Za vajenko jo je izbral sam italijanski mojster nakita

Martino Lončar je ljubezen do nakita in oblikovanja pri 24 letih vodila v Italijo, natančneje v Milano, kjer je eno leto obiskovala strokovno šolo, specializirano za oblikovanje in izdelovanje nakita (Scuola Orafa Ambrosiana).

Šolanje je septembra končala in potem oktobra istega leta odšla v Firence, kjer je bila leto dni vajenka pri mojstru Alessandru Dariu. Kar pol leta je bila hkrati vajenka in hodila v šolo za zlatarskega mojstra, nato se je odločila za samostojno pot. Z intenzivnim oblikovanjem nakita se tako ukvarja že pet let, njene izdelke pa si lahko ogledate tudi na razstavi v Zoofi ali njeni spletni strani.

Svojevrsten uspeh mlade oblikovalke je tudi prstan, ki ga bomo lahko videli na gledališkem odru. Martina je namreč oblikovala in izdelala prstan, ki ga bo nosil Borštnik v predstavi Hotel modre opice, ki govori prav o Boršniku.

Kdaj bi lahko rekli, da ste se resno začeli ukvarjati z oblikovanjem nakita? Že med študijem in tudi v rosnih letih sem se ukvarjala z oblikovanjem ter proučevanjem nakita. Za diplomsko naloga sem raziskovala, kaj se je dogajalo na področju oblikovanja nakita med obema vojnama, in tako sem se nekako še globlje zakopala v oblikovanje nakita.

Po končanem študiju sem odšla v Milano, kjer sem obiskovala strokovno šolo, specializirano za oblikovanje in tudi samo izdelovanje nakita. Eno leto sem ostala v Milanu, potem pa sem se preselila v Firence, kjer sem bila vajenka pri mojstru in dokončala strokovni tečaj za zlatarskega tehnika. Po letu vajeništva sva z mojstrom ugotovila, da je čas, da se razideva, in tako sem šla na svoje.

Sicer pa se z oblikovanjem resno ukvarjam pet let.

Verjetno vas je nakit že od malega zanimal. Da. Že ko sem bila majhna, me je zanimalo vse, kar se je svetilo. Rada sem poskušala oblikovati stvari iz različnih materialov. Pogosto sem zahajala tudi v hobyy & art trgovine, na bolšji trg in tam iskala kose, ki sem jih sestavljala skupaj. Posledično sem si začela od očeta izposojati tudi orodje, da sem lahko izdelovala stvari.

Kontinuirano izdelovanje nakita pa se je začelo, ko sem bila stara približno 15 let. Takrat mi je prijateljica podarila uhane in sem enega izgubila. Nato sem začutila potrebo, da naredim nov par uhanov, in tako se je začelo.

Izdelujete predvsem nakit ali tudi kakšne druge izdelke? Da, predvsem nakit. Uhane, prstane, verižice, broške … Nekatere kose naredim iz same potrebe, pri nekaterih želim eksperimentirati, nekateri pa so tehnično zelo zahtevni, kar mi pomeni tehnološki izziv. Rada delam tudi po naročilu.

Ste se izobraževali samo v Italiji? V Sloveniji ni takšnih možnosti? Ne, samo v Italiji. Ko sem se želela izobraževati v Sloveniji, je še vse potekalo na principu vajeništva, kar pomeni, da si moral do zlatarja in ga prositi, da te izuči. Ko sem končala univerzo, je bilo malo zlatarjev, ki bi bili pripravljeni koga izobraževati, obstajala pa je še srednja šola v Celju.

Ko sem bila na Erasmusovi izmenjavi v Milanu, sem imela priložnost spoznati tamkajšnje razmere, našla pa sem tudi šolo, ki mi je bila zelo všeč in se mi je zdela primerna.

Kako pa pravzaprav poteka izobraževanje? Čemu namenjajo več pozornosti, teoriji ali praksi? Ta šola je bila usmerjena zgolj v prakso. Izvedel si toliko teorije, kot si je potreboval za samo prakso. Hotela sem nekaj bolj konkretnega in zelo sem bila zadovoljna. Se pa izobraževanje razlikuje od kraja do kraja. Italija je velika in v Milanu so bližje avstrijski ali švicarski usmeritvi. To pomeni, da so zelo natančni, kar je pri nakitu zelo pomembno. Imajo točno določeno tehniko in točno določen potek.

V Firencah, ki so zibelka zlatarstva, pa so nekoliko bolj svobodni. To se odraža tudi pri posameznem mojstru. Vsak ima svojo šolo in svoj prav.

Kaj pa ideje? Od kod jih črpate? Zelo rada tečem in tek razumem kot neke vrste aktivno meditacijo. S tekom dobim veliko idej. Če ne morem teči, pa hodim.

Ste imeli oziroma imate tudi kakšnega vzornika? Pri 17 letih sem šla namesto na maturantski izlet na potovanje po Italiji. Moj oče, ki je bil pogosto v Italiji in tam tudi delal, je po naključju našel nekega umetnika, zlatarja Alessandra Daria. Glede na to, da sem šla tudi jaz mimo Firenc, mi je oče svetoval, naj se oglasim pri njem. Res sem ga obiskala in se na koncu celo zjokala, ker sem si rekla, da nikoli ne bom tako dobra kot on. Po naključju sem nato čez deset let pristala v njegovi delavnici in bila njegova vajenka leto dni. Takrat se je sploh prvič odločil, da bo organiziral tečaj in na koncu izbral nekoga, ki bo njegov vajenec. In izbral je mene.

Iz katerih materialov izdelujete nakit? Iz zlata, srebra, brona, medenine. Odvisno tudi od povpraševanja. Zelo rada uporabljam odvržene ali netipične materiale. Pred kratkim sem naredila ogrlico za natečaj na Nizozemskem.

Razstavljena bo v Amsterdamu na sejmu tradicionalnega nakita, za njo pa sem uporabila kar staro žagico, ki smo jo vsi uporabljali pri tehniki, vodovodno cev in MP3-predvajalnik.

Je kakšna oblika ali podoba, ki jo še posebej radi uporabljate pri ustvarjanju? Mislim, da bi lahko moje ustvarjanje razdelili v tri linije. Prva so tehnološki izzivi. Za te izdelke običajno uporabljam čiste geometrične oblike. Druga so izdelki s šaljivim pridihom, saj bi rada, da tisti človek, ki bo nakit nosil, uživa v tem. Tretja pa je približevanje naravi. Veliko črpam iz narave in realnosti.

Kako pa Slovenci gledajo na mlade oblikovalce? Spoštujejo vas in vaše delo? Mislim, da na nas gledajo pozitivno in da cenijo trud. Znajo prepoznati nekoga, ki ima strast do oblikovanja oziroma do tega poklica. Sem zelo pozitivno presenečena, hkrati pa se moram tudi sama vedno bolj truditi in uveljavljati.

Mislim, da si ga redko privoščimo. Bolj je že nekako tradicija, da si kupimo le poročni prstan ali da babice podarijo kos nakita za krst. Redko si kupimo kakšen kos nakita iz, na primer, žlahtne kovine.

Mislim, da bo razstava, ki jo imam v Zoofi, zelo dobra izkušnja, saj bom lahko videla, kakšen bo odziv obiskovalcev in tudi kakšen okus imajo. Mislim, da moraš imeti za večino mojih kosov kar osebnost. Ne v smislu, da bi se hvalil ali postavljal, moraš pa imeti določen odnos in razumeti idejo, ki je zadaj.

Ima potem vsak vaš kos nakita za sabo tudi zgodbo? Da, večinoma. To je skoraj pravilo.

Kakšne pa so vaše želje za naprej oziroma sanje, ki bi jih želeli uresničiti? Rada bi predvsem risala nakit in podajala ideje. Na visoki ravni. Rada bi šla še naprej, kam točno, pa še ne vem oziroma še ne želim tega omenjati.

Ne raziskujem novih materialov, ker bi rada naredila nove, sodobne forme s tradicionalnimi, dragocenimi materiali. Moj nakit je nekako stičišče ali križišče med idejo, funkcijo in estetsko rešitvijo. Vse mora biti nekje z razlogom.