Zakaj sta si Islamska država in Savdska Arabija tako podobni

Usmrtitve so v Savdski Arabiji nekaj običajnega. Po podatkih mednarodne organizacije Amnesty International so v tej državi med avgustom lani in letošnjim junijem usmrtili 175 ljudi, torej približno enega vsak drugi dan, piše nemški časnik Die Welt.

Smrt zaradi žaljenja Alaha in preroka Mohameda Pred dnevi so na smrt obsodili tudi 35-letnega pesnika Fajada. Ta je po rodu Palestinec, toda kot otrok beguncev rojen v Savdski Arabiji. Na smrt je obsojen zato, ker naj bi žalil Alaha in preroka Mohameda ter v leta 2008 izdani knjigi propagiral ateizem.

Prvič so ga aretirali leta 2013 in ga maja lani obsodili na štiri leta zapora in 800 udarcev z biči, zdaj pa so mu kazen zvišali. Sam meni, da gre pri smrtni kazni za maščevanje savdske verske policije mutavin, saj je objavil video, kako njeni pripadniki bičajo nekega človeka.

Tisoč udarcev z bičem zaradi zahtev po ločitvi države in vere Ostre kazni zaradi domnevnega bogoskrunstva so v Savdski Arabiji nekaj običajnega. Že prej omenjeni bloger Badavi je bil zaradi žalitve islama – v blogu je zagovarjal ločitev države in vere – obsojen na tisoč udarcev z bičem. To je kazen, ki ob njeni dosledni izvršitvi povzroči smrt kaznovanega.

Obglavljanje s sabljo, kamenjanje do smrti, bičanje, križanje, sekanje udov – to so kazni, ki jih pozna Savdska Arabija, država, v kateri je državna ideologija vahabizem, stroga in fundamentalistična različica islama. Vahabizem Savdijci tudi "izvažajo" v tujino, zlasti na Zahod – tu je znan pod imenom salafizem.

Islamska država, ki ji je uspelo Alžirski pisatelj Kamel Daud je v ameriškem časniku New York Times Savdsko Arabijo označil kot "Islamsko državo, ki ji je uspelo". Nemško-iranski pisatelj Navid Kermani pa opozarja, da so učbeniki in učni načrti v Islamski državi in Savdski Arabiji v 95 odstotkih identični.

Delitev človeštva na vernike in nevernike, tj. na muslimane in nemuslimane, ter zagovarjanje dosledne zmage prvih nad drugimi je vsakodnevna ideologija tudi v Savdski Arabiji, poudarja nemško-iranski pisatelj.

Večno zavezništvo med vahabiti in dinastijo Savd Če hočemo vedeti, zakaj takšne podobnosti med Islamsko državo in Savdsko Arabijo, moramo poznati zgodovino. Temelji Savdske Arabije so bili namreč položeni leta 1744, ko je Mohamed bin Saud, arabski beduinski voditelj v osrednji Arabiji, v okolici današnjega Rijada združil moči s salafističnim verskim voditeljem Muhamedom bin Abd Al Vahabom, utemeljiteljem vahabizma, strogega puritanskega in fundamentalističnega gibanja sunitskega islama.

To zavezništvo med dinastijo Savd in vahabiti traja še do danes. Vahabitska ideologija je spodbujala osvajanja Savdijcev, ki so v začetku 19. stoletja osvojili tudi dva najsvetejši muslimanski mesti, Meko in Medino, ki sta bili do takrat v rokah Otomanskega imperija, katerega središče je bil Istanbul.

Džihad vahabitskih Savdijcev proti Otomanom Osvojitve obeh svetih mest, ki jih je spremljalo pobijanje, so razjezili Otomane. Izbruhnila je otomansko-savdska vojna, ki jo je na otomanski strani vodil Mohamed Ali Paša, otomanski podkralj v Egiptu. Ta modernizaciji in vesternizaciji naklonjeni turški uradnik albanskega rodu (med drugim je začel tiskati prvi muslimanski časopis) je leta 1818 izgnal Savdijce iz Meke in Medine, Abdulaha bin Sauda pa ujel in odpeljal v Istanbul, kjer so ga javno obglavili. Pred smrtjo so mu Turki namenoma, ker so vedeli, da vahabizem prepoveduje poslušanje glasbe, igrali pesmi.

Poleg tega je savdski voditelj Abdulah bin Saud že pred zasedbo Meke in Medine leta 1801 napadel mesto Karbala v današnjem Iraku in uničil grobnico Huseina bin Alija, vnuka preroka Mohomada, zaradi česar si je nakopal srd šiitov, ki častijo bin Alija.

Ena od najbolj revnih držav na svetu, dokler ne odkrijejo nafte Vahabitski Savdijci so Meko in Medino vnovič zasedli šele leta 1925, ko je savdska kraljevina Nedžd zasedla kraljevino Hedžas, arabsko državo, ki je nastala ob Rdečem morju ob propadu Otomanskega cesarstva po koncu prve svetovne vojne. Leta 1932 sta se Nedžd in Hedžas uradno združili v kraljevino Savdsko Arabijo, ki je bila ena od najbolj revnih držav na svetu, z malo kmetijstva in kjer je bil edini vir državnih prihodkov romanje v Meko.

Vse se je spremenilo leta 1938, ko so bo Perzijskem zalivu odkrili ogromne količine nafte. Po drugi svetovni vojni je Savdska Arabija postajala vse večji izvoznik nafte in s tem postajala vse pomembnejša igralka na mednarodnem prizorišču.

Savdijci leta 1973 z naftnim embargom leta pahnejo Zahod v gospodarsko krizo Leta 1973 je Savdska Arabija vodila prepoved prodaje nafte zahodnim državam, ki so podpirale Izrael. S tem je sprožila naftno krizo, ki se je naprej kazala v pomanjkanju nafte in nato v skokoviti podražitvi nafte. Naftna kriza 1973 in poznejša podražitev nafte je pahnila številne zahodne države v krizo.

Na drugi strani je bila Savdska Arabija tesna zaveznica ZDA v boju proti Sovjetski zvezi, ki je konec leta 1979 zasedla Afganistan. Savdijci so financirali mudžahedine, borce proti Rdeči armadi in afganistanskim komunistom. Med mudžahedine je tudi odšel Savdijec Osama bin Laden, poznejši ustanovitelj teroristične mreže Al Kaida. Ta je 11. septembra 2001 izvedla teroristični napad na newyorški Svetovni trgovinski center.

Zapleteni odnos med Savdsko Arabijo in Zahodom Odnosi med Zahodom in Savdsko Arabijo so še vedno zelo zapleteni. Na eni strani Savdska Arabija finančno podpira širjenje vahabizma oziroma salafizma med muslimanskimi priseljenci na Zahodu, podpira islamiste v Siriji, na drugi strani Zahod, še zlasti pa ZDA, nanjo še vedno gledajo kot na zaveznika.

Poleg tega so Savdijci pomemben trg za zahodne države. Nemčija na primer Savdijcem prodaja orožje (Savdijci za vojsko na leto porabijo na desetine milijard evrov), njeno podjetje Herrenknecht, specializirano za vrtanje rovov, sodeluje pri gradnji skoraj 20 milijard evrov drage nove podzemne železnice pod savdijsko prestolnico.

Savdijci še vedno razmetavajo z denarjem Savdijci se še vedno lotevajo še bolj velikopoteznih gradbenih projektov – tako naj bi do leta 2035 iz nič zraslo milijonsko mesto, znano kot Economic City. Gradnja tega novega gospodarskega središča ob Rdečem morju naj bi stala okoli 90 milijard evrov.

Moč Savdske Arabije – tako gospodarska kot mednarodna – temelji na nafti. To moč so ogrozila ameriška naftna podjetja, ki so z metodo hidravličnega lomljenja (tako imenovani fracking) začeli črpati velike količine nafte. To je povzročilo padec cen nafte.

Savdijska naftna vojna proti ameriškim naftarjem, Rusiji in Iranu Odziv Savdijcev na ameriških izziv je bila naftna cenovna vojna: Savdska Arabija, ki zelo poceni črpa nafto, je začela črpati velikanske količine nafte, da bi ceno črnega zlata še bolj znižala in tako spravila na kolena ameriške naftarje, ker ti ne bi več mogli pokrivati stroškov črpanja nafte iz skrilavcev.

Poceni nafta ni po volji niti Rusiji in Iranu, močnima tekmecema Savdijcem. Savdsko merjenje moči z Iranom in Rusijo se odvija tudi v Jemnu, kjer se Savdijci vojskujejo s šiitskimi Hutiji, ki jih podpira Iran, in Siriji, kjer Savdijci in Katarci podpirajo islamiste, Rusi in Iranci pa predsednika Bašarja Al Asada.

Bo razsipna Savdska Arabija v nekaj letih bankrotirala? Savdsko zbijanje cen nafte in vpletanje v vojne pa je lahko usodno za vahabitsko kraljevino. Kot opozarja Mednarodni denarni sklad, bodo Savdski Arabiji, če ne bo reform, njene devizne rezerve skopnele v petih letih.