Rožle Prezelj brez dlake na jeziku: Atletika je več kot en posameznik

Rožle Prezelj je slovenski rekorder v skoku v višino. Leta 2001 je na evropskem prvenstvu za mlajše člane v Amsterdamu osvojil zlato medaljo. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, in sicer v Atenah, Pekingu in Londonu, v kitajski prestolnici pa se je uvrstil v finale in končal na 12. mestu, kar je njegov največji uspeh v članski kategoriji. Državni rekord, ki znaša 232 centimetrov, je postavil 17. junija v Mariboru. Tudi po končani karieri je ostal v športu. Danes svoje znanje prenaša na mlade, ki trenirajo v njegovi atletski šoli v Kranju.

Ob športni karieri je diplomiral na pravni fakulteti. Junija 2014 so ga na redni letni skupščini Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) soglasno izvolili za prvega varuha športnikovih pravic v Sloveniji, pred letom dni pa je postal še predsednik komisije atletov pri Mednarodni atletski zvezi IAAF, zato je zelo dober poznavalec dogajanja v mednarodnem atletskem prostoru. Z njim smo se pogovarjali o spremembah v atletiki, težavah v slovenskem prostoru, vse večji vlogi varuha športnikovih pravic, izvedeli pa smo tudi, da igra kitaro z osebnim posvetilom člana legendarne glasbene skupine Queen.

Z delom AZS ni zadovoljen. Med drugim pogreša več sodelovanja z nekdanjimi atleti. Foto: Peter Kastelic V zadnjem pogovoru pred lanskimi olimpijskimi igrami v Riu ste dejali, da je slovenska atletika v krizi, čemur je na družbenem omrežju Facebook sledil buren odziv nekaterih slovenskih atletov. Je bil upravičen?
Zelo mi je žal, da so atleti mojo izjavo popolnoma narobe razumeli, ali pa so jo slabo prebrali. Izjava ni bila ne kritika rezultatov ne atletov. Spoštujem vse rezultate od osebnih dosežkov do rezultatov na svetovni ravni, saj dobro vem, koliko dela je potrebnega, da dosežeš normo za olimpijske igre ali pa za balkansko prvenstvo, in v kakšnih pogojih atleti delajo.

Na koga je potem letela kritika?
Kritika je bila usmerjena predvsem v delovanje Atletske zveze Slovenije (AZS) kot krovne organizacije, ki se mora zavedati, da so atletika vse starostne kategorije, množičnost, in da en rezultat na najvišji ravni ni dovolj. Stvari je treba pogledati z različnih zornih kotov. Moč atletike se kaže v številčnosti posameznih kategorij, velikosti reprezentance, klubov … Atletika je več kot en posameznik.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenske atletike?
V slovensko atletiko sem vključen le prek svoje atletske šole. Drugih stikov nimam, zato težko komentiram, kaj se na atletski zvezi dogaja.

V razvoju atletike je sprva treba poenostaviti marsikatero pravilo. Predvsem sem vpet v otroško atletiko, kjer bi se dalo marsikaj narediti. Mnogo staršev svojih otrok ne želi registrirati, ker formular zahteva preveč podatkov.

Če klub želi organizirati miting le v eni disciplini, ki se ji največ posveča, bi mu morala AZS stopiti nasproti, da bi se naredilo kaj inovativnega, ne pa da zahteva še druge discpline, tako da se klub na koncu odloči, da ne izvede ničesar.

Preveč je birokracije, zaradi katere zveza izgublja člane. Tudi tekmovalni sistem mora biti do otrok prijaznejši, ne pa da so na stezi izgubljeni in si nekateri ne znajo pripraviti niti štartnih blokov. Tekmovanja so tudi preveč razvlečena, saj se jih niti staršem otrok, ki tekmujejo, ne ljubi spremljati. Okolje je treba narediti prijaznejše.

Lahko pri vsem tem kako pomagate?
Slovenski atletiki trenutno pomagam tako, da vzgajam mlade športnike in nanje prenašam svoje znanje. Dela je veliko, imamo skoraj 300 otrok. Pojavljajo se že težave s kadrom, saj je težko dobiti ljudi, ki so pripravljeni delati, hkrati pa so strokovno dovolj podkovani. To je težava, s katero se resno spopadam.

V Kranju skrbi za atletski podmladek, spopada pa se s težavami pri iskanju primernega kadra. Foto: Peter Kastelic
Je to tudi težava na državni ravni? Vemo, da ima nekaj mladih slovenskih atletov tuje trenerje, nekateri so se tudi odselili v tujino?
To je odgovornost atletske zveze. Vedeti moramo, da če ne bomo imeli znanja, ne bomo imeli atletike. Skoraj nihče od nekdanjih atletov ni vključen v sistem stroke, v delo z mladimi atleti.

Zavedati se moramo, da smo uspešni nekdanji športniki magnet za mlade, so njihovi vzorniki, ki imajo znanje. Pri nas pa za nekatere ne vemo niti, kje so, kaj šele, kako so trenirali. Njihovo znanje bi bilo treba združiti, narediti bazo podatkov, na kateri bi lahko gradili. In konec koncev je to tudi najceneje. V tujini to vsi počnejo.

Večkrat sam poskušam združiti nekdanje atlete, jih povabim, da trenirajo z mladimi. Sam jih kličem po telefonu, namesto da bi to potekalo na ravni zveze. Prvo in osnovno poslanstvo zveze bi moralo biti povezovanje in enotnost. V Sloveniji nimamo denarja in znanja, da bi se šli visoko tehnologijo kot v tujini, lahko pa združujemo znanje tistih, ki so uspešni, a pri nas najraje vsak obdeluje svoj vrtiček.

Kakšne spremembe pa se obetajo v svetovni atletiki? Kot predsednik komisije atletov ste z dogajanjem dobro seznanjeni. V zadnjem obdobju se veliko govori o reformah, ki naj bi ble nujno potrebne.
Kot član sveta sem seznanjen praktično z vsemi spremembami. Mednarodna atletska zveza se reformira, modernizira, kar je bilo po lanskih aferah nujno potrebno. Rezultat je tudi nova ustava. Trenutne spremembe so predvsem na organizacijski ravni, zveza ne želi biti nek mastadont, ampak se preoblikuje v smeri modernega globalnega podjetja. Vključenih je vse več strokovnjakov z različnih področij, več je tudi regionalnega povezovanja. Vse te spremembe so dobrodošle.

Kaj pa tekmovalni sistem? Tudi tu se išče neke rešitve, da bi atletika postala bolj popularna. Na avstralskem mitingu lige Nitro, kjer je nastopil tudi Usain Bolt, smo lahko videli nekaj novih disciplin – teki na izpadanje, mešane štafete … 
Atletika mora ostati takšna, kot je, in mislim, da bo tudi dolgoročno na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah tako. Poleg tega pa imamo lahko tudi vzporedni sistem, kot je omenjena liga Nitro, kjer organizatorji poskrbijo za šov in s tem pritegnejo množice, mediji pa imajo o čem pisati. Vendar še vedno vse poteka znotraj atletskih pravil, le discipline so nekoliko prilagojene.

V prostem času rad poprime za kitaro. Zanimivo zgodbo o njegovi kitari si lahko ogledate v spodnjem videu. Foto: Peter Kastelic

O novostih se govori, kaj bo dejansko sprejeto, pa bo pokazal čas. Pred časom so obravnavali predlog novih ovir, a ga je komisija za zdaj zamrznila zaradi vprašanja varnosti. Smo pa dosegli, da bodo imeli na mitingih diamantne lige v tehničnih disciplinah tekmovalci spet šest poskusov in ne le štiri.

Je res sprejeto tudi novo pravilo o spremembah državljanstev?
Res je, mednarodna zveza je blokirala vse spremembe državljanstev. Vse primere, ki so trenutno v postopku, bodo obravnavali do konca, preostali pa so zamrznjeni. Sem v delovni skupini, ki bo to pregledovala. Indici kažejo, da gre včasih tudi za trgovanje z ljudmi, manipuliranja s starostjo.

Zanimivo temo je odprla tudi Evropska atletska zveza EAA, ki je predlagala, da bi se brisali vsi evropski rekordi.
Za zdaj nismo videli še nobenega predloga, zbirajo pa mnenja vseh soudeležnih. To je zelo občutljiva tema, kjer je treba biti previden. Kjer so neizpodbitni dokazi, lahko rezultate brišemo, sicer pa je to siva cona. Pojavlja se vprašanje, kje je meja.

Ena izmed možnosti sta dva seznama rekordov. Prvi bi bil do leta 2010, ko so se pojavili biološki potni listi, in drugi po tem letu. To bi bila salomonska rešitev. Mislim, da bi bilo tako najmanj konfliktov.

Težava je tudi, ker se zdaj vzorce ponovno testira tudi za deset let nazaj. Tukaj se pojavijo številne pravne dileme. Kako se lahko športnik brani za deset let nazaj? Ne vem, kam bo to šlo, zato nerad komentiram.

Kotiček za nekoliko bolj sproščeno temo o kitari, ki mu jo je izdelal in podpisal kitarist skupine Queen Brian May:

Kakšna pa je trenutno situacija s suspendirano Rusijo in drugimi državami, ki jim je grozil suspenz? V zadnjem času so stvari nekoliko potihnile.
Delovna skupina, ki ima pod drobnogledom Rusijo, nas redno seznanja z novostmi. Za zdaj vemo, da Rusija še ni dobila zelene luči, so se pa zgodili določeni premiki. Atleti v kategoriji U15 že lahko tekmujejo na mednarodnih dogodkih, mladinci in veterani pa lahko individualno zaprosijo za dovoljenje za nastope. Podobno kot člani za velika tekmovanja.

Tudi druge države, kot so Kenija, Etiopija, Maroko, Ukrajina in Belorusija, so naredile korak naprej in dosegajo določene kriterije, tako da trenutno nobeni od teh držav ne grozijo sankcije. Mednarodna zveza se je res veliko posvečala temu primeru, očitno pa je rusko stanje marsikoga streznilo.

Vesel je, da je vloga varuha športnikovih pravic vključena v predlogu novega zakona o športu. Foto: Peter Kastelic V Sloveniji opravljate tudi funkcijo varuha športnikovih pravic. Kakšne so novosti na tem področju?
Tukaj bi predvsem izpostavil in pohvalil ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je vlogo varuha vključil v novi zakon o športu, ki je že v parlamentarni proceduri. S tem bo moja vloga postala še močnejša.

Nasploh bi pohvalil ministrstvo, ki je po mojem mnenju pripravilo zelo dober predlog zakona. V pripravo so bili vključeni klub olimpijcev in drugi nekdanji športniki, ki so prisluhnili našim težavam, kar je zelo pozitivno. Pri področju skrbi za športnike med kariero in po njej je ministrstvo naredilo velik korak naprej.

Kaj so glavne teme, ki jih kot varuh obravnavate v zadnjem obdobju?
Pereča tema so predvsem nadomestila za prestope v ekipnih športih, takih primerov je vsaj tretjina. Nekaj je tudi težav pri upravljanju določenih organizacij, ki delajo bolj po domače, brez pravilnikov in sklepov. To otežuje moje delo, saj je težko obravnavati stvari, ki so sprejete, a nikjer zapisane. Pri športih, kjer ni norm, ampak reprezentanco izbira selektor, se prav tako včasih zatakne, nekaj primerov pa je tudi v povezavi s statusi športnikov v šolah.

Precej šokiran sem bil, ko sem izvedel, da nekateri klubi za prestope zaračunavajo nadomestila že pri otrocih, ki so stari manj kot deset let. To se seveda lahko počne, a se mi osebno zdi moralno sporno.

Meni, da je treba vse težave reševati znotraj športa. Foto: Peter Kastelic Pa je za takšno delo dovolj en človek?
Trenutno zmorem primere reševati sam, saj ni nekih formalnih postopkov. Tudi najraje jih rešujem sam. Pri osveščanju, pripravi brošur, informacij in podobnega pa bi mi pomoč prišla prav. Temu je treba dati še več poudarka.

Menim, da je treba težave reševati znotraj športa. Če bi zadeve šle na sodišče, bo sodišče začelo odločati o težavah v športu, ta bo začel izgubljati avtonomnost, in to za šport ni dobro.

Vas je kakšna stvar v času mandata zelo presenetila?
Stvar, ki se je nisem zavedal in verjetno se je ne zaveda nihče drug, je, da smo z dozdajšnjimi primeri začeli ugotavljati, od kod izvirajo morebitne težave. Lahko zbiramo informacije, vodimo statistiko in vnaprej opozorimo na težave, ki se pojavljajo. To, da lahko delujemo preventivno, je velik doprinos varuha.