali si sploh še sposoben velikega rezultata. Zdaj nama je uspelo. Moram povedati, da sem bil pred finalom vesel. Kar tresel sem se, ker sem želel biti čim prej med vrati. In ko na vrhu slišiš, da vsi izboljšujejo čase, te to še bolj podžge."

Primorska naveza že dolga leta vesla skupaj, zato ne potrebuje prav veliko skupnega treninga. Ko smo starejšega člana bronastega dvojca povprašali, kaj bi bilo šele, če bi imela več skupnega treninga, je v šali odvrnil: "Lahko bi se stepla." Pozneje je nadaljeval: "Mislim, da tako kar dobro funkcionirava. Polovico treninga opraviva skupaj, drugo polovico pa ločeno. Seveda je odvisno od tega, kakšne vrste trening je. Če treniramo cele proge ali kaj podobnega, delava skupaj, če veslamo prosto, kjer je več zabave na vodi, pa treninge delava posamezno. Lahko se bolj sprostiš in delaš tisto, kar ti ustreza."

Po olimpijskih igrah v Londonu, kjer sta bila osma, sta si vzela malce premora. In kot kaže, je bil ta dobrodošel. "Z mojega osebnega vidika je prišel ta premor prav, ker mi je naporno biti vseskozi v tekmovalnem ritmu. Vse skupaj te psihično utrudi in nisem se več sposoben pripraviti na tekmo tako, kot bi se moral. To je večja težava za mene, kot da ne bi bil zmožen trenirati," še za konec pove Džoni – tako ga kličejo prijatelji –, ki je tudi priden študent.