Peter Kastelic

Ponedeljek,
26. 10. 2015,
21.54

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Primož Kozmus slovo intervju

Ponedeljek, 26. 10. 2015, 21.54

8 let

Primož Kozmus: Največ mi pomeni zlata olimpijska medalja

Peter Kastelic

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
"Od vseh uspehov mi nedvomno največ pomeni zlata olimpijska medalja," je ob koncu tekmovalne kariere brez pomislekov izstrelil najuspešnejši slovenski atlet vseh časov Primož Kozmus.

Vrhunec kariere je 36-letni Brežičan dosegel na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, kjer je osvojil zlato odličje. Leto pozneje je olimpijskemu dodal naslov svetovnega prvaka v Berlinu in postal prvi Slovenec, ki se lahko pohvali s takim dosežkom. Svoje kladivo je uspešno vrtel in metal tudi na svetovnem prvenstvu v Osaki leta 2007, kjer je bil srebrn, in leta 2011 v Daeguju, kjer je nekoliko nepričakovano osvojil bron. Zadnji uspeh je dosegel leta 2012, ko je na olimpijskih igrah v Londonu osvojil srebrno medaljo. Kozmus je trikrat prejel naziv športnik leta in devetkrat naziv atlet leta.

Po 21 letih se poslavljate od tekmovalne atletike. Kdaj je padla končna odločitev? Ideja o upokojitvi je dozorela v začetku septembra. Takrat sem vedel, da je prišel čas. Avgusta sem namreč ponovno začutil bolečino v hrbtu. Naredili smo nekaj preiskav, se posvetovali z različnimi zdravniki, a nismo našli rešitve, niti vzroka bolečine. Takrat sem se odločil, saj je v strahu, kdaj bo spet zabolelo, nemogoče delati na najvišji ravni.

Je bil torej konec neizbežen? Želja so bile olimpijske igre, tako da glava še ne bi končala, a me je v to prisilila narava. Po eni strani sem zadovoljen, da je prišlo na tak način, saj to ni bila povsem moja osebna odločitev, ampak sem bil vanjo malo prisiljen. V takem primeru se je lažje odločiti. Bom pa odločitev zagotovo podoživljal prihodnje leto, ko bom olimpijske igre spremljal na drugačen način, kot bi si želel.

V letošnji sezoni niste tekmovali, najbrž so se težave kazale že prej? Cilj je bil ves čas nastop v Riu de Janeiru, zato smo že pozimi trdo delali. Do marca je šlo, nato pa ne več. V ekipi se nam je pridružil Srdjan Djordjević, postavili smo nov sistem treninga, ki je dobro deloval, a pri vsaki večji obremenitvi, nerodnem gibu se je pojavila velika bolečina. Material je obrabljen. Za menoj je že veliko let in to je treba sprejeti.

Če se ozrete nazaj, katere dogodke bi izpostavili kot prelomne v svoji karieri? Prvi prelomni trenutek so bile zagotovo moje prve olimpijske igre v Sydneyju. Pozneje sem imel že prve težave s hrbtom, a sem leta 2003 sestavil dobro sezono in na svetovnem prvenstvu v Parizu osvojil peto mesto. To je bil zagotovo drugi prelomni trenutek, saj sem ujel priključek s svetovnim vrhom. Po evropskem prvenstvu v Göteborgu leta 2006 je padla odločitev, da se stvari posvetimo stoodstotno. Podprli so me tudi sponzorji in že leto pozneje je prišla prva medalja v Osaki. Po tem so si uspehi le še sledili.

Kateri uspeh vam največ pomeni? Najbolj ponosen sem na olimpijsko zlato. To je bil projekt, za katerega smo delali vsi. Rušili smo vse, kar nam je prišlo na pot, bil sem izjemno osredotočen. Ko ti uspe rezultat in izpolniš tako svoja kot pričakovanja drugih, je to nekaj najlepšega.

Nekaj časa je bil aktualen tudi projekt svetovni rekord. Je bil sploh realen? Sezona 2007 je bila idealna, vse je šlo kot po maslu. Tehnično je bilo vse odlično, fizična pripravljenost je bila solidna, a je bilo še nekaj rezerve. Po svetovnem prvenstvu smo res videli potencial. V olimpijski sezoni 2008 je bilo že nekaj več težav okoli tehnike. Več smo delali na moči, posledično se je rušila tehnika. Med osebnim rekordom in svetovnim rekordom je velika razlika, kar smo tudi občutili.

Iz generacije tistih časov niste prvi, ki ste se poslovili. Večina počasi odhaja. Takrat smo bili res močna, dobra ekipa. Svetovno prvenstvo v Osaki je bil vrh, podobno je bilo tudi v Pekingu. Pet, šest atletov nas je lahko posegalo po finalih na vseh tekmovanjih, kar je težko ponovljivo. Nekoliko bo treba umiriti konje in sprejeti dejstvo, da je trenutno stanje realnejše. A imamo mlado generacijo, ki jo je treba maksimalno podpreti. Znanja je dovolj, kar nekaj nas je prehodilo to pot in lahko izkušnje predamo naprej, da ne bodo ponavljali napak, ki smo jih delali mi. Mladim je treba olajšati pot do vrha.

Leta 2009 ste prekinili kariero in se čez leto dni vrnili. Kaj se je v drugem delu kariere spremenilo? Prvo obdobje pred premorom je bilo res fenomenalno in se ga bom najraje spominjal. Tudi drugo je bilo uspešno z velikimi željami in realnimi možnostmi ponoviti uspehe iz prvega obdobja. A sem počel napake, ki so se pokazale na rezultatih.

Kakšne so bile te napake? Če sem bil v prvem obdobju zelo osredotočen, sem v drugem delu na svoja pleča prevzel tudi poslovni del, kar je bila napaka. V to je šlo preveč energije. Moral bi biti samo atlet, za preostale stvari pa bi skrbeli drugi, tako pa sem počel oboje, a nič stoodstotno. Kljub temu sem dosegel vrhunske rezultate.

Bi v času kariere kaj naredili drugače, kakšno zamujeno priložnost morda obžalujete? Če bi lahko spreminjal stvari, potem ne bi delal napak, a to je pot, ki jo je treba sprejeti. Ni vse idealno. Zadnja priložnost, kjer bi lahko dosegel več, je bilo svetovno prvenstvo v Moskvi (osvojil je četrto mesto, op. p.). Pripravljen sem bil vrhunsko, a sem imel nekaj težav z gležnjem. Tudi leto prej v Londonu je bila zlata medalja na pladnju, če bi se pravi čas pravilno odzval. A najlažje je biti pameten bo bitki.

Je bilo na dogodku ob slovesu težko? Ste poživeli svoje uspehe? Uspehe sem podoživel, bilo je precej čustveno, a sem vse te čustvene pritiske zdržal. Lepo je bilo videti vse ljudi, izrečenih je bilo veliko lepih besed, kar mi laska, a treba se je ozreti naprej. Vesel sem, da je za mano uspešna kariera, tudi končal sem jo na pravi način, zdaj pa je čas za prihodnost.

Že na poslovilnem dogodku ste prejeli precej ponudb … Hvala za povabili OKS in AZS, na kateri se bom z veseljem odzval. Nimam ambicij, da bi bil na najvišjih položajih, vidim se kot trenerja ali športnega direktorja. Vsekakor želim delovati v stroki, tu največ znam in lahko največ dam, preostalo pa naj opravijo drugi.

Novo zgodbo smo že začeli ustvarjati. Na Senovem smo zgradili metalni center, pripravili dobre pogoje za mlade in verjamem, da lahko naredimo novega šampiona, mogoče ne za olimpijske medalje, za širši svetovni vrh pa zagotovo.

Je kakšen izjemen talent že na vidiku? Otrok je veliko, nekaj je kar talentiranih, le še prepričati jih moram, da bodo met kladiva vzeli za svojo disciplino. Zdaj so še precej mladi in za zdaj imamo še mnogobojski način treninga. Se pa da fino delati. Včasih je treba biti nekoliko bolj strog, kot bi sam hotel, a to so otroci.

Tudi sami imate dva otroka. Bosta šla po vaših stopinjah? Imata že otroško kladivo, tako da vesta, za kaj gre. Maria Rosa dvomim, da bo zašla v te vode, Maks pa je za zdaj še premlad. Gene ima dobre, bo pa treba še ženo prepričati (smeh, op. p.).