Rdeči noski – delo, ki ogromno daje, pa tudi izčrpava

Maja Dekleva Lapajne, igralka in režiserka, ki deluje kot samostojna kulturna ustvarjalka, se je Društvu za pomoč trpečim in bolnim – Rdeči noski pridružila med prvimi, celo na čisto prvi avdiciji. "Pred desetimi leti sem zasledila informacijo o ustanovitvi Rdečih noskov v Sloveniji in vabilo na avdicijo za bolnišnične klovne. Takoj sem se odločila, da si želim poskusiti, deloma zato, ker sem imela gledališke kolege v tujini, ki so tovrstno delo že opravljali in me nad njim navdušili, deloma pa zato, ker so me v mojem siceršnjem umetniškem delu vedno zanimali dogodki za različna občinstva v različnih negledaliških prostorih," se je svojega prvega srečanja s svojim novim poslanstvom spominjala Maja, ki jo je od nekdaj zanimalo združevanje umetniškega dela z drugimi družbenimi področji ter umetniški projekti s širšo družbeno razsežnostjo.

"Rdeči noski delujemo v bolnišnicah, pretežno na otroških oddelkih, a tudi na odraslih, pa tudi v domovih za stare in v institucijah za otroke in odrasle s posebnimi potrebami," pojasnjuje sogovornica – v vlogi Rdečega noska sliši na ime dr. Anastazija –, ki se ji zdi pomembno, da umetnost pripeljemo tja, kjer so ljudje tovrstnih doživetij prikrajšani. Priznava, da pred desetletjem sama pri sebi ni imela razjasnjeno, zakaj jo poslanstvo klovnov zdravnikov sploh zanima. "Na nek način je bila to ena nova priložnost, ki sem jo zasledila povsem po naključju in se zanjo odločila precej spontano. Niti predstavljala si nisem, kako obsežno delo je to, niti kako velik del mojega dela, pa tudi življenja, bo postalo."

Nepozabna prva klovnovska vizita

Na svojo prvo klovnsko vizito na stari Pediatrični kliniki se je Maja podala v paru z umetniško vodjo Rdečih noskov Evo Škofič Maurer. "Ob njej sem se odlično počutila, varno in igrivo. Spomnim se, da sva imeli za prve sobe dokaj natančno pripravljeno točko, a sva obe hkrati začutili, da je bolj smiselno, da preprosto slediva trenutku in predvsem odzivom otrok. Ti pa so bili čudoviti, in ko sva to dojeli, sva začeli nadvse uživati v poigravanju ena z drugo, z osebjem, starši, prostorom in predvsem otroki."

Na delo se odpravlja z radovednostjo in pozitivnim pričakovanjem. "Preprosto, to je lep poklic in rada ga opravljam. Seveda so težke situacije, pa naj bodo zaradi mojih osebnih stvari in razpoloženj ali partnerjevega počutja, ali pa zaradi dogajanja na oddelku in v vsaki posamezni sobi. Ampak na to smo pripravljeni in imamo strategije, kako se s tem spopasti oziroma kako svoje delo kar najbolje opravljati. Velikokrat nas ljudje sprejemajo z navdušenjem, tako pacienti kot osebje, kar je čudovito. Čudovit občutek pa je tudi, ko nas osebje, deloma pa tudi starši in otroci, sprejemajo kot nekaj 'normalnega', kot nekaj, kar v bolnici mora biti, in ko z osebjem ujamemo odličen sodelovalen odnos, kar se dogaja na oddelkih, kjer smo pogosteje prisotni."

V bolnišnico prinašajo drugačno atmosfero

Klovni zdravniki, kot so dr. Sfrčljana, dr. Rita, dr. Rozeta, dr. Ugačen, dr. Tine Zen, dr. Obižek Cvilka in drugi, morajo pred vstopom v bolniško sobo odmisliti bolezen, ki je radovednega otroka, ki nestrpno čaka na njihovo prvo potezo, privedla v bolnišnico. "Odrasli in seveda še posebej starši smo vsak trenutek obremenjeni z razmišljanjem, kaj pomeni določena bolezen, kako se bo razvijala, kdaj in kako bo otrok okreval, medtem ko so otroci večinoma veliko bolj 'tukaj in zdaj'. V kateremkoli trenutku si želijo predvsem igre, zabavajo se ob klovnih in se skupaj z njimi čudijo nad svetom. V takem stanju smo Rdeči noski kot klovni, nismo tam zato, da bi razmišljali o bolezni, da bi jo poskušali rešiti medicinsko kot zdravnice ali medicinske sestre, čustveno kot starši ali pedagoško kot učiteljice in vzgojiteljice. Na svet gledamo z igrivo radovednostjo in tako v bolnico prinašamo drugačno atmosfero – včasih nežno in poetično, včasih divjo in polno humorja."

Delo, ki veliko daje in hkrati izčrpava

Vloge Rdečih noskov seveda ni mogoče opravljati z distance, zato je logično, da se bolnišnične zgodbe in zgodbe iz domov za stare tudi njih še kako čustveno dotaknejo. "Za sam lik klovna sta zelo pomembni avtentičnost in iskrenost, prav tako to velja za odnos med dvema klovnoma in za odnos z otroki ali odraslimi pacienti ali stanovalci domov za stare. Ta močna doživetja, ki izhajajo iz intenzivne človeške komunikacije prek umetniškega medija, so del našega dela. Tukaj smo zbrani taki ljudje, ki nam tovrstno delo leži in nas bogati. Seveda je velikokrat tudi naporno in potrebujemo čas, da vse to predelamo," priznava klovnesa zdravnica Maja Dekleva Lapajne. Psihične rehabilitacije klovnov zdravnikov se dogajajo po viziti med pogovorom s klovnovskim partnerjem, izvajajo pa tudi redne supervizije, kjer v okviru vodenega pogovora vsi klovni delijo svoje izkušnje in občutja drug z drugim in razpravljajo o svojem delu. "V tem pogledu se naše delo ne razlikuje kaj dosti od drugih poklicev, kjer gre za delo z ljudmi. Tako delo ti daje veliko smisla, veliko življenjske energije, te pa seveda tudi izčrpava in zato nujno potrebuješ mehanizme, kako se tega lotevati."