To so meje, ki ločijo atletske superzvezdnike od vseh drugih

Vsak atlet si med kariero postavlja nove meje, ki jih želi porušiti, v vrhunski atletiki pa obstaja tudi nekaj rezultatov, ki veljajo za nekaj posebnega. Pravimo jim magične meje, ki ločujejo tiste najboljše od drugih. Nekoč so verjeli, da jih bo težko doseči in tisti, ki jih je presegel prvi, se je običajno vpisal v zgodovino z debelimi črkami.

Lahko gre le za stotinko ali centimeter, a vsak, ki je bil kadarkoli blizu teh hkrati tudi psiholoških mej, bo znal povedati, da je razlika med rezultatom 10,01 ali 9,99 v teku na 100 metrov zelo velika. Bistveno večja kot med rezultatom 10,01 in 10,03, pa čeprav je v resnici v obeh primerih razlika dve stotinki sekunde. Podobno, kot se zdi razlika med srebrno in bronasto medaljo bistveno manjša kot med tretjim in četrtim mestom, kjer četrti ostane brez vsega.  

Za preboj prve magične meje je poskrbel sir Roger Bannister

Za prvi načrtni lov na magično mejo je v 50. letih prejšnjega stoletja bržkone poskrbel britanski tekač sir Roger Bannister. Čeprav so še pred drugo svetovno vojno medicinski strokovnjaki trdili, da človek fizično ni sposoben milje preteči pod štirimi minutami, si je Bannister leta 1954 zadal prav to nalogo. A ni bil edini, med preostalimi je izstopal predvsem Avstralec Johny Landy, ki je ta dosežek tudi javno naznanil.

Takole je Roger Bannister prvi na svetu miljo pretekel pod štirimi minutami. Foto: Getty Images

A Anglež ga je prehitel, saj je na atletski stezi univerze v Oxfordu 6. maja s pomočjo dveh narekovalcev tempa miljo pretekel v času 3:59,4 in v delirij spravil številne navijače na štadionu, ki so ponoreli, ko je napovedovalec prebral prvo številko njegovega časa. Preostalih cifer naj se takrat zaradi navdušenja sploh ne bi slišalo. Kljub vsem poznejšim dosežkom v znanosti bo Bannister vedno ostal najbolj znan po prvem teku pod magično mejo štirih minut.

Okrogle številke še toliko bolj privlačne

Magične meje so največkrat okrogle številke, ki so na meji mogočega, zato so še toliko bolj privlačne. Tudi tek na 100 metrov pod desetimi sekundami se je nekoč zdel precej nemogoč zalogaj. A tudi ta meja je padla. Sprva z ročnim merjenjem, nato tudi z elektronskim. Prvi, ki se je v regularnih spustil pod magično mejo, je bil Jim Hines, ki je tekel 9,95, a na precej visoki nadmorski višini, kjer je zrak redkejši, časi pa hitrejši. Na nizki nadmorski višini se je prvi pod mejo 10 sekund spustil Carl Lewis leta 1983, ko je tekel 9,98.

Največkrat (97-krat) se je v karieri pod mejo desetih sekund spustil Jamajčan Asafa Powell. Foto: Reuters Danes je svetovni rekord na 100 metrov že precej boljši, Jamajčan Usain Bolt je na svetovnem prvenstvu v Berlinu leta 2009 tekel 9,58, a se je magična meja desetih sekund še vedno obdržala. Do danes je pod to mejo teklo že 117 šprinterjev, a še vedno imamo vsak tek pod 10 sekundami za vrhunski dosežek, z njim pa lahko zmagaš tudi na največjih mitingih na svetu.

V sezoni 2016 je pod mejo 10 sekund teklo 24 šprinterjev. Med omenjenimi 117 šprinterji ni Slovenca. Najbolj se je meji približal Matic Osovnikar, ki se lahko pohvali s slovenskim rekordom, ki znaša 10,13.

Precej manj, le 62 šprinterjev, se je spustilo med mejo 20 sekund na 200 metrov, kjer svetovni rekord prav tako drži jamajška strela.

Južnoafričanu uspel edinstven dosežek

Wayde van Niekerk se lahko pohvali z edinstvenim dosežkom. Foto: Reuters Wayde van Niekerk je letos postal prvi atlet v zgodovini, ki je premagal magične meje v vseh treh šprinterskih disciplinah: v teku na 100 metrov se je spustil pod mejo 10 sekund, v teku na 200 metrov pod 20 sekund in v teku na 400 metrov pod mejo 44 sekund.

Južnoafriški atlet je na olimpijskih igrah v Riu postavil tudi svetovni rekord v teku na 400 metrov, ki zdaj znaša 43,03.

Veliko se govori o maratonskem teku pod dvema urama

Magična meja, o kateri se v zadnjem obdobju morda celo največ govori, pa je maratonski tek pod dvema urama. Za razliko od zgoraj omenjenih ta še ni bila dosežena, predstavlja pa velik magnet za vse najboljše maratonce na svetu.

Tisti, ki mu bo to uspelo, bo verjetno tudi bogato nagrajen, a za zdaj vse kaže, da bo treba nekaj let še počakati. Takega mnenja je tudi slovenski rekorder Roman Kejžar, ki je bil najbližje meji 2;10, za katero je bil prepričan, da jo bo v svoji karieri premagal, a mu to žal ni uspelo – slovenski rekord se je ustavil pri 2;11:50.

Bubka kar 13 let skakal čez magično mejo šestih metrov

Magične meje pa ne obstajajo samo v tekaških disciplinah, nič kaj manj priljubljene niso tudi v tehničnih disciplinah. Tako vsak skok ob palici prek šestih metrov še danes velja za prestiž in pomeni zmago na večini največjih tekmovanj in prvenstev. Sergej Bubka je bil prvi, ki je premagal to mejo, nato pa jo je premagoval kar 13 let.

Čehovo kopje 53-krat preletelo magično mejo

Jan Železni si lasti prvih pet najdaljših metov kopja v zgodovini. Foto: Getty Images Za vrhunskega velja tudi vsak met kopja prek 90 metrov, katerih je daleč največ nanizal Čeh Jan Železni. Magično mejo je preletelo kopje petnajstih atletov, Čehu pa je v karieri uspelo kar 53-krat.

Magična meja v suvanju krogle se je izoblikovala na 20 metrih, v metu diska na 70 metrih, v metu kladiva pa na 80 metrih. To je presegel tudi naš olimpijski prvak in rekorder Primož Kozmus (82,58 m).

V skoku v daljino magična meja ostaja pri osmih metrih, čeprav se je tudi devetim atletom v preteklosti uspelo približati. V tej disciplini v zadnjem obdobju ni bilo napredka, saj od najboljših desetih skokov vseh časov noben ni bil dosežen v tem tisočletju.

Tudi dekleta imajo svoje magične meje

Čeprav so moški najboljši dosežki absolutni rekordi, pa imajo tudi najboljše atletinje meje, s katerimi se pogosto spogledujejo. Šprinterke takoj veljajo za vrhunske, če se spustijo pod mejo 11 sekund na 100, 22 sekund na 200 ali 50 sekund na 400 metrov. Okrogli sta tudi magični meji dveh in štirih minut za tekačice na 800 in 1500 metrov.

Marija Šestak je čez magično mejo 15 metrov poletela v dvorani in na prostem. Foto: Bor Slana Razdaljo dveh štadionskih krogov sta pod dvema minutama pretekli tudi dve slovenski atletinji – Jolanda Čeplak in Brigita Langerholc, 1500-metrska razdalja pa je bila za Slovenki prevelik zalogaj. Tej meji se je najbolj približala Sonja Roman.

S preskočeno magično mejo 15 metrov v troskoku se lahko pohvali še Marija Šestak, ki ji je to uspelo na najpomembnejši tekmi kariere, olimpijskih igrah v Pekingu, kjer pa je kljub temu stala brez odličja. Veliko slajše pa se je izšlo Britti Bilač, ki je leta 1994 v skoku v višino preskočila magično mejo dveh metrov in postala evropska prvakinja.

Čeprav se atletski rezultati nenehno izboljšujejo, se zdi, da bodo nekatere magične meje še dolgo ostale pri zdajšnjih vrednostih. Zelo malo verjetno je, da bi kaj kmalu magično mejo teka na 100 metrov premaknili na devet sekund, kar je po eni strani tudi prav, saj je devetica precej manj magična od desetice, razlika med 10,01 in 9,99 pa se zdi precej večja tudi od razlike med 9,01 in 8,99.