Že pred svitom na madžarski strani schengenske ograje

Röszke, kraj na jugovzhodu Madžarske blizu največjega mejnega prehoda te države s Srbijo. Nedaleč od 175 kilometrov dolge meje med Madžarsko in Srbijo, kjer je, kot to zagovarjajo madžarske oblasti, v interesu varovanja Madžarske, Evropske unije in schengenskega območja zrasla ograja iz bodeče žice kot vmesna stopnja pred postavitvijo štirimetrske visoke ograje vzdolž cele črte.

Iskalci senzacij bi danes verjetno ostali razočarani

Tisti, ki poročajo o beguncih samo kot o številkah, bodo za današnje jutro napisali, da je bilo zelo mirno. A gotovo ni bilo mirno za družino, ki jo je objektiv fotografa Mateja Leskovška ujel prav za tem, ko so premostili še eno veliko oviro na svoji poti in so nekaj metrov po prestopu madžarske meje prek bodeče ovire premišljevali, kam in kako naprej. Z vidnim veseljem, ker so pod bodečo žico vendarle prišli nepoškodovani. Mnogo beguncev ni imelo te sreče.

Težko vemo, koliko beguncev na srbski strani še čaka svojo priložnost. Ograja ni edino, česar se bojijo ob prihodu na Madžarsko. Policijske patrulje morda niso bile tako intenzivne kot takrat, ko je bilo tudi beguncev več, a se ta igra mačk in miši nenehno spreminja v svoji pogostosti.

Policijske patrulje na delu

Ob več policijskih patruljah, ki smo jih srečali na kolovozu ob meji schengenskega območja s preostankom sveta, je ena presodila, da bi tudi nas morali evidentirati. Pregledali in popisali so vse podatke z osebnih in službenih izkaznic, raje kakšnega dvakrat, kot da bi kakšnega izpustili. Sicer brez odvzema prstnih odtisov in omejevanja nadaljnjega gibanja, a temeljito, uradniško hladno, kot smo bili vajeni v neki prejšnji Madžarski, ko je trda meja preprečevala izhod njihovim državljanom, ne pa vhoda drugim, kot je to danes.

Če beguncev ne vidimo, to še nikakor ne pomeni, da jih ni

Medtem ko smo se razmeroma neovirano sprehajali ob tisti za begunce zaželeni, severni strani ograje, smo opazovali predvsem južno, srbsko stran, kjer nismo zaznali premikov. A tudi če jih nismo v tem trenutku videli, jih veliko še čaka na srbski strani, v kakšnem bližnjem centru ali kje drugje.

Oni za mnoge uradno sicer ne obstajajo, nikjer niso zapisani, nekateri so brez dokumentov – a najhuje je, da bi mnogi, tudi v visokih političnih krogih tako imenovanih razvitih držav, zares najraje videli, da jih tudi v resnici sploh ne bi bilo.