Transplantacija ali zdravljenje s presaditvijo organov, je najradikalnejši način zdravljenja, v primeru transplantacije srca in jeter pa celo življenjsko usoden.
Slovenci imamo do darovanja organov, ki velja za eno najbolj humanih in plemenitih odločitev, v teoriji pozitiven odnos, v praksi pa je slika nekoliko drugačna. V register darovalcev je namreč vpisanih manj kot pol odstotka Slovencev, medtem ko jih po izsledkih raziskav, darovanje organov brezpogojno podpira skoraj 70 odstotkov.
Kakšni so razlogi za tak razkorak smo vprašali Danico Avsec, direktorico Slovenija – transplanta, ki kot enega izmed razlogov izpostavlja tudi zapleten postopek vpisa v register darovalcev. "V bistvu si moraš res želeti, da se opredeliš za darovalca in najdeš mesto, kjer to opraviš." Avščeva poudarja, da bi moralo biti na čakalnih listah v Sloveniji več prejemnikov – "Vseh darovanih organov ne moremo porabiti doma" in da je v zdravstveni sredini premalo zavedanja za obliko zdravljenja s transplantacijo.
Tina: Ne čutim, da imam v sebi karkoli tujega
Trditvi, da transplantacija rešuje življenje, pritrjuje tudi Tina Belej, 27-letnica iz Laškega. Zaradi nenadne odpovedi jeter je pri 22 letih njeno življenje viselo dobesedno na nitki. Danes, pet let po transplantaciji, ob podpori imunosupresivov in blagi dieti živi povsem normalno življenje. Presajena jetra dojema kot del sebe. "Ne čutim, da imam v sebi karkoli tujega in ne čutim, da bi se zaradi presaditve bistveno spremenila. Res pa je, da se ti zaradi samega posega in soočenja s smrtjo, spremenijo določene vrednote."
Lenart – deček, ki v enem letu praznuje dva rojstna dneva
Pozitivno izkušnjo s presaditvijo organa ima tudi desetletni Lenart Frelih s Posavca. Po štirih letih trebušne dialize ter letu in pol čakanja, je pred dvema letoma v Gradcu le dočakal zdravo ledvico. "Transplantacija je doživljenjska oblika zdravljenja, a kakovost življenja je danes neprimerno boljša kot pred transplantacijo," na vprašanje o primerjavi življenja pred in po presaditvi ledvice odgovarja Lenartova mama, Irena Frelih.
Darovalec sem. Bom. Ne bom.
Kdor želi postati darovalec, lahko svojo odločitev izrazi na pooblaščenih mestih, med drugim tudi na sedežih Rdečega križa, kjer izpolni poseben obrazec in pristopno izjavo. Svojo voljo lahko izrazimo tudi na običajnem lističu papirja, ki ga "overimo" z lastnoročnim podpisom, kot informativni, a sicer neuraden podatek, pa zadostuje tudi nekdanja kartica Darovalec sem. V primeru nenadne možganske smrti bo odločitev najožjih družinskih članov pokojnika vsaj nekoliko lažja …
2
