Atletika, temelj za vse športe

Nekatere atletske discipline so v Sloveniji v izjemnem vzponu. Večkrat slišimo zanimiv ali pa skrb vzbujajoč paradoks, da je na primer generacijo srednjih let mogoče videti na teku v naravi, mladi pa sedijo za računalniki. Zato je pomembno, da šport otrokom približamo na pravi način.

Prednost atletike je, da gre za množičen in glede začetne vadbe dokaj preprost šport. Tek in skoke lahko v začetni fazi izvajamo praktično kjerkoli. Pomembno pa je seveda, da se otrok že v začetku nauči pravilnih gibov, da se ob intenzivnejši vadbi ne pojavijo poškodbe. Zelo privlačni lastnosti atletskih disciplin sta tudi cenovna dostopnost in element druženja ob skupinski vadbi.

Ob pravih ljudeh

Svetovni in olimpijski prvak Primož Kozmus še zdaleč ni le športnik, ampak precej več kot to. V Senovem je odprl center za mete, za katerega načrtuje in upa, da bo postal eno pomembnih atletskih središč na Slovenskem. "Atletika je zelo širok šport. Lahko na primer tečete le nekajkrat na leto, vsak dan ali pa ste profesionalec. Okolica pa spodbuja mlade, do katere ravni se bodo šli šport," pravi Kozmus: "Meti vključujejo tek, skok, met. Gre za celostno zgodbo. Pomembno je, da je otrokom všeč."

Trikratni zaporedni športnik leta poudarja, da mladi pridejo, a je pomembno, da so obkroženi s pravimi ljudmi, ki jih zadržijo v športu in pomagajo ohranjati ambicije: "Mladi hitro vidijo, ali ima trener dovolj znanja. Po srednji šoli sem videl, da imam možnost razvoja, zato sem kariero nadaljeval."

Nekdanja trenerja Kozmusa, ki pogreša več sistemske podpore, sta Vlado Kevo in Marjan Ogorevc, v zadnjih letih pa deluje sam. Za "njegovih" 35 otrok v centru skrbijo trije trenerji, Primož pa v trenerskem smislu (še) ne.

Tekmovanja za tiste, ki si to želijo, a brez ciljev in pričakovanj

Slovenski rekorder v skoku v višino Rožle Prezelj trenutno tekmovalno ne more biti dejaven zaradi poškodbe kolena, zato pa na Gorenjskem cveti njegova atletska šola, ki mu prinaša obilico zadovoljstva. Očitno pa tudi otrokom. Pred petimi leti se je projekt začel z deveterico, zdaj pa je pod njegovim okriljem tako ali drugače atletsko aktivnih več kot 200 otrok, za katere skrbi enajst trenerjev.

Prezelj poudarja, da je napačno otroke prezgodaj obremenjevati s tekmovanji – po njegovem naj teh ne bi bilo nekje do desetega leta –, ampak jim je treba šport približati prek igre, zabave. Na ta način ga seveda lažje vzljubijo. Pretirane ambicije staršev in trenerjev glede rezultata imajo vse prej kot pozitiven vpliv. Odlični skakalec v višino pa nima nič proti, če otrok sam pokaže veselje do tekmovanja, a brez ciljev in pričakovanj.

"Otroke skušamo spodbujati, da tekmujejo sami s seboj. Prvi je lahko le eden in če bo motivacija le to, potem se bo športna kariera hitro končala," razmišlja Prezelj in poudarja, da atletika prinaša temelje za praktično vse športe. Zato nima nič proti, če se otroci pozneje usmerijo drugam. Z atletiko, seveda v starosti prilagojenem smislu, pa se lahko začnejo ukvarjati že nekje s petim letom. Morda tudi že prej, ob oblikovanju čuta za dolžnost, socializacijo in nekatere povsem praktične dejavnosti, kot je na primer športna higiena.

"Da bo Messi, je možnost ena proti milijardi"

"Vrhunskost? Da bo otrok postal Messi, je možnost ena proti milijardi. V vrhunski šport se otroka, če se izidejo vsi dejavniki, usmeri okrog 16. leta, prej pa ne. Bistvo športa so učenje za življenje, vrednote, skupinski duh, prijateljstvo, gibanje, zdravo življenje. Zdrava družba je športna družba," pravi Prezelj, ki ugotavlja, da se starši velikokrat zadovoljijo že s tem, da je otrok na neki dejavnosti. Pozornosti temu, čemu se tam posveča in kakšen je trener, pa ne dajejo dovolj.

"Z uspehi sem postala bolj samozavestna"

V zadnjem času so številne obrvi dvignili dosežki komaj 20-letne Maruše Mišmaš, ki je pred kratkim postavila novi državni rekord v teku na 3000 metrov z zaprekami in se uvrstila na olimpijske igre v Rio.

"Začela sem v 1. razredu osnovne šole, skupaj z bratom in sošolko. Mama mi je rekla, naj se pač ukvarjam z nekim športom. Najprej je bilo bolj kot igra, vmes sem tudi nehala in se vrnila na stezo. Kariera je postajala vse resnejša. Atletika me je naučila, da moram biti vztrajna, za uspeh trdo delati. Z uspehi sem postala tudi bolj samozavestna in bolj 'jaz,'" o svojih prvih korakih pravi Grosupeljčanka, ki ji med drugim pri atletiki ugaja preprostost.

"To je šport, s katerim se lahko ukvarja vsak. Odvisen si le od sebe, poskušaš premagati svoje meje. In ko ti to uspe, je res čudovit občutek," športne užitke opisuje odlična študentka laboratorijske biomedicine.

"Ko imam čas za učenje, ga moram res karseda izkoristiti. V osnovni in srednji šoli ni bilo tako težko, zdaj pa so treningi napornejši, več imam tekem in več sem v tujini. A gre, ker imam rada oboje," je pojasnila, kako ji na izjemen način uspeva uskladiti izobraževalne in športne obveznosti.

Pod črto

Ukvarjanje z atletiko je izjemno koristno, ker predstavlja temelj za številne druge športe. Zato starši ob vpisu otroka v atletiko praktično ne morejo zgrešiti. Podobno kot v drugih športih so tudi tu včasih moteče pretirane in prehitre ambicije, škodilo pa ne bi niti več sodelovanja.