Otrok ne sme biti predmet dobrodelnosti

Tako je za SiOL povedala Vida Berglez iz Združenja Moč in ob tem dodala, da zakonodaja pravi, da se morajo centri v času trajanja ukrepa ukvarjati s tem, da odstranijo vzroke za rejništvo. Ukrep zame pomeni, da smo nekaj ukrenili. Če smo otroka le odvzeli in bo ta ostal v rejništvu, potem nismo naredili nič, le družino smo razdrli. Kateri so razlogi za rejništvo? Zakonodaja za rejništvo navaja tri razloge, in sicer kadar otrok ostane brez staršev, kadar je pri njih ogrožen in kadar iz različnih vzrokov pri njih ne more živeti. Zadnje pa je lahko praktično vse. V to zakonsko luknjico zbašemo vse, tudi popolnoma nezdružljive reči, od zlorab, finančnih težav, odvisnosti itd. Menite, da včasih rejništvo pomeni tudi svojevrstno prikrito obliko posvojitve? Prek rejništva je najlažje priti do otroka. Ljudje rejništva sploh ne razumejo. Rejništvo bi moralo biti začasen ukrep, vmesna postaja med vrnitvijo v družino ali posvojitvijo. Centri za socialno delo pa celo večkrat zapišejo, da iščejo družino, v kateri bo otrok lahko ostal dolgoročno.

Kaj je prinesel leta 2002 sprejeti zakon o rejništvu? Z njim smo pravzaprav le uzakonili stanje, ki je bilo, prinesel pa ni nič novega, le kup neumnosti. Povozil je tudi Mednarodno konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic, s katero smo se leta 1999 zavezali, da bomo vse postopke glede vzgoje in varstva otrok izpeljali po pravdnih postopkih, torej na sodiščih, ker centri izvajajo le upravne postopke. Zdaj je že dvanajsto leto in se nihče še ni zganil. Če tega zakona ne bi imeli, bi lahko vzgajali te otroke in skrbeli zanje v okviru že obstoječe zakonodaje. Zdaj imamo poseben zakon za rejence, kar je svojevrstna sramota. Rejništvo je nadomestek, ki že dolgo ni več ukrep, ampak prikrito posvojiteljstvo. To področje bi lahko urejevali z javno-zasebnim partnerstvom, kot to počnemo na primer z varstvom na domu. V takem primeru je potem stvari treba jasno opredeliti, saj gre vendar za pomembno nalogo, še tisti, ki redijo želve, morajo imeti koncesijo. Mi pa otroke porinemo k nekomu med štiri stene in v bistvu sploh ne vemo, kaj se z njim dogaja, in tudi nihče nikomur ni odgovoren. Gre za skrit sistem in prikrite izvajalce, saj imamo na primer tudi skrivni register izvajalcev rejniške dejavnosti.

Kdo bi se moral ukvarjali z vzgojo in varstvom otrok? Vzgoja in varstvo tujega otroka nista povezana s socialo, temveč s pedagoško stroko, sistem rejništva bi bil videti popolnoma drugače, če bi nadzor nad njim imeli oni. Mi smo predlagali urad za mladino. V pedagoški sferi se namreč ve, kdo in kako lahko nekoga vzgaja. V trenutnem rejniškem sistemu pa izvajalci rejniške dejavnosti to počnejo, kakorkoli se pač komu zdi in po načelu: če je mama tepla mene, bom to počela tudi jaz, če sem prepričana katoličanka, bom to vero prenašala tudi na rejenca itd.

Ali bi v rejniškem sistemu potrebovali inštitut zagovornika? Ko gre otrok od staršev, potrebuje odgovorno in odraslo osebo, ki bo njegov skrbnik in bo usposobljena poskrbeti zanj. Številni rejniki in rejnice so namreč pri nas zelo nizko izobraženi. Tisti trenutek, ko začne veljati ukrep, je treba začeti delati s starši ali vedeti, da bomo otroku morali zagotoviti drugo družino. In tisti trenutek mora imeti otrok nekoga, ki je zanj odgovoren. Rejnik zdaj večinoma ni tudi skrbnik. Zagovornik je po mojem mnenju neke vrste nadstandard, ki bi bil sicer uporaben, toda mnogo prej morajo vsi rejenci dobiti skrbnike.

Kako bi morali izbirati rejnike? Menimo, da bi morali v Sloveniji ustvariti nabor kompetentnih ljudi, ki nimajo le srčnosti, saj se te ne da meriti in dokazovati, temveč tudi ustrezno znanje. Izpolnjevati bi morali nekatere pogoje, tako določeno stopnjo izobrazbe kot tudi ustrezno usposobljenost za delo z otroki, ki so jih iz družin umaknili zaradi resnih težav. Poleg omenjenega bi na primer morali izpolnjevati tudi nekatere zdravstvene in prostorske pogoje, prav tako pa bi bilo treba preveriti njihove interese, da bi vedeli kakšne otroke so pripravljeni in sposobni sprejeti v vzgojo in varstvo. Tako bi imeli osrednji seznam ljudi in bi lahko takoj preverili, kdo in koliko rejencev lahko sprejme določen izvajalec rejniške dejavnosti. Zdaj pa rejnikom ni treba izpolnjevati nikakršnih meril. Center za socialno delo ne izvede nikakršnih postopkov pri izbiri izvajalca rejniške dejavnosti, niti ne napiše odločbe, da gre otrok v rejo k določeni osebi, niti ne, za kako dolgo. Z rejnikom sklenejo le pogodbo. Otrok postane predmet odplačne pogodbe med centrom, ki otroku ni nič, in rejnikom, ki otroku prav tako ni nič. In potem se ta dva dogovarjata o njegovem življenju ob dejstvu, da starši ohranijo pravice in jim zakon celo zagotavlja odločanje o vseh pomembnih rečeh v zvezi z njim. Po drugi strani pa ne odločajo o najpomembnejši stvari, ta je, kdo bo otroka vzgajal in zanj skrbel ter kako dolgo. Kakšne starševske pravice so to?

Vzroki, da nekdo vzame otroke v rejništvo, so torej malokrat plemenite narave? Tam, kjer motiv ni slab, je pa mnogokrat zmeden, ker mislijo, da bodo s tem pomagali. Rejništvo ne bi smela biti karitativna dejavnost, temveč visoko strokovno specializirana in nadzorovana dejavnost. Otrok ne sme biti predmet neke dobrodelnosti, postranskosti. Ob tem naj povem, da sem pred dvema ali tremi leti od socialnega delavca slišala informacijo, da jih je klical nek gospod in se pozanimal, ali lahko dobi kakšnega rejenca, ker potrebuje pomoč pri delu na kmetiji. Saj ne rečem, da so vsa rejništva slaba, ampak če so kje dobra, potem so po zaslugi tistega posameznika, ne pa sistema rejništva ali zakonodaje, ki ureja to področje. Rejništva bi morala biti nadzorovana in visoko strokovno specializirana dejavnost. Otrok ne sme biti predmet neke dobrodelnosti, postranskosti ali celo delovna sila. Poleg tega imajo otroci v rejništvu tudi popolnoma različne pogoje za življenje, od nastanitvenih do na primer vzgojnih in izobraževalnih možnosti, ki jim jih lahko ponujajo njihovi rejniki. Država bi prek sistema morala zagotavljati te pogoje, ampak naša se s tem bolj malo ukvarja.

Rejništvo bi moralo biti torej nekoliko bolj profesionalizirano, ločeno od družinske intime? Ko tujega otroka sprejmemo v družinsko intimo, se namreč pojavljajo dileme, kaj vse lahko prenašamo na tega otroka, kot na primer nudizem – da ali ne, kajenje – da ali ne, vzgoja v nekem verskem prepričanju itd. Sama sem kot rejnica naletela na tisoč podobnih vprašanj.

In iz tega nabora bi lahko imenovali tudi skrbnike. Trenutno skrbništva ne dajejo rejnikom, s čimer do njih seveda kažejo veliko nezaupanje, po drugi strani pa jim dajo otroka 24 ur na dan in v tem času lahko z njim počnejo, kar hočejo. Centri za socialno delo imajo glede tega absolutno moč, določajo namreč, kdo bo rejnik, in te iste rejnike tudi neposredno nadzorujejo. Zakaj bi torej ocenili, da je neki rejnik slab? Zagotovo ne bodo delovali proti sebi, zato bi moralo to početi sodišče, imeti bi moralo tudi pregled nad tem naborom ljudi. Treba se je zavedati, da je rejniška dejavnost le en del rejništva, kjer prebiva otrok v tuji družini, rejniški sistem pa obsega vse, od centrov za socialno delo do sodišča, staršev itd. Ko gre otrok v sistem, bi morali imeti nabor ljudi, po katerem bi lahko pregledno določili, h komu gre otrok v varstvo in vzgojo. V imenu te preglednosti smo predlagali tudi oblikovanje enotnega javnega zavoda za rejništvo, ampak nam je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič oporekal, češ da se zavzemamo za sirotišnice, od takrat imamo v javnosti črno piko. Seveda tega nikoli nismo mislili, temveč zagovarjamo zavod, ki bi skrbel za izvajalce.

Predlagali ste tudi, naj se vzpostavi konkurenca centrom za socialno delo. Naj delujejo agencije, združenja, nevladne organizacije, ki s svojim delom pridobijo zaupanje in imajo določeno strokovno znanje, da bi lahko počeli določene dejavnosti, ki jih izvajajo centri. Pa naj se ljudje sami odločijo, kam bodo šli, ali na centre ali kam drugam. V sedanji ureditvi imajo po moje centri koruptivno ekskluzivo. Nikamor drugam ne moreš. Država je centrom zakonsko zagotovila uporabnike.

Kdaj sploh v rejništvo? Predvsem otrok ne sme biti v večni začasnosti, ker ni član rejnikove družine, v svojo pa ne sme. Jaz nimam nič proti temu, da otroke umaknemo iz takih ali drugačnih razlogov in družin in jih začasno damo v tujo družino, vendar je treba sistem rejništva razdelati, jasno in pregledno določiti pristojnosti in odgovornosti. Kdaj v rejništvo? Kadar je otrok v družini ogrožen, sicer pa najprej pomagati biološki družini. Mnogokrat slišimo, da gredo otroci v rejo zaradi financ, ali torej ne bi bilo bolje tega istega denarja, ki ga država daje rejniku, nameniti družini? Če pa je otrok ogrožen in mora iz družine, potem je treba takim staršem takoj odvzeti roditeljske pravice in jih kazensko ovaditi. Roditeljske pravice pa se znova lahko vrnejo, če se razmere uredijo. Zavedati se moramo namreč, da so starši z ogrožanjem otroka sami povzročili vse te nujne posledice.

Ste sodelovali pri pripravi družinskega zakonika? Spisali smo 27 strani pripomb, vseh tistih, ki so se nam zdele pomembne za rejništvo. Očitno se jim nobena ni zdela dovolj pametna, saj nobene niso upoštevali.

Ali družinski zakonik prinaša kakšne rešitve na področju rejništva? Družinski zakonik ne prinaša nikakršnih rešitev tega vprašanja. Težavo je mogoče z obstoječo zakonodajo, zunaj družinskega zakonika, elegantno reševati, če bi obstajala volja in znanje. Na ministrstvu se trenutno skupina ljudi ukvarja s posodobitvijo rejniške zakonodaje, ampak to so osebe, ki so do včeraj trdile, kako je vse v redu. Kaj bodo spremenile?