"Legenda" se poslavlja: Aljaž Pegan zapušča drog

Pegan, ki je nazadnje tekmoval lani spomladi, ko je nastopil na svetovnih pokalih v Osijeku in nato na Šalamunovem memorialu v Mariboru, je v več kot 30-letni karieri na drogu leta 2005 v Melbournu osvojil naslov svetovnega prvaka, ob tem pa ima s SP tudi tri naslove svetovnega podprvaka (2002, 2006, 2007). S prvenstev stare celine je domov prinesel pet kolajn, leta 1994 in nato deset let pozneje na evropskem prvenstvu v Ljubljani se je povzpel na evropski prestol, ob dveh naslovih evropskega prvaka ima v zbirki še en naslov podprvaka (2007) in dve bronasti kolajni (2000, 2008).

Nastopa na olimpijskih igrah ni dočakal

Preden so mu poškodbe preprečile vadbo na vseh orodjih in se je specializiral le za drog, je zmage na svetovnih pokalih osvajal tudi na bradlji. Skupno je na obeh orodjih zbral neverjetnih 32 zmag (od tega 28 na drogu), vštevši zmago na finalu dveh sezon 2001 in 2002. Zbral je več kot 50 uvrstitev na stopničke svetovnega pokala.

Zadnjih zmag se je veselil v sezoni 2010, ko je spomladanski del svetovnega pokala končal s slavjema v Mariboru in Moskvi, skupno pa je tisto sezono svetovnega pokala končal na drugem mestu. Drugi v skupnem točkovanju svetovnega pokala na drogu je bil še v sezonah 2009 in 2000, ob skupni zmagi dveh sezon (2001 in 2002) pa je bil dvakrat ob koncu sezone še skupno tretji: leta 2006 na drogu in leta 2000 tudi na bradlji.

Nastopa na olimpijskih igrah ni dočakal, saj pravila Mednarodne gimnastične zveze (FIG) niso naklonjena specialistom po orodjih. Sam meni, da je bil olimpijskemu nastopu še najbližje leta 2007, ko je na SP, edini kvalifikacijski tekmi za OI, končal na drugem mestu, le zmaga pa je vodila v Peking 2008. Poskušal je tudi s pripravo na London 2012, a se mu za SP v Tokiu 2011 ni uspelo ustrezno pripraviti. "Olimpijske igre sem sicer sam pri sebi odpisal že dolgo nazaj, a so se nato vedno pojavljale možnosti, ki so dajale upanje, da bi pa se morda le lahko uvrstil na OI. Dokončno sem si zaprl vrata pred SP v Tokiu. Zaradi tega nisem posebej razočaran," je pojasnil Pegan konec novembra 2011, ko je bilo dokončno jasno, da nikoli ne bo nastopil na OI.

V zgodovino športne gimnastike se je zapisal tudi z dvema posebnima prvinama; tako na bradlji kot na drogu je namreč izvajal svojo prvino - pegana. Na bradlji mu je ta povzročala kar nekaj težav, tista na drogu pa je gledalcem med njegovimi nastopi jemala dih in je postala njegov zaščitni znak.

"Letos sem se odločil, da bom končal kariero. S trenerjem sva bila dogovorjena, da če se mi bo uspelo pripraviti za spomladanske tekme svetovnega pokala, bom nadaljeval, sicer bom moral sprejeti dejstvo, da je čas za slovo. Ni se mi uspelo pripraviti. Zakaj ne, je najbrž skupek več dejavnikov; malo zaradi poškodbe, tudi zaradi let, nenazadnje nisem več rosno mlad, pa tudi zaradi pomanjkanja energije. Dejstvo je, da ne zmorem več toliko časa posvetiti treningom, pa tudi telo bržčas teh naporov ne bi več preneslo," je o svoji odločitvi povedal Pegan, ki se je prvič s koncem kariere spogledoval že po SP 2003 v Anaheimu, nato po naslovu svetovnega prvaka v Melbournu 2005, ko je bila še zadnja tekma po starem pravilniku, a kljub spremembam je s SP nato "pobral" še dve kolajni.

"Dolgo sem sicer še upal, da bo nekako šlo. Odločitev o koncu je zorela zelo počasi. A zdaj sem se dokončno sprijaznil in mislim, da mi ne bo preveč hudo, ko bom 2. junija še zadnjič poprijel za drog. Uvidel sem, da se nima smisla naprezati, če ni več pravega učinka," je še dejal Pegan, ki bo tudi v prihodnje sodeloval z Gimnastično zvezo Slovenije.

Za uradni konec kariere si je izbral nastop na pokalu Slovenije 2. junija, ko bo praznoval 39. rojstni dan.