Druga kariera
Torek, 20. 3. 2018, 19.00
6 let, 8 mesecev
Druga kariera (47.) - Rok Drakšič
Svojim varovancem mobitela ne bo prepovedoval, bo pa uporabo omejil
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,37
Eden najuspešnejših slovenskih judoistov Rok Drakšič je novembra lani stopil v trenerske čevlje, a hkrati še vedno ohranja stik z lastno tekmovalno kariero. "Za Bežigrad nisem prišel zato, da bi tekmovalci dosegali rezultate, kakršne sem dosegal sam, ampak boljše. To naj bo jasno in to sem tudi povedal," pravi izkušeni judoist. V tokratni Drugi karieri o tem, kako (ne)udoben je trenerski stol, kakšen sistem dela je ubral, zakaj ni dosegel vsega, kar si je želel, in koliko svobode, tudi glede uporabe mobilnih telefonov in brskanja po družbenih omrežij, dopušča svojim varovancem.
31-letni Štajerec računa, da bodo postopki za klubski prestop končani do poletja, kar bi pomenilo, da bi se v vlogi borca lahko že jeseni vrnil na tekmovalne blazine.
Rok Drakšič je eden najuspešnejših slovenskih judoistov. Judu je posvetil vse življenje. Najprej kot tekmovalec, nato kot trener.
Med drugim se lahko pohvali z naslovom evropskega prvaka (2013) ter več kot 15 odličji na tekmah za veliko nagrado in grand slam.
Novembra lani je prevzel dirigentsko paličico v Judo klubu Bežigrad, kamor je prestopil iz kluba Sankaku z Lopate pri Celju, kjer je treniral pri legendarnem trenerju Marjanu Fabjanu.
Udeležil se je treh olimpijskih iger, za kolajno je bil najbolj pripravljen leta 2012 v Londonu, a je naletel na nasprotnika, ki mu je bil kos prej in potem, le na olimpijskem tatamiju žal ne.
Marca lani so mu operirali meniskus, a je še vedno pripravljen na boj. Računa, da bodo postopki za klubski prestop končani do poletja, kar bi pomenilo, da bi se v vlogi borca lahko že jeseni vrnil na tekmovalne blazine.
Kar se Janezek nauči, to Janezek zna, pravi 31-letni Drakšič, ki na mariborski pedagoški fakulteti študira na smeri športno treniranje, dejaven pa je tudi v svetu Fundacije za šport.
"Mislim, da je to, da sem iz vloge tekmovalca takoj prešel v vlogo trenerja, pozitivno. Nisem še pozabil tekmovalnih občutkov."
Novembra lani ste kot trener začeli delovati za Bežigradom, vendar pa tudi s tekmovanji še niste opravili. Kakšen je zdaj vaš status?
Še vedno sem tekmovalec in hkrati trener. Nazadnje sem v različnih ligah tekmoval oktobra lani, marca pa sem imel operacijo meniskusa, ki me je nekoliko upočasnila. Izpustil sem kar nekaj tekem, zdaj čakam na zeleno luč za prestop iz Sankakuja v klub za Bežigradom. Dokler to ne bo urejeno, ne morem tekmovati, no, lahko tekmujem, a le za nekdanji klub. Računam, da se bo to zgodilo junija in da bom septembra že lahko tekmoval. Takrat bom tudi videl, ali bom tekmovanja nadaljeval ali končal kariero.
Sicer pa mislim, da je ravno to moja prednost. Da sem neposredno iz vloge tekmovalca prestopil v vlogo trenerja.
Vmes ni minilo desetletje in nisem še pozabil tekmovalnih občutkov. Morda je tudi to eden od razlogov, da so tekmovalci v Judo klubu Bežigrad v zadnjem obdobju naredili precejšen preskok.
Turški klub BBSK Istanbul je slovenskemu klubu Sankaku z Lopate pri Celju za prestop slovenskega judoista Mihaela Žganka plačal več kot 15 tisoč evrov odškodnine. Je taka vsota v igri tudi v tem primeru?
Da, kadar gre za prestop športnika z odmevnejšimi rezultati, je odškodnina visoka. To se mi zdi tudi edino logično in pošteno. Dejstvo je, da je tekmovalca nekdo "naredil", in pošteno je, da klub, ki ga želi, za to odšteje določeno odškodnino.
Kako gledate na svoj prestop v Judo klub Bežigrad? Pravzaprav gre za največjo konkurenco vašemu nekdanjemu klubu.
Težko rečem, s prejšnjim trenerjem nismo več v stikih. Trenersko kariero sem želel graditi nekje drugje, na novo, le tako se lahko pokaže, ali znam ali ne znam opravljati tega dela.
Za Bežigradom so mi dali proste roke in delam lahko tako, kot mislim, da je prav. Mislim, da smo na pravi poti. Rezultati se že opazijo in upam, da bo to trajalo. Moji cilji so visoki.
Za Bežigrad nisem prišel zato, da bi tekmovalci dosegali rezultate, kakršne sem dosegal sam, ampak boljše. To naj bo jasno in to sem tudi povedal. Tako tudi tekmovalci vedo, kaj od njih pričakujem, in sicer da bo šlo zares in ne za rekreacijo.
Moje ambicije je prav gotovo nekako nakazovalo tudi okolje, iz katerega izhajam. Dejstvo je, da to, kar se Janezek nauči, to Janezek zna.
Kako je bil videti prvi dan v vlogi trenerja? Ste imeli predstavitveni govor?
Da. Veliko sem razmišljal tudi o sistemu dela, ki ga bom ubral. Judo je surov šport, zato prav veliko manevrskega prostora za pretirano demokracijo ni. V osnovi je moj način avtoritativni. Trener ima glavno besedo in na treningu ne more vsak delati po svoje.
"Moje poslanstvo v klubu ni prijateljevanje s tekmovalci, ampak je to skupno ustvarjanje rezultatov."
Seveda pa je včasih vseeno treba prisluhniti tekmovalcem, razmisliti, kaj so povedali, in jih upoštevati. A to pride po treningih ali pred treningom. Sam trening pa ni čas za razglabljanje in izmišljevanje, kaj bi kdo delal in česa ne.
Moje poslanstvo v klubu ni prijateljevanje s tekmovalci, tukaj sem zato, da skupaj dosežemo odmevne rezultate. Treba je vedeti, kje so meje, seveda pa mi je pri mojem delu pomemben tudi človeški pristop.
Poudarjam tudi, da ni šampionov. Takoj, ko se namreč preveč sprostimo, je konec dobrih rezultatov. Tudi sam sem dober primer te izjave. Takoj, ko sem se preveč sprostil, sem doživel poraz v boju za naslov državnega prvaka.
Vrhunski šport res ni potica in jasno je, da vsi ne morejo biti svetovni prvaki. Čeprav bi jaz želel biti (smeh, op. a.).
Kaj vam je zmanjkalo, da niste?
Mislim, da sem si malce kriv tudi sam. Preveč sem si želel, pa naj se to še tako čudno sliši. Nisem znal potegniti črte, nisem dovolj pozornosti namenjal počitku. Navsezadnje je tudi ta pomemben del vrhunskega športa.
"Od sebe sem vedno veliko pričakoval."
Ste bili zelo kritični do sebe?
Da, ker sem od sebe vedno veliko pričakoval. Vrhunski športniki imamo velik ego in mnogim je težko preklopiti iz vloge športnika, še vedno si želijo biti v ospredju. Sam se zavedam, da zdaj nisem pomemben, ampak sem človek v ozadju. Pomembni so tekmovalci.
Kdaj ste razčistili s tem, da niste več v prvem planu?
Še vedno se učim.
Običajno pot do trenerja prve ekipe vodi postopoma. Kako je potekala vaša?
Tudi sam bi si želel bolj postopne poti, jasno je, da je treba začeti z mlajšimi, in tudi sam sem v Celju že delal z mlajšimi.
Sicer pa sem med kariero spoznal več različnih sistemov treninga, saj sem kot tekmovalec ogromno potoval. Že tam sem pri najboljših trenerjih sveta nekako zasnoval predstavo o tem, kakšen želim biti kot trener.
Urška Žolnir, nekdanja judoistka in med drugim tudi olimpijska prvakinja, je kot trenerka Drakšiča spremljala na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.
Omenili ste, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Verjetno ste se marsikaj naučili od Marjana Fabjana.
Seveda, sem pa zraven poskušal delati še po svoje, iskal sem poti, kako bi lahko bil še boljši.
V Slovenije je precej povpraševanja po dobrih trenerjih juda. Ko se je razvedelo, da želim postati trener, sem dobil več ponudb. Na koncu sem izbral ponudbo kluba, kjer se mi je zdelo, da lahko največ pripomorem k napredku.
Dejstvo pa je tudi, da sem si želel spremembe.
Če ne bi dobil ponudbe s področja juda, bi se verjetno odločil za delo v družinskem podjetju, kjer se ukvarjamo s predelavo aluminija in izdelavo vrečk za smeti.
Bi sprejeli ponudbo iz tujine?
Kot tekmovalec ne, pa tudi če bi jo, se zanjo verjetno ne bi odločil.
"Dlje ko odlašaš z drugo kariero, težje je. Sam sem bil nekako vržen med leve, niti nisem imel časa, da bi preveč razmišljal. Morda je tako še najbolje."
Kakšne posledice je vrhunski šport pustil na vašem telesu?
Za zdaj se ne morem pritoževati, je pa res, da še vedno treniram in da posledice še niso vidne. Bomo videli. Vprašajte me čez pet let (smeh, op. a.).
Mnogi športniki pravijo, da so prej živeli kot v milnem mehurčku. Je to veljalo tudi za vas?
Kaj pa vem, morda polovično tudi. Ko se enkrat malo ustaviš, je to seveda šok. Prej si razmišljal samo o eni stvari, kar naenkrat jih je pred teboj deset. Od tega, da moraš na predavanje na fakulteto, do tega, da moraš na trening zase, na trening kot trener, v službo v domače podjetje … To ne gre, ne moreš desetih stvari opravljati enako dobro. Samo eno lahko.
Sicer pa dlje ko odlašaš, težje je. Sam sem bil nekako vržen med leve, niti nisem imel časa, da bi preveč razmišljal. Morda je tako še najbolje.
Pogrešate tekmovalni adrenalin?
Da, pa saj bo kmalu jesen in takrat bom spet lahko tekmoval. Želja po dokazovanju je še vedno prisotna. Sicer pa velika pričakovanja in s tem vznemirjenje čutim tudi kot trener.
"Želja po dokazovanju je še vedno prisotna."
Trenutno torej nekako sedite na dveh stolih. Kateri je manj udoben?
Zagotovo je trenerska vloga bolj zanimiva in mi trenutno predstavlja večji izziv. Za Bežigradom delam z zelo kakovostno skupino tekmovalcev. V njej so tudi Adrian Gomboc, Kaja Kajzer, Andreja Leški in Martin Hojak, če jih naštejem samo nekaj.
Znano je, da je vaš nekdanji trener Fabjan prisegal na zelo rigorozna pravila. Njegovi borci na primer na tekmovanjih niso smeli imeti mobilnih telefonov. Kakšno je vaše stališče do tega? Bodo lahko uporabljali mobilnike?
Seveda, je pa čas za to nekoliko omejen. Ni dobro, če kar naprej visiš na telefonu. Skušam odpraviti stvari, ki bi lahko negativno vplivale na rezultat.
Uporaba socialnih omrežij ob 1. uri zjutraj pred tekmovanjem je zagotovo negativna in mislim, da se je na to treba odzvati. Enako velja za fotografiranje med tekmovanjem, saj to tekmovalca dekoncentrira in to seveda ni sprejemljivo.
