Petek, 27. 1. 2012, 15.46
8 let, 7 mesecev
Za ta denar nočejo delati
Voznik ima veliko odgovornost, saj so od njega odvisna življenja ljudi ali sto tisoč evrov blaga. Napake so pogosto usodne, saj avtoprevozniki iščejo voznike, ki jim lahko zaupajo. Plačilo pa je skromno. Vozniki mestnih avtobusov recimo dobijo med 700 in 800 evrov (vse plače v članku so neto zneski).
Pri mednarodni špediciji so plače mnogo boljše. Vendar so tisti, ki vozijo do Ukrajine, Rusije in drugih oddaljenih držav, od doma po več dni skupaj. "Slovenci smo radi doma," pravi Breznik.
Včasih smo imeli poklic voznika, danes pa je dovolj poklicna kvalifikacija, ki jo vozniki pridobijo po praktičnem in teoretičnem izpitu. Breznik voznika na izpit pripravi v dveh tednih. Seveda morajo prej imeti vozniški izpit kategorije C, D ali E.
Po njegovem je poklic inženirja v Sloveniji povsem razvrednoten. Razloge začne iskati v privatizaciji. "Ko sem bil v Litostroju projektant za turbine, so prišli 'gospodje' in gledali teh 8000 m2 zemljišč. Ti vidiš stroje, varjenje, pločevino, turbine, oni pa vidijo garaže, stanovanjski blok, poslovno stavbo. Hitro izračunajo, koliko lahko zaslužijo."
Beguš ima štiri otroke in eden od njih se prav zdaj odloča, kaj bo šel študirat. "Rad bi študiral kemijo ali fiziko, ampak vsak dan gleda, kako se zapirajo podjetja. Fantje se vprašajo, kje bom pa jaz delal."
Zato razmišljajo o tujini. V Sloveniji diplomirani strojni inženir, ki ima naziv projektant in ki sedem dni na teden preživi na terenu, s strokovnim izpitom, odličnim znanjem dveh tujih jezikov, odličnim znanjem računalništva, petimi leti delovne dobe, dobi 1200 evrov na mesec. "V Avstriji ali Švici so plače trikratnik tega," se jezi Beguš.
"To je z narodnogospodarskega stališča škodljiva zadeva," ocenjuje Beguš. "Slovenija financira šolanje, potem pa od njega nima nič, ker inženir dela v tujini."
Seveda se mora najprej odločiti za šolanje, kar ni zelo pogosto. "Tehnične fakultete so bistveno zahtevnejše od družboslovnih. Pa tudi strokovni izpiti so zelo zahtevni," meni Beguš.
Študij mora biti zahteven, saj je delo zelo odgovorno. "Naše napake skriva zemlja," pravi Beguš, "Če sodnik naredi napako, se nekdo pritoži in se napaka popravi. Če bognedaj mi naredimo napako, lahko kdo umre."
Vseeno bi lahko imeli dovolj inženirjev, če bi se država zavedala njihovega pomena, svetuje Beguš. "To je kot vztrajnik," pravi. Tako kot se je leta zmanjševal pomen inženirjev, bo trajalo leta, da se jim ga povrne.
"V nekem obdobju je družba menila, da družinski zdravniki samo pišejo napotnice in recepte," opisuje Kuštrin. V resnici je drugače. "Biti zdravnik na primarni ravni, zlasti zunaj središč, je zelo velika odgovornost. Najprej moraš delati na preventivi, zdraviti bolnike in še z relativno omejenimi tehničnimi sredstvi odločati o tem, koga boš zdravil tam in koga napotil na sekundarno raven."
Plača po njegovem tega ne odtehta. Družinski zdravnik je v 41. plačnem razredu, kar pomeni nekaj manj kot 2300 evrov na mesec. "Za to plačo pač ljudje niso pripravljeni delati. Razpisov je veliko, interesa pa ni," pravi Kuštrin. Raje se odločajo za druge specializacije.
A tudi na sploh so po Kuštrinovem mnenju zdravniki v Sloveniji premalo plačani. "Finančno se gotovo ne splača biti zdravnik v Sloveniji," meni.
Zato mnogo zdravnikov odhaja v tujino in se ne vrača. V Italiji in Avstriji so plače tudi ob upoštevanju višjega standarda dvakrat višje, pojasnjuje Kuštrin.
Delo vzgojitelja prinaša veliko odgovornost in nobene možnosti napredovanja. Delovnik je osemurni, a fleksibilen, od 6. do 17. ure z občasnimi strokovnimi srečanju po delovnem času. Otroci nimajo počitnic, se pa pozna, da veliko tistih, ki imajo starejše brate in sestre, med šolskimi počitnicami ni.
Pomanjkanje vzgojiteljev in njihovih pomočnikov je začasna situacija, trdi predsednik sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj. "Odločitev, da država financira drugega otroka, je povzročila velik skok v odpiranju novih oddelkov," pravi. Meni, da tudi na srednji rok ne bo težav, saj vpis na pedagoško fakulteto mnogo presega število prostih mest.
Spominja se, da je nekoč minister Janez Drobnič dejal, da je lahko vsaka ženska kuharica, saj tako ali tako kuha. "Ker za temeljna poklica v gostinstvu, natakarja in kuharja, ni zahtevana izobrazba, sta razvrednotena," pravi Lebanova.
Natakar in kuhar lahko računata na gibljiv delavnik in nizko plačo. Delati je treba ob nedeljah, praznikih in ponoči, kar otežuje družinsko življenje. Osnovna plača pa ne dosega niti zakonsko določene minimalne plače. Je namreč okoli 500 evrov.
"Številni izšolani kuharji in natakarji se raje odločijo za delo sobarice. Plača je podobna, delovni čas pa veliko bolj normalen," pove Lebanova.