Ana Rupar

Sreda,
21. 1. 2015,
15.29

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

nakit

Sreda, 21. 1. 2015, 15.29

7 let, 1 mesec

Ne gre za denar, temveč osebno srečo

Ana Rupar

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Ustvarjanje nakita ji pomeni izražanje sebe skozi barve in oblike, navdih črpa iz narave, potovanj in meditacije. Ker jo to osrečuje, bi se s tem ukvarjala tudi, če ne bi šlo v prodajo.

Veliko je ljudi, ki iz lastnega veselja in užitka, košček svoje umetniške duše poskušajo izraziti z ustvarjanjem nakita, le redki pa si upajo narediti korak naprej in si drznejo biti tako "nori", da ne plačajo položnic in denar raje investirajo v material. Tako je prepričana Tara Jovanović, poznana tudi kot Tarnuljčica, sicer ekonomistka, ki je svojo srečo našla v umetnosti.

Barvit nakit, izdelan z domišljijo in ljubeznijo Taro vsako zadnjo soboto v mesecu najdemo med izbranimi slovenskimi ustvarjalci, ki svoje izdelke razstavljajo na ljubljanskem Artishu, svoje izdelke razstavlja tudi na ljubljanskem Art marketu, dvakrat letno v času Fashion weeka tudi v Fashion butiku v Kino Šiški.

Njena stojnica je prepoznavna po barvitosti in pisanosti, nakitu iz brušenega stekla, poldragega kamenja, lomljencev poldragih kamnin ter glinenih mas, medtem ko se umetnim in plastičnim masam poskuša čim bolj izogibati. Izdelan je z veliko ljubezni, radosti in sreče, ko v rokah drži iglo in laks, se prepušča domišljiji in plete to, kar čuti.

Večina izdelkov zato nastane, preden spozna stranko, vseeno je pripravljena delati tudi po naročilu, a pri tem pričakuje, da se ji stranka povsem prepusti in zaupa njeni ustvarjalnosti.

Zaradi umetniških staršev zavila v ekonomijo Izdelovanju nakita se je Tara prepustila pred štirimi leti, a njena ustvarjalna žilica je tlela vse življenje. Odraščala je namreč v umetniški družini, oče se je večinoma ukvarjal z grafičnim oblikovanjem in fotografiranjem, mama s šivanjem in krojenjem. "Pustila sta mi veliko umetniške svobode, zelo rada sem risala, tudi po stenah stanovanja," pripoveduje Tara, ki se je zelo zgodaj vpisala na slikarski tečaj kranjskega umetnika Zmaga Puharja.

Ker življenje umetnikov ni lahko, starša sta namreč cele dneve ustvarjala in se borila za preživetje, je Tara želela ubrati drugačno pot. "Pri starših sem videla, da se od tega zelo težko živi, to me je prestrašilo, zato sem se odločila za ekonomske vode, kjer naj bi bila zagotovljena neka eksistenca v življenju."

A očitno svoje duše ni povsem zatrla, njena umetnost se je znova prebudila, ko je konec študentskih let med počitnikovanjem na morju "za dobre stare čase" naredila nekaj kosov nakita. "Ker so bili drugi povsem navdušeni in so me spodbujali, zakaj tega ne bi večkrat počela, sem se odločila."

Težek preboj skozi množico ustvarjalcev Začetki so bili zelo težki. Na eni strani je, po njenih izkušnjah, okolica dokaj destruktivno naravnana in nestimulativna, zato je Tara imela precej težav, da se je temu uprla.

Na drugi strani je ustvarjalcev danes res veliko, "zato moraš biti zelo dober, imeti trdno voljo in močno vero vase, če želiš iti naprej", pripoveduje Tara. Prve kose nakita je prodala na tržnici v Radovljici in na Bledu. Začela je iz nič, šla med ljudi, ki jih ni poznala in jih poskušala navdušiti nad svojim delom. Prepričana je, da če želiš uspeti, moraš znati tudi prodajati.

"Po preprostih začetkih se mi je v štirih letih uspelo prebiti v te vrste, da imam čast biti med veliko ustvarjalci izbrana v ožji krog ter imam priložnost razstavljati in prodajati na Artmarketu in Artishu, na sejmih, kjer ne more ravno vsak prodajati," pravi Tara.

Umetniki nikoli niso bili zaslužkarji Izdelovanje nakita je danes Tarin kruh. Kot pravi, gre včasih z denarjem res na tesno, zato si trenutno pomaga z vodenjem otroških likovnih delavnic v kranjski knjižnici. A čeprav je težko, je globoko v sebi srečna in srčna. "Naučiš se materialne skromnosti v življenju. Umetniki tudi v starih časih niso bili zaslužkarji."

Tara vztraja predvsem zato, ker zaslužek nikoli ni bil njen cilj. "Verjamem, da bi to delala, tudi če ne bi prodala nobenega kosa, bi pa sama nosila. Te stvari so mi všeč in jih čutim." V svojem delu več kot uživa, delo jo osrečuje, trud pa je najbolj poplačan, ko so stranke sečne in zadovoljne z njenim izdelkom.