Zasilna postaja za tiste, ki ne morejo takoj naprej

Trg pred železniško postajo v Subotici, opoldanski čas. Veliko taksijev in avtobusov pred poslopjem bi bil nekoč nenavaden prizor, zdaj pa to le pove, da bo kmalu tisti čas, ko pride vlak iz Beograda, na katerem bo kakih 200 ali 300 beguncev, ki si želijo naprej. Na Madžarsko, za katero vedo, da je za njih polna ugank, a hkrati vendarle najboljše upanje, da bodo prišli do želenega cilja. Podoben prevozniški vrvež je na subotiški avtobusni postaji večkrat dnevno. Ni avtobusa iz Beograda ali Niša, na katerem ne bi bilo beguncev.

Horgoš za tiste, ki želijo in zmorejo ukrepati hitro Ne glede na to, kako jim uspe priti do Subotice, načrte imajo enake. Tisti, ki si to lahko privoščijo, gredo naravnost naprej z enim izmed avtobusov ali taksijev do Horgoša, za katerega vedo, da je najobetavnejše izhodišče za prihod na Madžarsko. Avtobusna vozovnica po enaki ceni kot za domače, taksimeter, ki se vrti enako kot za domače – največkrat, ne pa vedno, a vendarle nismo slišali primerov, da bi jim, kot nekateri taksisti v Budimpešti, računali tudi dvanajstkrat več, kot bi pokazal taksimeter.

Ruševine za streho nad glavo ali bližnje grmičevje Tisti, ki še niso pripravljeni za odhod na Madžarsko – ker morda čakajo preostale člane svoje družine ali skupine ali morda še zbirajo informacije in pogum – in zmorejo prevoznino za kakih 40 kilometrov oddaljeno Kanjižo, kjer je velik tranzitni center, se odpravijo tja. Tam ne bodo dolgo, kolikor je pač nujno potrebno, nato bo tudi njihova naslednja postaja Horgoš.

Če pa ne vedo, kam bi, ali si ne morejo privoščiti nadaljevanja poti, bodo najverjetneje pristali v stari opuščeni opekarni na jugovzhodnem obrobju mesta, precej daleč od oči preostalih. Prej so se zbirali v parku pred železniško postajo, kjer jih je tudi danes bilo nekaj, a ko se njihovo število močno poveča, jih preusmerijo v opekarno.

Morda si bodo izborili mesto med ruševinami opekarne, ki pa, zlasti za bližajoče se deževne dneve, ponujajo pomembno prednost: streho nad glavo. A večina se jih zaradi slabega stanja ostankov opekarne še vedno raje odloči za gosto grmičevje za to opekarno.

Lažni policist ga je opeharil M. iz Afganistana, na videz tridesetletnik, ki je v svoji domovini imel majhno trgovino, je v opekarni pristal proti svoji volji, nam pove, potem ko je z vejo poskusil počistiti čim več prahu na tistem delčku prostora, kamor je postavil stole za nas. "Tako sprejemam vse svoje drage goste, ki pridejo k meni na obisk, to pa je zdaj moj edini dom," je pojasnil, ko je videl naš nasmeh.

Nato je povedal, da je po prihodu iz Makedonije v Srbijo k njemu pristopil prevarant v uniformi, za katero je M. zmotno mislil, da je policijska, in mu izrekel "globo za nezakoniti prestop meje". "Globa" je znašala skoraj ves denar, ki ga je še imel za na pot, seveda brez kakršnegakoli potrdila. A kljub temu ne dvomi: "V Srbiji so bili ljudje do zdaj najbolj prijazni do nas in so nam veliko pomagali z osnovnimi zadevami."

Ko mu pošljejo denar, bo šel nemudoma naprej Za prevoznine do Subotice so mu denar posodili njegovi sopotniki, a za naprej mu ne morejo več pomagati. Ob prihodu na Madžarsko želi vsak nadaljevati pot v svojo smer – J. v Belgijo, F. na Norveško, A. na Dansko. Ko omeni Dansko, se na A.-jevem obrazu nariše velik nasmeh. "Prelestna država," pove v angleščini in vzdihne.

Zato M. upa, da mu bo kdo od znancev, ki so že prispeli v kakšno od evropskih držav, ali kdo od rodbine, ki je še doma, poslal denar za nadaljevanje poti. Ni dvoma, da mu ne bi uspelo zbrati tega denarja, le ne ve še, kako bo izpeljal prejem tega nakazila. Brž, ko mu bo uspelo, bo opekarna zanj postala preteklost, kratka epizoda, ki jo bo čim prej skušal pozabiti.

Prvi so začeli prihajati že pred osmimi leti Čeprav videz ostankov opekarne ne vliva zaupanja, ima ta lokacija eno zelo pomembno prednost. Nekaj, česar čakajoči begunci v Budimpešti v podhodu glavne železniške postaje nimajo zagotovljeno: stalen vir tekoče vode. Na nasprotni strani ceste je namreč čistilna naprava mesta Subotica, podjetje, ki upravlja tudi mestni vodovod, je že pred dolgim časom za begunce uredilo pipe, ki jih uporabljajo tako za vir pitne vode kot tudi za osebno higieno. Nič presenetljivega, da so se družine z majhnimi otroki naselile na tistih delih ruševin opekarne ali ob njih, kjer so najbližje tej vodi.

"Prvi begunci so sem začeli prihajati že leta 2007, a so bili zelo redki. Že takrat smo se pripravili na njih in jim zagotovili tisto, kar jim lahko ponudimo, njim pa je to zelo pomembno," pove uslužbenec vodovoda, ki smo ga srečali. Pove nam še, da kljub izjemnemu povečanju števila beguncev še vedno vsakemu uspe dobiti vodo.

V Pakistanu ni varnosti, ni šol, ni priložnosti Na kolovozu za opekarno so nas na obeh straneh z mahanjem pozdravljale skupine beguncev, ki so si ravno v tem času pripravljali kosilo. Takrat je nasproti prišel mladenič, ki je kar zaskrbljeno, kot da bi nam bilo treba pomagati, v angleščini vprašal: "Iščete koga, vam pomagam?"

Odgovorili smo, da se želimo pogovarjati z ljudmi, ki so tam, nato nas je vprašal, ali bi se želeli morda pogovoriti z njim. Seveda – in stekel je pogovor, v katerem se je hitro razkrilo njegovo solidno znanje angleščine. "Star sem 19 let in sem iz Pakistana. Moja družina, oče, mati, dva brata, vsi so ostali v Pakistanu, ker nismo imeli dovolj denarja, da bi plačali pot še za koga. Morali smo izbrati, kdo bo šel prvi. Izbrali so mene, ker nisem želel nositi orožja za nekaj, v kar ne verjamem. V Pakistanu ni varnosti in ni priložnosti. Šol ni ali so slabe, skoraj vse, kar znam, tudi angleščino, sem se učil in naučil sam. Kamorkoli bom prišel, se bom učil še več. Moja glavna želja je delati tako dobro, da bom čim prej lahko plačal pot za enega brata, nato bova oba delala še za drugega."

V opekarni je pristal, ker mu je ograja na madžarski meji preprečila vstop v to državo. Dvakrat je že poskusil, a ni želel tvegati poškodb, zato je raje odnehal. Ni vedel za pot po skoraj vedno praznih tirih iz Horgoša do madžarskega mesta Röszke. Ravno tisti dan je izvedel zanjo in bo še isti večer poskusil tako, da se bo pridružil skupini približno dvajsetih.