"Na blazini sem vedno slišala samo Fabija in vsako njegovo besedo"

Marjan Fabjan in zlata olimpijska medalja iz Londona 2012, sta gotovo dve ključni točki v življenju vrhunske judoistke Urške Žolnir, ki jih bržkone pozna vsak Slovenec, tudi tak, ki mu za judo ni kaj dosti mar. Pristno dekle iz Žalca v bližini Lopate, kjer je v prostorih tamkajšnje telovadnice judo kluba "z'dezele" Sankaku, preživelo velik del mladosti, in ki ima na steni klubske pisarne poleg duplikata zlate olimpijske medalje še bron iz Aten iz leta 2004, doma pa še celo serijo odličij iz evropskih in svetovnih prvenstev, se je kot kaže dokončno odločilo, da mesto na tatamijih prepusti drugim, sama pa se postavi zraven njih. Verjetno se je pred dvema tednoma na evropskem prvenstvu v judu v francoskem Montpellierju še zadnjič prelevila v borko in s tem kolegicam iz reprezentance pomagala do ekipne zmage, hkrati pa skorajda ogrozila svojo zaposlitev, sklenjeno z Olimpijskim komitejem Slovenije. Vrata tekmovalne kariere za zdaj pušča priprta, ve, da si še vedno lahko premisli. Tudi za olimpijske igre v Rio de Janeiro leta 2016?

Čeprav ste, kot kaže, povsem zapluli v trenerske vode, pa je vaš življenjski ritem očitno še vedno precej podoben tistemu iz tekmovalnih časov. Še vedno vstajate ob 5.15, še vedno ste v telovadnici že ob 6. uri zjutraj. Da, zdaj je vse skupaj samo še na potenco. Še doma sem še manj kot prej. Ogromno časa preživim v pisarni, kar mi prej ni bilo treba, delo z dokumenti mi vzame ogromno časa. Kot tekmovalka sem samo trenirala, po treningu je bil na vrsti počitek, da sem se lahko pripravila na naslednji trening. Zdaj pa ob 6. uri zjutraj vodim treninge, kolikor dolgo pač trajajo, pomagam in spodbujam tekmovalce, potem pa je na vrsti pisarniško delo.

Kaj vse spada v vašo "papirologijo"? Urejam vse v zvezi s prijavami tekmovalcev na tekmovanja, sodelujem z judo zvezo, skupaj s Fabijem (trener Marjan Fabjan, op. p.) prilagajava programe tako, da so posameznim tekmovalcem pisani na kožo. Za 25 ljudi, kolikor jih imam v eni skupini, je to kar precej dela.

Veliko je tudi elektronskega dopisovanja s tujino, s tekmovalci, ki si želijo trenirati z nami. Ko pridemo s priprav, pripravljam račune za računovodkinjo. Vsega tega si kot tekmovalec seveda sploh ne predstavljaš. Ko si vrhunski tekmovalec je tvoje življenje le hrana, spanje in počitek. Po osvojitvi olimpijske medalje v Londonu pa sem se preselila v svojo hišo in morala sem začeti skrbeti sama zase.

Ampak mame običajno še vedno rade vskočijo? Da, ko mama vidi, da ne gre, da je vsega preveč, pride kar sama. Imam res zlate starše.

Ali vse to, lastna pisarna, pisarniško delo, vodenje treningov, priprava programov itd., pomeni, da ste aktivno kariero povsem končali? Sprašujem zato, ker tega niste nikoli javno oznanili, prav tako ni bilo nobenega javnega dogodka ob koncu kariere. Ne želim si zapirati vrat, ne želim točno določiti, da je kariere zares konec. Kaj pa če me čez nekaj mesecev spet zagrabi in bi odšla na tekmovanje? Potem bi vsi rekli, saj ona je že končala kariero.

Po olimpijskih igrah v Londonu se mi je res zdelo, da je vsega konec. Šlo je za res težko obdobje, polno odrekanja. Ko se čez čas telo in glava spočijeta, te seveda zasrbijo pete, želiš si začutiti tatami, doživeti tisti občutek, ko ljudje navijajo in dihajo s tabo, ko je treba biti povsem skoncentriran in iskati napake nasprotnika, hkrati pa paziti, da on ne najde tvojih. Logično je, da to malo pogrešaš.

Na ekipni tekmi na evropskem prvenstvu v Montpellieru ste to spet lahko okusili. Celo prvič po zmagi na olimpijskih igrah v Londonu. Da, vsako tekmo me zgrabi. Lažje je biti tekmovalec kot trener.

V kakšnem smislu? Ker kot trener nimate vseh vajeti v rokah? Da, sediš ob blazini in "sufliraš" tekmovalcu, kaj naj dela.

Govoriti pa ne smeš? Med akcijo ne, med prekinitvami boja pa lahko. Včasih mi kaj uide iz ust, moram kaj pripomniti.

Seveda je tudi v vlogi tekmovalca težko, ko si na robu svojih zmogljivosti, ampak takrat si osredotočen samo nase, na neki način si športni egoist. Skrbiš zase, da si boljši, ne razmišljaš o tem, kaj boš delal na treningih, preprosto te vodijo, pomembno je le, da treniraš in daješ vse od sebe, da delaš tisto, kar ti reče trener.

Ko pa se znajdeš v vlogi trenerja, moraš skrbeti še za deset drugih ljudi, imeti nadzor tudi nad nasprotniki, hudo je, ko se tvoj tekmovalec poškoduje … To boli.

Ali to pomeni, da zdaj še bolj cenite delo Marjana Fabjana? Absolutno! Še posebej ko se spomnim na vse svoje poškodbe, Fabi pa ni nikoli vrgel puške v koruzo, ampak me je preganjal in spodbujal, da gremo naprej. Vsa čast mu, da je imel tako potrpljenje z mano.

Kako se je vajin odnos zdaj spremenil? Zdaj sta pravzaprav na isti strani. Nič kaj dosti, morda mi dopušča večji vpogled v program, seznanja me s počutjem tekmovalcev … Nekaj pa se je prav gotovo spremenilo. Kot tekmovalka sem na blazini slišala samo Fabija in vsako njegovo besedo. Če se je dalo, sem poskusila narediti tisto, kar mi je naročil.

Na ekipni tekmi v Montpellieru je bilo drugače. Po prvem boju mi je razlagal, kaj moram početi v drugem. Naštel mi je pet stvari, češ, to zdaj delaj. Ko sva se po boju odpravila po stopnicah, sem ga vprašala, ali sem ga v prvem boju kaj poslušala. Rekel je, ne, čisto nič (smeh). Ne bom rekla, da sem ga dala na stranski tir, ampak nekaj se je gotovo spremenilo.

Omenili ste, da si nočete zapirati vrat, ali to velja tudi za olimpijske igre v Riu de Janeiru leta 2016? Marjan Fabjan je lani za naš medij izjavil: "Odkar ni Urške, nimam liderja, morda se bo pojavil prihodnje leto." Torej letos. Kako je s tem? Boste v Riu res samo v vlogi trenerke ali si lahko obetamo, da boste nastopili tudi kot tekmovalka? (nasmešek) Na olimpijskih igrah me prav gotovo ne boste videli v vlogi tekmovalke. Priprava na olimpijske igre je eno samo garanje. To je nekaj povsem drugega, kot so tekme na rednem programu ali tekme na evropskem in svetovnem prvenstvu. To je povsem drug svet treniranja in tega si ne želim več. Imam dovolj, pa tudi telo verjetno ne bi več zdržalo.

V vlogi trenerke ste se zdaj znašli v posebnem položaju. Pravzaprav trenirate tiste, s katerimi ste včasih skupaj trenirali, zdaj ste na drugi strani tatamija. Seveda ni preprosto, je pa res, da sem že kot tekmovalka veliko pomagala trenerju. Tudi kadar sem trenirala s Tino Trestenjak, ki je bila moj sparing partner, sem jo sproti popravljala, ji kdaj pa kdaj namenila tudi kakšno ostro besedo. Tudi preostala dekleta so mi zaupala, da jih bom pravilno usmerjala. Že dalj časa se je vedelo, da bom prej ali slej zajadrala v trenerske vode. No, kot vidim, moja beseda kar nekaj velja.

Kako je potem s prijateljskim odnosom, se ta izgubi, zvodeni? Fabjan je dejal, da je poskusil prijateljevati s svojimi tekmovalci, a je to prakso opustil, ker to ne pelje nikamor. Kakšne so vaše izkušnje? Da, to sem tudi sama izkusila na lastni koži. Ko ti trener nameni lepo besedo, ko te pohvali, zrasteš in misliš, da dobro delaš, v resnici pa začneš samodejno delati slabše. Če te preveč hvalijo, se poleniš. Pohvale hitro izkoristiš.

Zase lahko rečem, da sem si vedno, kadar sem bila pohvaljena, rekla: naj te to ne dvigne preveč, samo delaj naprej.

Zanimivo, pohvala s strani Marjana Fabjana? Da.

Ampak menda samo takrat, ko tekmovalec dobi olimpijsko medaljo. Da, takrat ti čestita (smeh).

Predvidevam, da imate podoben pristop? Da, glede na to, da sem 20 let rasla ob Fabjanu, sem se gotovo od njega nekaj naučila.

Fabjan zelo podrobno spremlja svoje varovance ne samo v športu, pač pa tudi v zasebnem življenju. Počnete podobno? Da, v borilnih športih je zelo pomembno, da poznaš ozadje tekmovalca, da veš, ali ima težave v šoli, ali je pod stresom, potem pa na treningu ne pritiskaš nanj tako močno kot sicer, saj se lahko hitro poškoduje. Mislim, da je prav, da smo trenerji seznanjeni tudi z zasebnim življenjem tekmovalcev. Če poznaš ozadje, potem mu lahko vsaj malo pomagaš, ga motiviraš, bodriš, da se vse lahko uredi, ne pa da od njega zahtevaš samo to, da gara kot nor.

Najuspešnejši judoisti so iz okolice Lopate pri Celju, kjer je tudi sedež kluba Sankaku. Je bil judo edina logična izbira, ki vam je bila kot otroku na voljo? Zanimivo je, da juda kot otrok sploh nisem poznala. V šoli sem obiskovala vse mogoče krožke, rokomet, košarko, atletiko, udeleževala sem se vseh mogočih tekmovanj. V četrtem razredu sem se lotila še glasbene šole, želela pa sem se ukvarjati še z eno od borilnih veščino, da bi imela nekaj zase, za samoobrambo.

Saj veste, po televiziji je bilo veliko Brucea Leeja in Jean-Clauda Van Damma in tudi sama sem si želela klatiti z rokami in nogami.

Na prvi trening, takrat je bilo to še v gasilskem domu, me je peljala sestra Suzana, ki je imela fanta iz tega kraja. Spomnim se, da sem bila v kavbojkah in beli srajci in tako se je začelo. Imela sem deset let.

Fabjan vedno poudarja, da v njegovem klubu ni talentov, ampak ljudje, ki garajo. Kdaj ste doumeli, da judo ni le kratkočasna dejavnost, krožek, ampak trdo delo? Med mojimi dejavnostmi je avtomatsko nastala selekcija, na koncu sem si omislila še jazz balet, mislim, da mi je uspelo na vajo priti le trikrat, pa je bil doma takoj ogenj v strehi in morala sem se odločiti samo za eno stvar. Mami je rekla, naj dokončam glasbeno šolo, potem pa se lahko osredotočim samo na judo.

Menda so imeli starši živilsko trgovino. Ste pomagali med počitnicami, stregli kruh, rezali salamo, delali na blagajni? Na blagajni se nisem prav pogosto znašla, za vsak primer, da ne bi pridelala prevelikega minusa. Tudi salame raje nisem rezala, saj bi si gotovo odrezala prste. Sem pa velikokrat pomagala v skladišču, zelo rada sem premetavala vreče in zaboje.

Ni šlo sicer za zaslužek, ampak za pomoč staršem, ki so trgovino takrat šele začeli postavljati na noge in bili zelo obremenjeni. Mami je delala od jutra do večera. Trgovino smo kmalu po olimpijskih igrah v Londonu, oktobra leta 2012, zaprli in odpotovali k sestri v Avstralijo.

Kako to, da vas ni potegnilo, da bi ostali tam spodaj? Avstralija ima pogosto tak učinek. Šla sem za tri tedne, zdržala pa samo 14 dni. Če bi tam ostala tri tedne, bi to pomenilo, da bi bila le tri dni doma, potem pa bi že odpotovala na Kitajsko. Sicer še nikoli nisem bil tako dolgo na dopustu, in to ves dan z vso družino. Bilo je enkratno, ampak vseeno. Lahko bi zaživela tam, ampak dejstvo je, da sem si v Sloveniji že ustvarila svoj dom. Sicer pa: nikoli ne reci nikoli.

Sem pa tudi v Brisbanu, kjer živi sestra, obiskovala treninge, pred kratkim sem dobila celo povabilo, da bi v Avstraliji vodila neki kamp za treninge, ampak mi preprosto ne znese. Moja prioriteta so tekmovalci v klubu Sankaku.

Kako ocenjujete položaj juda v Sloveniji? Ko so medalje z olimpijskih iger in preostalih večjih tekmovanj, je seveda v ospredju, kaj pa sicer? No, tudi na zadnjem evropskem prvenstvu ste dosegli velike uspehe. Kar zadeva uspehe, smo judoisti v samem vrhu. Tudi po evropskem prvenstvu se je veliko govorilo o judu, tudi zaradi drugih stvari.

Mislite na nevšečnosti z Olimpijskim komitejem Slovenije? (Žolnirjeva, ki je kot trenerka zaposlena na OKS, je podpisala klavzulo, da ne bo več nastopala, selektor ženske reprezentance v judu Marjan Fabjan pa je prepoved nastopanja označil celo za kratenje človekovih pravic, op. p.) Da.

So te zadeve zdaj razčiščene? Da, vse je razčiščeno.

Mislim, da bi bil judo medijsko lahko bolj izpostavljen, je pa težko, saj so pravila marsikomu nerazumljiva, se pa stanje gotovo izboljšuje. Prišli smo na raven, ko so ljudje seznanjeni s tem, kar se dogaja, starši se zelo zanimajo za judo.

Zdi se mi, da je judo lahko prva osnova za nadaljnji razvoj v športu. V našem klubu imamo zelo veliko otrok od četrtega leta. Judo je krasen šport že zaradi same koordinacije telesa, razvijanja odnosa do človeka, komunikacije, kar je v času tablic, mobitelov in računalnikov, ko ni več pravega človeškega odnosa, zelo pomembno. Mislim, da otroci ravno pri judu krepijo tudi te vrline.

Kako je s tekmovalno miselnostjo pri otrocih? Jim je treba vcepiti željo po zmagi? Fabjan se zavzema za to, da je judo čim dlje igra. Pri otroku zmagovanje nikakor ne sme biti prioriteta in starši se morajo tega zavedati. Judo naj bo za otroka igra, naj se uči, spoznava možnosti gibanja, tekmovanja se začnejo pozneje, vrhunski judo pa še pozneje.

Kdaj se je pravi judo začel pri vas? Jaz še vedno obožujem igro (smeh). Nekje pri 14 ali 15 letih. Prvi večji rezultat sem dosegla pri 16 letih, ko sem v Ljubljani postala mladinska evropska prvakinja. Takrat sem videla, da sem lahko med najboljšimi, potem pa sem začela razmišljati o olimpijskih igrah, že o Sydneyju, a za tja sem bila premlada in premalo zrela.

Kako ste vse to usklajevali s šolskimi obveznostmi? Po izobrazbi sem ekonomski tehnik, vpisana pa sem na študij logistike v Celju, vendar mi zdaj to preprosto ne znese. V času predavanj in izpitov sem cele mesece v tujini, v Aziji in vse glavno zamudim. Pri meni je tako, da ko nekaj zagrabim, potem zagrabim 100-odstotno, in ko me nekaj zmoti, je konec.

Jutri, v nedeljo, menda odpirate športni park Urške Žolnir. Da, na ta način se želim oddolžiti krajanom iz Krajevne skupnosti Galicija, ki so mi za vsak večji rezultat pripravili res lep sprejem, me pričakali na letališču, tekle so solze sreče in vedno sem si želela, da bi jim vse to lahko nekako povrnila.

In tu se je pokazala priložnost. Skupaj s Fabijem sva jim pripravila športni park z desetimi fitnes napravami, na katerih dviguješ lastno težo.

Naprave smo kupili že lani, pri tem so mi pomagali občina Žalec, KS Galicija in sponzorji, tudi sama sem vložila precej denarja, na pomoč so priskočili tudi krajani. Odprtje bo to nedeljo, predstavili pa bomo tudi delovanje naprav.

Vas bomo lahko videli v vlogi demonstratorke vaj? (smeh) Jaz bom samo razlagala, demonstriral pa jih bo nekdo drug. Vidim, da tudi zdaj že vadijo ali opazujejo, in to se mi zdi lepo. Tem ljudem sem želela dati nekaj, kar bo za vedno ostalo, nekaj novega, lepega in uporabnega in tudi nekaj, kar bo za vedno spominjalo na zlato olimpijsko medaljo iz Londona.