ZDA v krempljih tajnih prostozidarskih lož?

V ZDA bodo jeseni 2016 predsedniške volitve. Če bo demokratska kandidatka verjetno Hillary Clinton (čeprav ji zadnje čase podpora upada), je veliko bolj napeto v republikanskem taboru, kjer je prava gneča. Med republikanskimi kandidati, ki so se že pomerili na prvih soočenjih, ima trenutno največjo podporo milijarder Donald Trump oziroma najbogatejši slovenski zet, kot mu tudi pravimo v naši državi.

Prostozidarji kot glavna predvolilna tema Glavne teme, ki dandanes burijo Američane (ti so strankarsko večinoma razdeljeni na bolj liberalno, ki volijo demokrate, in bolj konservativno usmerjene, ki volijo republikance) in bodo dvigale prah tudi v volilnih kampanjah, so povezane z gospodarstvom, ilegalnim priseljevanjem, vprašanjem istospolno usmerjenih, iransko jedrsko grožnjo, Islamsko državo …

V drugi polovici 20. let 19. stoletja, ko je z ameriškega političnega prizorišča odšla generacija tako imenovanih ustanovnih očetov (angl. Founding Fathers), pa je ena od osrednjih političnih tem v ZDA postalo prostozidarstvo oziroma boj proti prostozidarjem oziroma prostozidarskim zarotam.

Ameriški prostozidarji Prostozidarji so imeli pomembno vlogo pri osamosvajanju severnoameriških kolonij od Britanskega imperija. Prostozidarja naj bi bila tudi George Washington in Benjamin Franklin. Od 39 podpisnikov ameriške ustave iz leta 1787 naj bi jih bilo kar 13 prostozidarjev, torej vsak tretji.

Najzgodnejše korenine prostozidarjev in njihovih lož segajo v 16. stoletje. Od takrat naj bi delovala prostozidarska loža v škotski prestolnici Edinburgu. Prva velika loža prostozidarjev je bila ustanovljena leta 1717 v Londonu. Z Otoka se je prostozidarstvo razširilo tudi na celino, seveda je z britanskimi kolonisti prišlo tudi v Severno Ameriko.

Velik politični vpliv ameriških prostozidarjev Prostozidarji oziroma framasoni (poslovenjena beseda iz angleške besede za prostozidarje: freemasons) imajo korenine v bratovščinah kamnosekov. Prostozidarske bratovščine so pozneje iz stanovskih bratovščin postale nosilke idej razsvetljenstva in racionalizma. Zaradi tajnih sestankov in skrivnostnih obredov so burili duhove ljudi.

Tudi v ZDA, kjer so bili prostozidarji močni zlasti v zvezni državi New York – po oceni naj bi v 20. letih 19. stoletja polovica javnih uslužbencev pripadala prostozidarjem. Guverner New Yorka DeWitt Clinton je bil vodja velike lože v New Yorku in s tem prvi mož prostozidarjev v ZDA.

"Žvižgač" Morgan Zadeve pa so se začele dramatično zapletati, ko je stotnik William Morgan iz mesteca Batavia v zvezni državi New York (po eni od razlag je bil Morgan nekdanji prostozidar, po drugi pa se je s pretvezami, da je prostozidar, pretihotapil na njihove tajne sestanke) javno zagrozil, da bo razkril prostozidarske skrivnosti in zlorabo oblasti.

Pri razkritju prostozidarskih skrivnosti mu je pomoč obljubil časnikar David C. Miller, ki je izdajal časopis Batavia's Republican Advocate in je bil politični nasprotnik newyorškega guvernerja, prostozidarja Clintona. Morganovo in Millerjevo početje je razburilo prostozidarje, ki so začeli ustrahovati oba moža. Millerju so skušali zažgati tiskarno, a je požar pravočasno pogasil.

Morganova ugrabitev Manj sreče je imel Morgan: 11. septembra 1826 ga je skupina oboroženih prostozidarjev ugrabila z njegovega doma in ga z obtožbo, da ima neplačani dolg v višini takratnih dobrih dveh ameriških dolarjev, odvlekla v nekaj deset kilometrov oddaljeno mestece ter ga s tihim sodelovanjem lokalnega šerifa zaprla v ječo.

Varščino oziroma dolg je nato plačal skrivnostni neznanec. Ko je Morgan stopil iz ječe, pa so ga zvlekli v kočijo in odpeljali neznano kam. Morgan naj bi pri tem kričal: "To je umor!" Kaj se je zgodilo z njim po ugrabitvi, je ostalo skrivnost vse do današnjih dni, najverjetneje pa so ga umorili.

Spodletela ugrabitev Millerja Na isti način so skušali prostozidarji obračunati tudi z Millerjem. K njemu je prišlo kar 70 oboroženih prostozidarjev, ki so ga lažno obtožili in odvlekli na sodišče. Na srečo je Millerja na sodišče spremljala tudi skupina oboroženih domačinov. Ko je bil na sodišču oproščen, se je Miller varno vrnil domov.

Morganova ugrabitev in verjetni umor sta sprožila nastanek protiprostozidarskega oziroma protiframasonskega gibanja, najprej v zvezni državi New York. Zagovorniki protiframasonskega gibanja so bili prepričani, da Morganova ugrabitev ni le samovoljno delo peščice prostozidarjev, ampak del široke prostozidarske zarote.

Protiframasonska stranka Protiframasoni so bili prepričani, da obstaja tajna organizacija prostozidarjev, ki vlada državi in zlorablja sodstvo v svojo korist. Kar se je zgodilo Morganu, se lahko zgodi komurkoli, so trdili. Ljudje so bili nezaupljivi do oblasti, strah in sovraštvo do framasonov pa so še bolj širile govorice, da so Morgana umorili na okruten obreden način.

Februarja 1827, pet mesecev po Morganovi ugrabitvi, je nastala protiframasonska stranka. Ta je kmalu zmagala na lokalnih volitvah v zvezni državi New York in se širila v druge zvezne države, zlasti na severu ZDA: Massachusetts, Connecticut, Vermont, Rhode Island, Pensilvanija, New Jersey, Delaware, Ohio, Maryland in Michigan.

Javni izstopi iz prostozidarskih lož Protiframasoni pa na predsedniških volitvah leta 1828 demokratu Andrewu Jacksonu, ki je bil prostozidar, niso mogli preprečiti zmage. Protiframasonska stranka, ki je bila ohlapna organizacija, razdeljena na gorečneže in zmerneže, je bila leta 1832 že v zatonu, toda hkrati je njihov boj dosegel tudi uspehe: veliko ljudi je namreč izstopilo iz prostozidarskih lož in javno razglašalo, da nočejo več imeti opravka s prostozidarji.

V zvezni državi New York je iz lož izstopilo dve tretjini nekdanjih prostozidarjev. Kljub temu so prostozidarji v ZDA ohranili svojo organizacijo in vpliv, prostozidarji naj bi bili tudi nekateri poznejši predsedniki, na primer Theodore in Franklin D. Roosevelt, Harry Truman in Gerald Ford.

Protiframasoni, whigi in republikanci Številni člani protiframasonske stranke so leta 1833 ustanovili stranko whigov, ki je dala štiri ameriške predsednike in je bila znana po zahtevah za odpravo suženjstva in po protialkoholizmu (gibanje za treznost). Leta 1850 je ameriški predsednik postal Millard Fillmore, whig, ki je bil nekdaj član protiframasonske stranke. Član stranke whigov je bil tudi Abraham Lincoln, ki pa ni bil sovražno nastrojen proti prostozidarstvu.

Pozneje je propadla tudi stranka whigov, saj je bil del članov prepričan, da so v stranki prevelik vpliv dobili katoliki, zagovorniki suženjstva in premalo vneti nasprotniki alkohola. Leta 1858 so se združili z leta 1854 ustanovljeno republikansko stranko in zavladali severnim ameriškim zveznim državam. Zmaga republikanca Lincolna na ameriških predsedniških volitvah leta 1860 je povzročila odcepitev sužnjelastniških ameriških zveznih držav in krvavo ameriško državljansko vojno v letih 1861−1865.

Protiframasonski nasprotniki suženjstva Med pomembnimi republikanskimi nasprotniki suženjstva, ki so bili člani protiframasonskega gibanja, sta bila tudi znani in vplivni kongresnik Thaddeus Stevens in William Seward, Lincolnov državni sekretar.

Različni zgodovinarji različno ocenjujejo pomen in vlogo protiframasonskega gibanja v ameriški zgodovini. Nekateri ga imajo za protimoderno in negativno gibanje, ki je sprožilo množično politično histerijo. Spet drugi v njem vidijo gibanje, ki se je z bojem proti prostozidarjem bojevalo proti elitizmu in tudi celo kot nekakšno protofeministično gibanje, saj so bili prostozidarji izključno moška organizacija.

Strankarske nacionalne konvencije Kot zanimivost: protiframasonska stranka je bila prva ameriška stranka, ki je leta 1831 organizirala nacionalno konvencijo stranke, na kateri so strankinega kandidata za predsednika izvolili delegati, predstavniki lokalnih odborov. Prej so strankarske kandidate za predsednike izbirali izključno prvaki strank. Predvolilne tekme znotraj posameznih ameriških strank imajo tako korenine v protiframasonskem gibanju.