Dekle, ki je zgrabilo priložnost in uresničilo svoje sanje

Ana Rogel je 16-letno dekle iz Šmartnega ob Paki, rojeno s prirojeno gensko boleznijo, bulozno epidermolizo ali na kratko BE v njeni najhujši obliki. To pomeni, da je njena koža izredno krhka, da se hitro rani in zakrvavi.

Marsikdo bi se ob taki diagnozi zaprl sam vase in čakal v kotu, da bo življenje minilo, izjeme pa se odločajo za drugačno pot. Tudi Ana. Odločna najstnica, ki se zna postaviti zase, ki v šoli dosega lepe ocene in ki čudovito riše. In zna ubesediti tisto, kar si želi.

V intervjuju za Siol.net je izrazila željo po plesu

Tako je na primer v pogovoru za Siol.net maja lani izrazila občudovanje do plesnega para, ki ga sestavljata Barbara Šamperl, plesalka na invalidskem vozičku, in Klemen Pirman, predsednik Plesnega društva Zebra, naša najboljša plesalca na vozičku. Zaupala nam je, da si želi enkrat tudi sama zaplesati.

Od tod so si dogodki sledili kot padec domin. V pozitivnem smislu. Na Ano Rogel nas je sicer opozoril Matej Markovič, ki je na ekstremni kolesarski preizkušnji DOS pedala vrtel za društvo Debra. To združuje osebe z bulozno epidermolizo. Takoj po objavi članka je v stik z nami stopil Gal Jakič, športnik invalid in fotograf, zaposlen na Paraolimpijskem komiteju, in nam zaupal, da se bo povezal s prej omenjenim plesnim parom.

Plesno presenečenje, ki še vedno traja

Z zanimanjem sta mu prisluhnila, Barbara Šamperl pa je dobila idejo, da bi Ano povabili v Zebro in ji predstavili, kaj pravzaprav počnejo. Junija lani so Ano in njene prijatelje pod pretvezo, da jih peljejo na predstavo v prestolnico, zvabili v Ljubljano. Presenečenje je bilo popolno, nadaljevanje prav tako.

Ana tako že od lanske jeseni enkrat tedensko po dve uri obiskuje plesne vaje v Plesnem klubu Zebra v Ljubljani, enkrat tedensko pa še v Ciriusu (zavodu za invalidno mladino v Kamniku, kjer se izobražuje in med tednom živi), kjer jih plesnih veščin uči že prej omenjeni Klemen Pirman. Ana je v Ciriusu sicer že predlani zbirala podpise za organizacijo plesnega tečaja, a se zadeva takrat ni izšla, tokrat pa se je, in to prav na Anino pobudo.

"Kjer je volja, tam je pot"

Kot nam je povedala Anina mama Mojca Rogel, njena najmlajša hči pleše na klasičnem vozičku, ne na električnem, ki ga uporablja v vsakdanjem življenju, saj je ta bolj okreten in odziven ter tako primernejši za ples.

"Ano resnično občudujem. V plesu se je našla in v tem neznansko uživa, pa čeprav jo ples hkrati izredno utrudi. Pozitivna plat te dejavnosti je tudi ta, da mora na klasičnem vozičku precej bolj uporabljati roke kot na električnem, kjer samo uporablja upravljalno palico (joystick). To pomeni, da se ji je izboljšala tudi gibljivost rok. Pregovor kjer je volja, tam je pot v tem primeru še kako drži," je dodala Roglova.

"Zdaj, ko so se mi uresničile sanje, jih ne bom več izpustila iz rok"

Nad plesno zgodbo je navdušena tudi Ana, ki je Zebram izredno hvaležna, ker so ji ponudile priložnost in ji omogočile nastop v plesni predstavi Kolo časa. Premierno so jo v Črni na Koroškem odplesali prav na valentinovo.

"Plesni klub Zebra mi je omogočil tisto, kar sem si od nekdaj želela. To, da plešem in da lahko nastopam v plesni predstavi. Zdaj, ko so se mi uresničile sanje, jih ne bom več izpustila iz rok. Še naprej bom plesala in se včlanila med Zebrice," je napovedala mlada plesalka na invalidskem vozičku.

V plesni predstavi tudi zmagovalec natečaja Doodle 4 Google

Na črnjanskem odru se je na praznik zaljubljencev zvrstilo 12 plesalcev, od tega šest na invalidskih vozičkih. Za štiri je bila to premierna plesna predstava. Tudi za desetletnega Maksa Lenarta Černelča, ki ga je javnost spoznala, ko je zmagal na prvem natečaju Doodle 4 Google z naslovom Slovenija in jaz. "Vesel sem, da sem del predstave in del te ekipe. To je bil moj prvi pravi plesni nastop. Užitek je plesati, občutkov in dogajanja na odru pa se ne da opisati. Glede na aplavz bi rekel, da so bili tudi gledalci navdušeni, še vedno čutim srečo," je dejal po nastopu.

Tudi plesalka Nastija Fijolič ni skrivala navdušenja. "Glede na to, da je bila to moja prva plesna predstava, se počutim izvrstno! Tista pozitivna trema, odrske luči, glasba in gib, ki ga narediš, sprožijo široko paleto občutkov, ki pa jih brez celotne ekipe niti približno ne bi bilo. Kljub utrujenosti si z nasmeškom na obrazu rečem le: To je to. Adrenalin, ples skozi glasbo in pa občinstvo je tisto, kar me vleče dalje. Veselim se naslednje uprizoritve in upam, da se bo čas še naprej tako dobro vrtel, kot se je do zdaj."

Plesalki Ines Golobič se je tokrat prvič zgodilo, da je na oder stopila brez treme. "Brez dvoma sta k temu pripomogla odlična ekipa v zaodrju in navdušenje občinstva. Počutila sem se odlično, predstava pa je minila, kot bi mignil," je dejala, Sara Štirn pa jo je dopolnila: "S takšno ekipo je užitek stati na odru in z občinstvom deliti svojo največjo ljubezen: ljubezen do plesa."

Deja Petrović Kuclar upa, da so s to predstavo znova pokazali, da se lahko prav vsak izraža v ritmu glasbe, odpleše vse zvrsti plesa, ki so se skozi zgodovino razvijale, in – kar je najpomembneje – v plesu neskončno uživa.