Evropski prvakinji v športu, kjer se o senzacijah lahko le sanja

Tina Mrak in Veronika Macarol sta uspešni jadralki z Obale. Z osvojitvijo naslova evropskih prvakinj v olimpijskem razredu 470 in zagotovitvijo olimpijske norme sta vzbudili pričakovanja javnosti. Sami se za zdaj z njimi ne obremenjujeta, tako kot prej trenirata po načrtih nekdanjega jadralca Tomaža Čopija. Tina je rjavolaska in je nekoliko nižja, Veronika se ponaša s temnejšimi lasmi in nekaj centimetri več. Tina je uspešno končala študij na fakulteti za šport, Veronika je tik pred koncem študija arhitekture. Zaposleni sta v športni enoti Slovenske vojske, lovorike osvajata za jadralski klub Pirat. Svojih načrtov na letošnjem svetovnem prvenstvu v Izraelu na glas ne izdajata, kaj šele na olimpijskih igrah v Riu, vsaj pred ušesi novinarjev ne. Bosta pa dali vse od sebe, zagotavljata.

Imata v teh dneh veliko medijskih obveznosti? Veronika: Da, prvič sva imeli tako naporen teden.

Kaj pa takrat, ko sta dosegli olimpijsko normo? Veronika: Ne toliko kot zdaj. Tina: Na lanskem svetovnem prvenstvu v Santanderju so tekmo tako kot običajno pokrivali na nacionalni televiziji, tokrat pa je bilo zanimanje medijev precej širše.

Vemo, da sta v tandemu jadrali že v mladinski konkurenci, potem pa sta skupno pot za nekaj časa prekinili. Tina, vi ste jadrali v paru s Tejo Černe, potem so se vajine poti razšle. Kako to? Tina: Teja se je odločila, da gre svojo pot. Želela je končati študij in se je športno upokojila.

Vemo, da je v plesu izjemno težko najti novega partnerja. Kako je s tem v jadranju, kjer mora krmar biti manjši in lažji, flokist pa višji in težji? Veronika: Glede na to, da sva že prej jadrali skupaj, sva vedeli, da bi nama skupaj dobro šlo.

Veronika, kaj ste vi počeli v vmesnem času? Veronika: Kot mladinka sem nekaj časa poskušala usklajevati študij in jadranje, a sem hitro ugotovila, da to ne gre, zato sem se takrat odločila za študij.

Se je bilo težko vrniti? Na katerem področju ste najbolj opešali? Veronika: Rekreativno sem se s športom še vedno ukvarjala, a sem precej stvari, ki jih moraš obvladati na morju, pozabila, zato sva potrebovali nekaj časa, da sva se na barki uskladili, kot je potrebno.

Pravijo, da morata par sestavljati osebi, ki se dopolnjujeta. Kaj vidve prinašata v ta par? Tina: Zagotovo je najbolj pomembno to, da se razumeva tudi v zasebnem življenju. Skupaj potujeva, trenirava, v tujini skupaj živiva. Na začetku sem imela nekaj več izkušenj, saj sem štiriletni cikel opravila že s Tejo in sem lahko Veroniki svetovala, kako in kaj, zdaj so se izkušnje že izenačile.

Koliko dni na leto sta odsotni, ali lahko večino dela opravita v Sloveniji? Tina: Odsotni sva približno 250 dni na leto. Na sporedu imamo osem večjih tekem, ki trajajo po deset dni, preostalo, tudi vaje v fitnesu, zlahka opraviva tudi v Sloveniji.

Kaj počnete v fitnesu? Kaj je pri jadranju najpomembnejše? Koordinacija? Veronika: Letos sva v fitnesu prvič sodelovali s kondicijskim trenerjem Andrejem Kocjanom. Večinoma smo izvajali vaje za stabilizacijo, ki pomagajo pri ravnotežju.

Septembra lani sta na svetovnem prvenstvu olimpijskih razredov v španskem Santanderju s petim mestom dosegli olimpijsko normo. Se je tempo treningov po tistem precej okrepil? Tina: Že odkar sva skupaj, je ves najin program podrejen olimpijskim igram, zdaj to samo še izpopolnjujemo.

Tina, vi že imate olimpijsko izkušnjo. Se vam zdi, da vam lahko to koristi, da boste v prednosti pred tistimi, ki jih v Riu čaka olimpijski krst? Je res tako, da te vsa ta evforija, ki jo športniki doživijo na olimpijskih igrah, lahko nekoliko zbega? Tina: Da, zagotovo te. Če enkrat to že doživiš, si bolj miren in veš, kaj lahko pričakuješ. Veronika: Jaz bom živčna namesto obeh (smeh, op. a.).

Katera od vaju je tista, ki v paru miri strasti, kroti nervozo? Tina: Odvisno, ali je to na obali ali na morju. Na morju sem jaz tista, ki jo prej izdajo živci. Na obali nisva tako nervozni, morda le pred tako imenovanim Medal raceom, kjer nas čaka odločilna regata.

V kateri državi je največ pompa okrog jadranja? Tna: Prav gotovo v Veliki Britaniji.

Pa na Novi Zelandiji? Veronika: Verjetno tudi, a tam še nisva bili. Tudi Francozi so precej navdušeni. Tina: V Veliki Britaniji sem prvič doživela, da so prodajali vstopnice za ogled zadnje regate, ki so jo celo predvajali na velikem zaslonu. To se na jadranju običajno ne dogaja. Ustvarili so pravo navijaško prizorišče.

V jadranju se vse vrti okrog vetra. Je potrebno tudi znanje fizike, da se znaš ravnati, ali je vse le stvar občutka? Tina: Težko je karkoli predvideti. Edino, kar lahko storiš, je to, da si pogledaš napoved vetra in si predstavljaš, kaj te čaka na morju. Veronika: Ravno zato se na regate odpravimo že teden dni prej, da opravimo nekaj treningov in se seznanimo s pogoji.

Avgusta odhajata v Rio de Janerio. Prav na prizorišče, kjer bodo olimpijski plovi? Veronika: Čaka naju predolimpijska regata, ta bo v istem delu leta kot olimpijska. Tako bomo kar najbolje okusili pogoje, ki nas bodo čakali na olimpijskih igrah. Nastopili bodo vsi olimpijski razredi, tudi finn, v katerem nastopa Vasilij Žbogar.

Kar velika stvar, torej. Tina: Kar precej pomembno za pogoje in prizorišča. Tudi olimpijske tekme za vseh deset olimpijskih razredov so na sporedu istočasno.

V intervjuju za Dnevnik sem prebrala, da se mora vajina skupna teža gibati okrog 125 kilogramov. Katera od vaju mora bolj paziti na linijo? Veronika: Da, to je približna teža, ki jo morava imeti skupaj. Tista, ki je na barki, v tem primeru je to Tina, mora biti manjša in lažja, flokistka, ki je na trapezu, pa mora biti višja in težja.

Jadrati sta začeli pri šestih oziroma sedmih letih v razredu optimist, teh jadralcev je tudi v času našega obiska na morju vse polno. Je bila to odločitev, ki so jo spodbudili vajini starši? Veronika: V jadranje me je vpeljal oče, ki si je želel, da bi jadrala. Spomnim se, da me je bilo na začetku strah. Joj, ko je pihala burja, je bilo kar hudo.

Sliši se kar zahtevno za šestletnika. Verjetno vas niso kar takoj spustili na morje? Tina: (smeh – op. a.) Ne. Najprej moraš opraviti tečaj, ki traja vse poletje, nato pa te počasi spustijo tudi na morje. In če ti je všeč, se pridružiš ekipi in nadaljuješ treninge. V moji družini ni jadralcev, je pa mami delala blizu kraja, kjer so na Bernardinu prirejali tečaje jadranja, in me je vpisala.

Kaj je tisto, kar jadralca dela posebnega, zaradi česar izstopa iz množice? Da zna oceniti položaj, se pravilno odzvati? Veronika: Največ se naučiš iz najtežjih položajev.

Vaju živci kdaj izdajo? Veronika: Kadar smo na morju sredi najmočnejšega vetra. Tina: Da, če nama gre na prvi tekmi v dnevu slabše, potem se običajno jeziva še na drugi in tudi tam opraviva slabše, kot bi sicer lahko.

Poleg športne kariere sta obe uspešni tudi v študentskih vodah. Tina, vi ste končali fakulteto za šport. Veliko ljudi mi je omenilo, da tam nimajo ravno veliko posluha za odsotnost svojih študentov. Kako se vi spominjate tega obdobja? Tina: Dobro je to, da je jadralska sezona med poletjem, kar je pomenilo, da sem bila pozimi lahko prisotna na fakulteti. Bolj ko sem se bližala koncu študija, bolj sem ga lahko združevala s treningi na morju.

Kako vam je na fakulteti šel ples? Tina: Nekaj srednjega (smeh, op. a.).

Ste se na fakulteto vpisali zgolj zato, da si pridobite sedmo stopnjo izobrazbo ali da boste delali na tem področju? Tina: Da bi delala v teh vodah. Končala sem smer prilagojena športna vzgoja.

Za delo z otroki s posebnimi potrebami? Tina: Da in za predšolsko vzgojo. Vendar me čakata še strokovni izpit in pripravništvo.

Veronika, vi ste študirali arhitekturo. To prav gotovo vzame ogromno časa. Veronika: Res je, tudi vaje so bile obvezne. Čaka me še nekaj izpitov, a se nikakor ne morem spraviti k delu.

S kakšnimi mislimi ste se vpisali na arhitekturo? Veronika: Od nekdaj me je zanimala umetnost. Možnosti je veliko, lahko se usmerim tudi v notranje oblikovanje. Kar pa zadeva delo, bom verjetno delala tisto, kar bom našla. (smeh, op. a.)

Ste na fakulteti lahko izkoristili status športnice? Veronika: Ne, pri nas niso niti vedeli, da to obstaja. No, mogoče bodo zdaj, ko se pogosteje pojavljava na televiziji, vedeli, kdo sem (smeh, op. a.). Tina: Pri nas so ti sicer opravičili določen odstotek odsotnosti, a na koncu si moral izpolniti vse obveznosti kot vsi preostali.

Oktobra vaju čaka svetovno prvenstvo v Izraelu. Glede na to, da sem nekje zasledila naslov "Postali bova svetovni prvakinji", predvidevam, da so ambicije precej visoke? Veronika: Kje ste to prebrali? (smeh, op. a.).

Sta po značaju taki, da raje vnaprej napovesta visoko uvrstitev, ali pa so vajine napovedi bolj v slogu "dali bova vse od sebe"? Veronika: Dali bova vse od sebe. Tina: Težko je napovedovati. Lahko so pričakovanja drugih prevelika, pogoji so lahko težki, lahko se ti pokvari del opreme, lahko te diskvalificirajo, lahko se kdo pritoži. Ogromno stvari je, ki ti lahko odnesejo dobro uvrstitev.

Kakšne so bile vaše ambicije na olimpijskih igrah v Londonu? Tina: Takrat jih niti nisva imeli.

Zakaj ne? Tina: Ker sva že na podlagi svetovnega in evropskega prvenstva videli, kam spadava in kaj lahko pričakujeva. V jadranju senzacij ni.

Vama je v breme, da vaju omenjajo kot favoritki za medaljo na olimpijskih igrah? Tina: Za zdaj naju še niso.

Slišala sem drugače. Veronika: No, po evropskem prvenstvu je bilo res nekaj telefonskih klicev na to temo, a se s tem za zdaj še ne obremenjujeva.

S Tejo ste se fotografirali za Playboy. Lahko to pričakujemo tudi v tandemu z Veroniko? Tina: Nimava teh načrtov. Veronika: Ne vem, če vojska dovoli (glasen smeh, op. a.). (Jadralki sta zaposleni v Slovenski vojski).