Roman Kejžar: 100-odstotno sem prepričan, da bi lahko tekel pod mejo 2;10

Mesec dni pred 18. Ljubljanskim maratonom smo se pogovarjali s 47-letnim Romanom Kejžarjem, slovenskim maratonskim rekorderjem (2;11:50). Še kako dobro se spomni prvega maratona v Ljubljani, na katerem je tudi zmagal, takrat pa si ni mislil, da bo tek v naslednjih dveh desetletjih postal takšen hit. Veseli ga, da vse več ljudi teče, hkrati pa je prepričan, da ljudje danes tudi bolj cenijo tekaške dosežke. V pogovoru se je dotaknil tudi svoje kariere, lepih spominov in tudi slabih, predvsem tistega o olimpijskih igrah v Atlanti, ki je močno zaznamoval njegovo kariero. Tek mu pomeni način življenja, zato še danes teče, poskuša pa ga približati tudi drugim. Tekmovalno se je sicer upokojil leta 2009, a zdaj skrbi, da bi mladi rod nekoč še izboljšal njegove dosežke.

Se še spomnite, kdaj ste se začeli ukvarjati s tekom? Za tisti pravi začetek ocenjujem čas, ko sem začel trenirati na atletski stezi. To je bilo konec leta 1988. Pred tem sem rekreativno tekel po domači Sorici in hodil po raznih tekih. To so bili drugačni časi. Tekli smo bolj proti večeru, da nas kdo ni videl. Če si tekel čez dan, so te postrani gledali in si mislili, ali nima drugega dela. Nekega dne sem se udeležil teka na deset milj v sosednji Avstriji, kjer sem prehitel Svjetlana Vujasina, ki se je imel takrat še za dobrega tekača. Takoj je želel izvedeti, kdo sem. Prišel je do mene in me povabil na trening na stezi. Takrat je bil že trener, a je tudi še tekmoval.

Ste se na njegovo povabilo odzvali? Vedno sem imel željo trenirati v klubu, saj so bili vsi atleti, ki so trenirali v klubih, boljši od mene. Meni najbližji klub je bil v Kranju, starši pa takrat niso vozili otrok okoli tako kot danes. Na povabilo sem se odzval in že na prvem treningu moral odteči kontrolni tek na pet tisoč metrov. Prvič sem stal na atletski stezi in tekel pod 16 minutami. Trener je rekel, da sem drugi Mirko Vindiš, ki je bil takrat številka ena v Jugoslaviji.

Kdaj ste odtekli prvi maraton? Če bi šli po pravi atletski poti, je maraton zadnja disciplina, ki jo poskusiš. Pri meni je bilo ravno obratno. Že po prvem letu treninga me je trener poslal na maraton v Italijo, kjer sem tekel 2;24. Spomnim se le, da sem ob prihodu skozi cilj bruhnil. Pravijo, da če ne bruhaš na treningu ali na tekmi, nisi pravi atlet. Pred tem sem nastopil še na maratonu okoli Vrbskega jezera, a takrat še nisem treniral, zato ga ne štejem med prave maratonske nastope.

Koliko maratonov pa ste pretekli v karieri? Končal sem jih 57, štartal pa okoli 70.

Se vam je kakšen še posebej vtisnil v spomin? Zanimivo je bilo na maratonu v italijanskem di Centu. Organizator me je prosil, če bi narekoval tempo prvih deset kilometrov sobotnega maratona, naslednji dan pa me je čakal nastop v polmaratonu. Deset kilometrov je kmalu postalo 15, nato 20, nato je začelo deževati. Vedel sem, da bi zmrzoval, če bi takrat odstopil, zato sem tekel kar do cilja in zmagal. Rad se spomnim tudi maratona v Berlinu leta 1998, ko sem s časom 2;13:24 prvič popravil državni rekord. Na tem teku je Brazilec Ronaldo da Costa podrl svetovni rekord (2;06:05, op. p.). Pa seveda torinskega maratona leta 2000, ko sem postavil osebni rekord 2;11:50.

Je bil to vaš maksimum, ali bi šlo lahko še hitreje? Po tistem nastopu sem bil prepričan, da bom na naslednjem maratonu tekel pod 2;10, a se žal to ni nikoli zgodilo. Včasih na enemu maratonu naletiš na optimalne pogoje, včasih jih moraš odteči deset, da je en tisti pravi.

Kaj pa največje razočaranje v karieri? Zagotovo dogodki, povezani z olimpijskimi igrami v Atlanti, ko sem imel normo, a nisem potoval na igre. To je bilo največje razočaranje, ki je pustilo tudi največ posledic v moji karieri. Če bi takrat odpotoval v Atlanto, bi se moja kariera drugače razvijala, in 100-odstotno sem prepričan, da bi tekel pod mejo 2;10. Vsi, ki so odšli v Atlanto, so dobili zaposlitve na ministrstvih, jaz pa sem iz tega izpadel. Težke besede v tistem letu so si nekateri zapomnili, tako da sem imel zaprta vrata skozi celotno športno pot. Takrat sem pomisli tudi na to, da ne bi več nastopal za slovensko reprezentanco.

Kaj je bil razlog, da vas ni bilo v ekipi? Ni bilo pravega razloga. Šele pred kratkim sem izvedel, kdo je bil tisti, ki mi je to onemogočil. Čas vse prinese. Kvota je bila 40 športnikov, preostali pa so bili funkcionarji, in eden od funkcionarjev ni želel odstopiti svojega mesta, a o imenih ne bom govoril.

Kdaj pa ste se odločili, da končate kariero? Če leta 2007 ne bi izpolnil norme za olimpijske igre v Pekingu, bi najverjetneje že takrat končal. Norma je veljala še za svetovno prvenstvo v Berlinu leta 2009, kjer sem uspešno nastopil, a sem bil že najstarejši, in čas je bil, da se umaknem. Po tej tekmi so organizatorji Ljubljanskega maratona dali pobudo, da se poslovim na domačem terenu. Težko sem se odločil, a danes sem zadovoljen, da sem se poslovil v Ljubljani.

Nastopili ste skoraj na vseh Ljubljanskih maratonih. Se še spominjate prvega? Že na prvem maratonu sem tekel in zmagal. Lep začetek. Štartali smo na Tromostovju. Bilo je malo tekmovalcev, a veliko gledalcev, ki so naredili pravo vzdušje. Takrat ni nihče pričakoval, da bo iz tega nastal tak bum. Danes je več tekačev na štartu, kot je gledalcev ob ograji.

Kakšna je današnja proga v Ljubljani? Nekatere moti, da sta dva kroga, a se da vseeno zmotivirati. Proga ni med lažjimi, ni pa težka. V vseh letih so jo speljali tako dobro, kot se v Ljubljani da. Tudi rezultati kažejo, da ni tako zahtevna. Pogoji so običajno dobri, le v zadnjih letih je bilo nekoliko bolj hladno, a še vedno bolje kot vročina.

Lahko Ljubljanski maraton primerjamo z drugimi večjimi v Evropi? Razlika je še velika. Tudi glede udeležbe. Pri nas še vedno prevladujejo tekači na deset in 21 kilometrov, v Berlinu jih samo na 42 kilometrov teče 40 tisoč. Težko je zbrati toliko sredstev, da bi lahko povabili najboljše tekače, ki bi lahko še precej izboljšali rekord. Tudi berlinski maraton ni najhitrejši, v Hamburgu se mi zdi lažja proga, a ni sredstev, da bi privabili potencialne svetovne rekorderje.

Kako gledate na porast teka pri nas? Porast je posledica današnjih služb. Ljudje so začutili, da morajo nekaj narediti zase. Tek je osnovno, naravno gibanje, potrebujemo malo časa, tečemo lahko sami … Prepričan sem, da bo zanimanje za tek še raslo, vsaka stvar pa se sčasoma umiri.

Do letošnjega maratona v Ljubljani je še mesec dni časa. Kaj lahko še postorimo v tem času? En mesec je za maraton premalo časa. Priprava naj bi trajala vsaj tri mesece. V zadnjem mesecu se še da narediti kakšen vzdržljivostni trening, kakšne intervale, zadnjih 14 dni kaj bolj specialnega, zadnji teden pa je namenjen počitku in polnjenju glikogenskih zalog.

Sodelujete tudi s Sandijem Novakov, našim odličnim slepim maratoncem … Sodelovati sva začela povsem naključno pred dvema letoma. Ko sem izvedel za njegovo zgodbo, preprosto nisem mogel odreči pomoči. Pred sedmimi leti je oslepel na fantovščini. Ženinu je naredil velik križ, ki ga je ta potem vlekel za seboj. Ko ni imel več moči, mu je želel Sandi pomagati, pri tem pa ga je križ podrl, z glavo je udaril v tla, nato pa je nanj padel še križ. Po 14 dneh se je slep zbudil iz nezavesti. Težka izkušnja, a je v teku dobil motiv med rehabilitacijo v Soči. S tem je dokazal, da še ni vsega konec. Začel sem mu pisati plane, ko je lovil normo za paraolimpijske igre, nato pa se je njegov spremljevalec poškodoval, tako da sem vskočil sam. Izpolnil je normo, a se je ponovila podobna zgodba kot pri meni. Slovenija je imela kvoto štirih tekmovalcev, Sandi pa je kot peti odpadel, a je to dobro prenesel.

Kako je spremljati slepega tekača? To je velika odgovornost. Ko sem izvedel, kakšne treninge dela, sem vedel, da moram biti vsaj deset minut boljši od njega. Nič se ne smeš ukvarjati sam s sabo, vse je podrejeno njemu. Povezana sva s trakom, opozarjati pa ga moram na podlago. Potrebuje prave informacije, a ne preveč. Če se le da, ga peljem okoli luknje, saj se zakrči v primeru, da ga opozorim na nevarnost.

Sta se kdaj znašla v kakšni neprijetni situaciji? Edino neprijetno izkušnjo sva doživela na letošnjem polmaratonu v Gorici. Tam je proga zahtevna, večkrat je treba skočiti na pločnik in z njega. Enkrat je zadel v pločnik in padel. K sreči sem ga zadržal, tako da ni bilo nič takšnega.