Svetovni prvak Tim Gajser: Zdaj bi me rade imele vse ekipe

S štajerskim fantom, ki je kot najstnik, pri svojih 19 letih, v svojem športu stopil na vrh sveta, smo analizirali sanjsko sezono. V svoji drugi sezoni s podporo tovarniške Honde je premagal motociklistične velikane, kot so KTM, Kawasaki, Yamaha in Suzuki. Tim Gajser nam je razkril, da mu pri prerivanju s tekmeci in pri padcih z motorja izjemno koristi znanje juda, v katerem je bil nekoč tudi državni prvak. Z nastopanjem v kategoriji MX2 je postal pravi svetovni popotnik in je včasih celo več v zraku kot na tleh. Na fanta, ki je septembra uspešno opravil maturo, se po osvojenem naslovu svetovnega prvaka lepijo novi sponzorji, ki v njem vidijo velik potencial. Prav tako Honda, ki je z njim podaljšala pogodbo do 2020. Japonci so Timu in njegovemu očetu Bogomirju prepustili odločitev, kje nadaljevati kariero – ali braniti naslov v MX2 ali pa prestopiti v MXGP. Odločitev bo znana v enem mesecu.

Tim, čestitke za naslov svetovnega prvaka v motokrosu. Po prihodu domov ste doživeli veličasten sprejem v Makolah, podoben tistemu, ki ga je Tina Maze v Črni na Koroškem. To je vsekakor dokaz, da ljudje izjemno cenijo vaše rezultate … Res je bilo noro. Vsekakor nisem pričakoval toliko ljudi, bilo jih je ogromno. Mislim, da v Makolah na trgu še nikoli ni bilo toliko ljudi. Nepopisno, res. Vsi so bili tam.

Na zadnji dirki v ZDA ste pokazali, da ste se iz šampionskega testa. Čeprav bi lahko zaradi 18 točk prednosti pred Jonassom taktizirali, ste se odločili za napadalno vožnjo in postavili na kocko naslov svetovnega prvaka v MX2 … Nisem šel z glavo skozi zid. Ker sem imel prednost 18 točk, sem potreboval dve solidni tekmi. Ni mi bilo treba zmagati, niti na stopničkah mi ni bilo treba biti. Dvakrat sem solidno odpeljal in bil obakrat pred Jonassom, to je bilo pomembno.

Za vami je sanjska sezona: prva zmaga, skupno pet zmag, naslov svetovnega prvaka. Težko bi si želeli še kaj več … Resnično bi si težko želel kaj več (smeh, op. p.). Res vrhunska sezona in upam, da bo še več takšnih.

Vi ste v boju za naslov svetovnega prvaka premagali Paulsa Jonassa, na tehnološkem področju pa je Honda premagala KTM, Kawasaki, Yamaho in Suzukija, kar japonskemu konstruktorju zagotovo veliko pomeni … Kaj so rekli Japonci? Vsi so presrečni in zadovoljni, ker je bil letos cilj biti med prvimi tremi. To je bila namreč šele druga sezona tovarniške Honde v razredu MX2. Mi pa smo že letos, v drugi sezoni, postali svetovni prvaki. To je zelo veliko za Hondo, za Slovenijo kot tudi zame osebno, za vso mojo družino. Mejnik smo torej postavili veliko višje, kot smo pričakovali.

Bile ste državni prvak v judu. Vam borilne veščine pomagajo v boju s tekmeci? Vemo, da je v motokrosu veliko prerivanja, fizičnih kontaktov … Do tretjega, četrtega razreda sem treniral več športov: judo, smučanje, nogomet in motokros, potem pa sem se osredotočil na motokros. Judo mi je zagotovo pomagal pri motokrosu. Ko sem bil mlajši in še nisem hodil v fitnes, je bil moj fitnes judo. Ko rasteš, ko si star osem, devet let, namreč ni zdravo, da že hodiš v fitnes. Moj oče, ki je bil moj trener, je poskrbel, da sem z judom skrbel za moč, z nogometom za kondicijo, priključena je bila koordanacija za noge, za kolena. V resnici je vse športe združil, da so bili kot trening. Vse to je povezal v igro in me tako izjemno motiviral. Judo mi tudi pomaga, ko padem z motorja in se znam vreči kot pravi judoist. Mislim na značilen judo preval.

Nekateri so prepričani, da ste motokrosisti nori, ker z motorji pri visokih hitrostih letate po zraku, rijete po blatu in izzivate usodo, ker se prerivate s tekmeci … Kako jim odgovarjate? Ha. Takšnim bi povedal, da se zelo motijo. Če hočeš voziti motor za motokros, moraš biti zelo pameten. Imeti moraš popoln nadzor, kaj se dogaja med dirkanjem. Nenehno moraš misliti, da gre vse tako, kot mora iti. V levi roki imaš sklopko, v desni roki imaš plin in sprednjo zavoro. Torej dve naenkrat v roki. Na levi nogi imaš menjalnik, na desni nogi imaš zadnjo zavoro. Nekateri mi pravijo, zakaj sploh treniram v fitnesu. Saj je motokros samo to, da prideš, sedeš na motor in se pelješ. Zakaj za to sploh potrebuješ kondicijo? Potem jim dam motor, a niso sposobni odpeljati niti enega kroga. Verjetno je videti lahek šport, a ko enkrat poskusiš, je to povsem drugačna zgodba.

Odkar tekmujete v svetovnem prvenstvu MX2, ste postali pravi popotnik. Lahko bi rekli, da vsako leto prepotujete pot okoli sveta. Tekme so po vsem svetu, po vseh celinah. Videl sem že veliko sveta, doživel veliko novih kultur, poskusil veliko novih jedi. Lepo je, ko lahko vidiš, kako živijo drugje. Veliko potujemo z letalom, na čezoceanske dirke in tudi v Latvijo, Anglijo in na Švedsko. Na bližnje, na primer v Italijo, Nemčijo, na Češko in Nizozemsko, gremo z avtodomom. Vsa družina.

Kako je z logistiko? Vam tovarniška Honda dostavi motorje na prizorišče svetovnega prvenstva ali morate za to poskrbeti sami? Ne, motorje mi dostavi Hondina tovarniška ekipa. Če naša družina potuje z letalom, si nesem s seboj samo kovčke. Pridem v hotel, v soboto pridem na prizorišče, se oblečem, odpeljem trening in kvalifikacije. Nato se vrnem v hotel, v nedeljo odpeljem dirki in letimo naprej. V resnici pridem na prizorišče in opravim svoje delo. Za Evropo velja isto. Samo tukaj hodi Hondina tovarniška ekipa na tekme s priklopnikom, medtem ko na čezoceanske dirke motorje dostavijo v posebnih zabojnikih.

Ste član tovarniške Honde. Kako se to pozna v delovanju vaše ekipe? Imam mehanika, ki pripravlja motorje za tekmo. Imam šefa mehanikov. Šefa moštva. Dva človeka skrbita, da je pod tendo, kjer ekipa čaka na dirke, vse čisto. Poskrbita tudi za vse naše goste. Na vsako tekmo prideta dva inženirja za motorje iz Japonske, dva za amortizerje. Na nekatere tekme pridejo tudi inženirji za šasijo, pa tisti, ki razvijajo motor. Ponavadi je na vsaki tekmi okoli 15 ljudi samo zame. Tu in tam pride tudi kakšen šef iz Japonske.

Ali so se zdaj, ko ste postali svetovni prvak, začeli sponzorji bolj lepiti na vas? Zagotovo, zdaj se je zanimanje sponzorjev povečalo, po ameriški dirki še posebej. Za prihodnjo sezono smo se sicer že dogovorili, da bom vozil z drugo opremo. Za škornje se še dogovarjamo. Čelada bo ostala ista kot letos.

Lahko oglašujete osebne sponzorje in jih tudi tržite ali morate na sebi nositi znake sponzorjev svetovnega prvenstva? Lahko oglašujemo tudi osebne sponzorje. Se moramo pa prej uskladiti s tovarniško Hondo, na katerem delu obleke in čelade se bo pojavil določen sponzor. Odvisno, za kakšen znesek gre.

Kakšen proračun mora sestaviti Tim Gajser, da normalno odpelje sezono svetovnega prvenstva? O kakšnem denarju govorimo? Plačan sem, da dirkam v svetovnem prvenstvu. Za vse preostalo poskrbi tovarniška Honda. Ne bi vedel, za kakšen proračun gre. Mislim, da gre za visoke številke. Za vsako tekmo na primer dobim nov motor. Na sezono porabim po 35 motorjev. Zdaj sem v primerjavi s tekmeci v dobrem položaju. A na začetku moje kariere je bila pot trnova. Ko sem vozil v 65-kubični konkurenci, sem imel stare motorje, tudi prave opreme nisem imel. A sem vseeno zmagoval. Kot družina smo trdo delali in nikoli nismo obupali. Zdaj se je vse to poplačalo. Danes bi me v svoji sredini imele rade vse ekipe. To je zelo velik uspeh za nekoga, ki prihaja iz Slovenije. V naši državi motokros namreč ni zelo popularen. Res je, da se prebuja in priljubljenost narašča. Ni pa tako priljubljen, kot je v Franciji, Belgiji, Italiji in na Nizozemskem. To so velesile motokrosa.

Septembra ste uspešno opravili maturo. Ste morda pomislili na to, da bi se na primer vpisali na fakulteto za strojništvo in študirali ob motokrosu? (smeh, op. p.) V resnici sem komaj čakal, da končam to srednjo šolo. Tako da v tem trenutku ne razmišljam o tem, da bi šel na fakulteto.

Spremljate tudi motoGP in formulo 1? Imate kakšnega idola? Da, spremljam, čeprav ne prav pogosto. Težava je namreč v tem, da je motoGP ob nedeljah in tudi naše tekme so ob nedeljah. Spremljam Rossija in Marqueza.

Pri 19 letih ste že svetovni prvak v MX2. Je zdaj vaša motivacija, da branite naslov prvaka v MX2, ali pa vas mika, da bi prestopili v MXGP? O tem se bomo začeli s Hondo pogovarjati čez 14 dni, ko gremo na Japonsko. Čez tri, štiri tedne pa bo popolnoma jasno, kje bom nastopal v prihodnji sezoni.

Vemo, da ste s Hondo podaljšali pogodbo do leta 2020. Vam bo Honda prepustila odločitev, kako naprej, ali se boste odločili skupaj? Mislim, da mi Honda zaupa in da v meni vidi potencial. V resnici je Honda meni in očetu prepustila odločitev, ali naj ostanem v MX2 ali pa se preselim v MXGP.

Kakšna je razlika med dirkači MX2 in MXGP razen tega, da imajo oni močnejše motorje? So večji zvezdniki? Niti ne, v obeh kategorijah nastopajo najboljši motokrosisti na svetu. Razlika je v tem, da v MX2 nastopajo z 250-kubičnimi motorji, v MXGP pa s 450-kubičnimi motorji. Zanimivo je dejstvo, da smo dirkači MX2 na nekaterih progah celo hitrejši. Boljši smo tam, kjer so ravnine. Hitrejši smo tudi v ovinkih, ker je naš motor lažji in ga je lažje polagati. Ko pa pridejo na vrsto strmi hribi, pa nimamo možnosti v primerjavi z dirkači MXGP, ker je tam moč motorja bistvena.

Kako huda je poškodba prsta, ki ste jo staknili pretekli konec tedna na pokalu narodov v Franciji? Na pokalu narodov sem si zlomil prst, poškodovano pa imam tudi stegensko mišico. Do 12. oktobra imam čas, da saniram poškodbi, nato gremo na priprave na Japonsko, čakajo me testiranja za prihodnjo sezono.

Do prve dirke v prihodnji sezoni svetovnega prvenstva je natanko 150 dni. Boste našli čas tudi za zaslužen oddih in zbežali nekam v tople kraje? Ne vem, morda. Če bo kaj časa, bomo videli. Nič se še nisem odločil. Na to sploh še nisem pomislil.

Boste podobno kot vaš oče Bogomir vse svoje življenje posvetili motokrosu ali imate še druge sanje, ki bi jih radi izpolnili? Tako kot vsa moja družina živim za motokros. Moj cilj je, da bi si ustvaril veliko ime v motokrosu na svetovni sceni in čimvečkrat postal svetovni prvak. Nekoč bi rad odšel tudi v ZDA, da bi se preizkusil še v superkrosu, ko pride na štadion tudi do 100 tisoč ljudi. Nikoli pa nisem razmišljal o tem, da bi se za občinstvo z motorjem obračal v zraku za 180 stopinj ali počel podobne vragolije.