Od Dawnovega sindroma prek splavov do otroka

"Najprej sem zanosila po naravni poti, vsi smo se veselili, dokler mi najprej na nuhalni svetlini, nato pa na amniocentezi niso potrdili, da bi se moj otrok rodil z Dawnovim sindromom, zato sva se odločila za prekinitev nosečnosti," pripoveduje Saša, ki sta s partnerjem od prve nosečnosti do končnega uspeha prehodila nekajletno kalvarijo. Neplodnost na partnerjevi strani Med preiskavami se je izkazalo, da je težava s plodnostjo na strani njenega partnerja, zaradi česar so mu naredili biopsijo mod. "Seme je, a kot da ga ni," pojasni njegovo diagnozo azoospermijo. "Midva sva si otroka zelo želela in bila sem trdno odločena, da bom poskušala, dokler lahko, vsaj do 40. leta, pa naj stane, kar hoče," pripoveduje Saša. Opravila je, kot pravi, milijon preiskav, trikrat so jo operirali, zdravljenje sta začela v Postojni, kjer jima v petih poskusih oploditve z biomedicinsko pomočjo ni uspelo. "Imela sem dve zunajmaternični nosečnosti, enkrat spontani splav. Ko nama je ostal še zadnji, šesti poskus, kolikor ti zdravstvena zavarovalnica krije stroške, sva srečo poskusila v mariborskem kliničnem centru, kjer nama je uspelo," z nasmehom na ustih pove Saša in hkrati nežno ošvrkne v rožnate barve odeto speče dete. Saša: Treba je vztrajati Spomni se dogodka izpred nekaj let: "Na isti dan, ko je zanosila moja prijateljica, ki si ni želela otroka, sem jaz, ki sem si za otroka prizadeva, splavila. Spomnim se, da sta se moška napila, midve pa sva jokali; ona, ker bo imela otroka, jaz pa, ker ga ne bom."

"Treba je vztrajati, a na koncu se splača. Je pa res, da te ves ta stres lahko ali združi ali razdvoji. Naju je na srečo združil, a ker doživiš v tem času toliko padcev, po katerih se je treba postaviti na noge, je vse skupaj resnično naporno," pripoveduje mlada mamica in dodaja, da so zoprni že hormoni, "zaradi katerih sem se zredila, tečna sem bila, vse skupaj je vplivalo tudi na mojo kožo".

Še enajst zamrznjenčkov Ko se je končno le "prijelo", vseh skrbi še ni bilo konec, nosečnost je bila rizična, zdravniki so ji predpisali strogo ležanje: "Nuhalna svetlina ni bila najboljša, zato me je šele amnicenteza malo pomirila, da bo z mojim otrokom vse v redu. In res je bilo. Čeprav se je rodila s carskim rezom, velika komaj 47 centimetrov in težka dva kilograma in pol."

A Saša je neumorna, predvsem pa optimistična. Ne glede na goro postopkov in posredno tudi razočaranj, napoveduje: "Midva ne bova ostala le pri enem otroku, imava še enajst zamrznjenčkov. Želim si tudi, da med otrokoma ne bi bila preveč velika razlika v letih, zato se bova novega poskusa lotila čim prej."