Mladi so O. K., družba ni O. K.

"Mladi v Sloveniji so O. K.," je začel direktor urada za mladino Peter Debeljak povzemati raziskavo Mladina 2010. "To nas je na nek način presenetilo. Naši mladi so četrti najbolj optimistični Evropejci. Vezanost na okolje ni problematično in nismo podlegli amerikanizaciji. Raziskava je pokazala, da so mladi odgovorni. Ne moremo reči, da se jim ne da, da so ignoranti, egoisti, hočejo samo uživati …" Država je na potezi "Drugič: družbeni okviri za osamosvajanje so negativni. Mladi ostajajo doma, ker nočejo tvegati revščine. Mladi so O. K., družba ni O. K.. Tretjič: ta hendikep sta nadomestila družina in prijateljski krog. Zdaj je na potezi država." Kot najpomembnejše vrednote slovenske mladine so se pokazale partikularne vrednote, kot so zdravje, resnično prijateljstvo, družinsko življenje, pa tudi globalne vrednote, kot so mir na svetu, varovanje narave, varnost naroda pred sovražniki, ter karieristične (uspeh v šoli) in liberalne vrednote. Patriotizem in ustvarjalnost "Na področju vrednot se je pokazalo, da vse razen individualizma in tekmovalnosti upada. Manj upadajo teme, ki so bile že tako ali tako na vrhu, družina, prijatelji, zdravje, še bolj pa so upadle teme, ki so bile že tako ali tako nizko: pomen naroda, nacionalne identitete, vere in seveda politika. Drugih pomikov navzgor ni zabeleženih," je razložil sociolog Miran Lavrič, avtor poglavja o vrednotah za Mladino 2010.

Sociologinja Marta Gregorčič je delala že več raziskav in poudarja, da analize vrednot za prebivalce Slovenije (ne samo mladih) kažejo negativen trend pri nekaterih ključnih vprašanjih ustvarjalnosti družb. Leta 2008 je pripravila primerjalno analizo za evropske države glede na indekse, ki kažejo ustvarjalnost, in na drugi strani patriotizem, etnocentrizem in nestrpnost. K temu so jo spodbudile izjave predsednika Danila Türka, da mladi nimajo pravih vrednot, da so problem, ker ne gojijo pravih čustev do domovine, in da ne poznajo prave zgodovine.

Ugotovila je, da med državami, ki so v EU ali se ji približujejo, le Turčija bolj poudarja negativna patriotska čustva, s katerimi odklanjajo druge nacionalnosti, kot Slovenija. In na drugi strani, da si slovenski starši želijo, da so otroci zelo samostojni, odločni, zanemarijo pa pomen domišljije, ustvarjalnosti in strpnosti pri vzgoji otrok.

Ko se družba zapira, izgublja svoje priložnosti "Preveč se potencira tekmovalnost, agresivnost, za vsako ceno doseči svoje, da si samostojen, po drugi strani tudi, da si odgovoren – to se ne terja samo od mladostnikov, ampak že od otrok. Ta vzorec, značilen za razvoj v gospodarstvu in politiki, se poskuša preslikati v vsakdanje življenje ljudi. Kot da moramo biti konkurenčni in tekmovalni že od vrtca – kar so neke nove iniciative gospodarstvenikov – pa do starosti. Družbeni odnosi ne morejo temeljiti na konkurenčnosti in tekmovalnosti, saj nismo gospodarstva, kjer velja princip 'rasti ali crkni'. Za vsako družbo je nevarno, če tekmuje v kopičenju materialnih dobrin, pozablja pa na ustvarjalnost in samouresničevanje življenja. Družba in skupnost se lahko vzpostavljata samo prek ustvarjalnosti, sodelovanj in medsebojnih vplivanj."

V drugih raziskavah je opazila, da je bila Slovenija v devetdesetih na poti k strpnejši in bolj odprti družbi, potem pa je opazila, da smo smer spremenili.

"Po letu 2000 se je začel obrat od optimizma v smeri večje individualizacije in nesodelovalnosti tudi zaradi tega, kar se je v devetdesetih zgodilo z velikimi podjetji in privatizacijo. Ljudje so začeli bolj egoistično in egocentrično gledati na vprašanja, kot so: kakšne so moje možnosti, kje je moje mesto v tej družbi, kaj lahko naredim zanjo. Kaže se vse manjša zavzetost za družbo in za skupnost. Možnosti znotraj družbe spet iščemo prek sorodstvenih razmerji in gospodinjstva. In ko se družba zapira, ko je v nekem krču, je bistveno, da izgublja svoje priložnosti."

Usmerjeni vsak k sebi Porast individualnosti in tekmovalnosti je v času kapitalizma razumljiv. Kot je razumljivo, da se najprej najmočneje pojavita pri mladih, ki so tradicionalno najbolj dovzetni za družbene spremembe.

"Gre za širši trend, ki mu sociologi rečemo individualizacija družbenega življenja," pojasnjuje Lavrič. "Ljudje se na sploh manj zanimajo za kolektivne akcije in se bolj usmerjajo vsak k sebi. To je del širšega procesa, ki v kapitalistični družbi poteka vsaj zadnjih 50 let. Pri nas pa je bolj intenziven v zadnjih 20 letih in se že posebej intenzivno kaže med mladimi."

"Projekt odraščanja, prevzemanja vlog odraslih se je izrazito individualiziral. Medtem ko je bil v socializmu to kolektiven projekt, saj je družba za vse poskrbela, da so imeli ljudje službe, je prišlo do obrata in na mladih se to zelo jasno pozna. Jasno se zavedajo, da morajo sami poskrbeti, da bodo imeli službo in stanovanje in so si na nek način sami krivi, če tega ne bodo imeli," pove Lavrič.

Individualen z družino Sama struktura kapitalizma posameznika odtujuje, trdi sociologinja Marta Gregorčič. "Eni bodo rekli potrošniška družba, drugi kriza vrednot, tretji nekaj tretjega. Glavna vprašanja so, koliko smo se odtujili od svojih lastnih početji, možnosti in sposobnosti ter kako smo v tem defenzivni ali celo destruktivni."

Če mladi poudarjajo, da so sami odgovorni za svoje življenje in da ne računajo na državo, pa individualnost slovenske mladine očitno pomeni tudi vračanje k družini.

Ob tem Debeljak poudarja, da imajo mladi Slovenci dobre odnose s svojimi starši. "Mi nimamo elementa, ki ga imajo Maltežani ali Italijani, tako imenovani mama-efekt, češ 'gremo k mamici, ko imamo problem'. Smo prvi v Evropi po kakovosti odnosov, sploh z mamami. Odnosi so kakovostni, tudi ko se mlad človek osamosvoji, se to ne spremeni."

Kje začeti? Gregorčičeva je opozorila še na problematiziranje "vsega, kar je na neki ravni samoorganizirano, kar inicirajo družbene skupine in predstavlja javnost".

"Saj je to edina možnost, da širšo javnost, ki je generacijsko ali statusno raznolika, soočiš z družbenimi problemi, da zbereš ljudi, ki imajo podobne probleme, se organiziraš in začneš kritično reševati te probleme," meni sociologinja. "V nasprotnem primeru ostajajo družbene problematike reducirane na individualne probleme in če jih posameznik ni sposoben rešiti, lahko zapade v takšna in drugačna stanja pomilovanja, depresije, ali pa poseže po drogah ali pa zgolj gara kot žival in nima nič od življenja …"

Pobudo bi morali dati tudi mladi. "Mladi bi morali kolektivno in kritično odražati svojo vlogo in pogoje za ustvarjalnost znotraj družbe. Lahko bi začeli pri tem, da kljub visoki izobrazbi ne dobijo dostojne zaposlitve, lahko pa gredo še nazaj, kaj se jim dogaja v srednji šoli, na fakulteti, kakšna je kakovost znanja. So sploh opazili, da se je bolonjska reforma zgodila, da so uvedli plačljiv doktorski študij in da so že apetiti po plačljivem študiju nasploh?" Na to ne bo namesto mladih opozoril nihče, svari Gregorčičeva.