Šampion kova, kakršnega bo slovenska atletika težko še kdaj dočakala

Primož Kozmus je nedvomno legenda slovenskega športa. Njegovi dosežki so se z zlatimi črkami zapisali v slovensko športno zgodovino, šampiona njegovega kova pa bo, vsaj v atletskih vrstah, v prihodnosti zelo težko najti.

Čeprav je tekmoval v metu kladiva, atletski disciplini, ki ne slovi po največji priljubljenosti, pa je vsak uspeh v kraljici športa, panogi, kjer na svetovnem prvenstvu nastopijo tekmovalci iz več kot 200 držav z vsega sveta, zavidanja vreden. Za vse dosežke si ob koncu kariere zasluži velik poklon.

Na začetku poti ni kazal pretiranega talenta, a je postal najboljši na svetu

Kozmus je mladost preživel v vasi Presladol blizu Brestanice, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. To so bila leta, ko je spoznal, da bo šport postal del njegovega življenja.

Sprva se je zanimal predvsem za ekipne športe, kot so nogomet, rokomet in odbojka, šele v srednji šoli, ki jo je obiskoval v Brežicah, se je začel ukvarjati tudi z atletiko. Začel je s skokom v višino, a se ni mogel izogniti vplivu sestre Simone, ki je metala kladivo.

Za Kozmusa bi težko dejali, da je svoj talent pokazal že v mladosti. Na mladinskem evropskem prvenstvu leta 1997 v Ljubljani je zasedel šele 22. mesto.

Tudi na prvih olimpijskih igrah leta 2000 v Sydneyju z 38. mestom ni dal vedeti, da bo nekoč na največjem športnem tekmovanju stopil prav na najvišjo stopničko.

A osredotočenost zgolj na treninge, trdo delo, trma in neverjetna disciplina so se iz leta v leto obrestovali bolj. Da se ne bo izgubil v povprečnosti, je prvič nakazal na svetovnem prvenstvu v Parizu leta 2003, kjer je osvojil peto mesto, enako uvrstitev pa je dosegel tudi na olimpijskih igrah v Atenah.

Vrhunec je prišel leta 2008

Kozmus, ki je nedavno dopolnil 36 let, je vrhunec kariere dosegel na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, kjer je osvojil zlato odličje. "Presrečen sem. Težko najdem prave besede. Nikoli nisem skrival, da razmišljam o medalji. Spogledoval sem se tudi z zlatom, a sem vedel, da bo težko," so bile njegove prve besede po zgodovinskem uspehu. Takrat je večkratni slovenski športnik leta predstavil tudi pobudo za uvedbo posebnih rent za uspešne športnike po koncu kariere, česar pa športna javnost ni sprejela z odobravanjem.

Leto pozneje je olimpijskemu dodal naslov svetovnega prvaka v Berlinu in postal prvi Slovenec, ki se lahko pohvali s takim dosežkom. Formo je tistega leta še stopnjeval ter 2. septembra v Celju postavil piko na i s svojim najdaljšim metom v karieri (82,58 m).

Svoje kladivo je uspešno vrtel in metal tudi na svetovnem prvenstvu v Osaki leta 2007, kjer je bil srebrn, in leta 2011 v Daeguju, kjer je nekoliko nepričakovano osvojil bron. Zadnji uspeh je dosegel leta 2012, ko je na olimpijskih igrah v Londonu osvojil srebrno medaljo.

Poškodbe so sestavni del vrhunskega športa

Poškodbe so tista nadloga, ki ves čas preži na vrhunske športnike, ki svoje telo silijo do meja in včasih tudi čez njo. Prizanesle niso niti Brežičanu, ki se zadnja leta neprestano bori z bolečinami v hrbtu, zaradi katerih v letošnji sezoni sploh ni tekmoval, ob koncu sezone pa je sklenil, da svoje kladivo za zmeraj postavi v kot.

To pa ni njegovo prvo slovo, saj je enkrat že prekinil kariero. Oktobra 2009 je nepričakovano naznanil, da zaradi osebnih razlogov do nadaljnjega ne bo tekmoval. Vrnil se je leto pozneje in napovedal napad na olimpijsko medaljo v Londonu, svojo napoved pa je tako kot številne pred tem tudi uresničil.

Njegov zadnji nastop sega v leto 2014, ko je 20. septembra zmagal na ekipnem balkanskem prvenstvu v Ljubljani, zadnje večje tekmovanje, kjer je nastopil, pa je bilo lansko evropsko prvenstvo v Zürichu, kjer je končal na šestem mestu.

Kozmus se bo po končani karieri še bolj posvetil družini, z ženo Majo imata hči Marijo Roso in sina Maksa. V Brestanici ima svoj hostel, v Senovem športni center za mete, vsako leto pa v Brežicah poteka tudi njegov tek.