Zakaj Krim ni Škotska in zakaj Katalonija ni Kosovo

Krimska odcepitev od Ukrajine in priključitev k Rusiji sta sprožili največjo krizo na stari celini po padcu berlinskega zidu. Ukrajina in velika večina mednarodne skupnosti, vključno z EU in ZDA, nasprotujeta krimski odcepitvi in priključitvi Rusiji ter ju imata za kršenje mednarodnega prava.

Ukrajina: Rusija prelomila obljubo iz leta 1994 Kot poudarjajo, je odcepitev Krima v nasprotju z ukrajinsko ustavo in krši ukrajinsko pravico do ozemeljske celovitosti. Poleg tega so leta 1994 Ukrajina, Rusija, ZDA in Velika Britanija podpisale dogovor, s katerim se je Ukrajina odpovedala svojemu jedrskemu orožju in ga izročila Rusiji, v zameno pa je Rusija obljubila, da bo spoštovala ozemeljsko celovitost Ukrajine. To obljubo je Rusija zdaj prelomila.

Na drugi strani Rusija podpira krimske Ruse in njihova dejanja. Ruski predsednik Vladimir Putin pravi, da je krimsko dejanje popolnoma v skladu z mednarodnim pravom. Pri tem Putin dela primerjave s t. i. kosovskim precedensom – torej razglasitvijo kosovske samostojnosti leta 2008, ki je po njegovem mnenju vzpostavila zakonite okvire za odcepitve tudi drugje po svetu (pravice do odcepitve pa Putin, na primer, ne priznava Čečeniji). Krim je imel (oz. ima) v okviru Ukrajine status avtonomne republike, medtem ko pristanišče Sevastopol, kjer je rusko črnomorsko ladjevje, ni bilo del krimske avtonomne republike, ampak je imelo znotraj Ukrajine poseben status, tako kot prestolnica Kijev.

Kosovski primer Kosovo je bilo od leta 1963 avtonomna pokrajina znotraj Srbije, ki je z ustavo leta 1974 dobila še večjo avtonomijo. Na začetku 80. let prejšnjega stoletja je albanska večina v pokrajini celo zahtevala status republike.

Slobodan Milošević je nato v letih 1989–1990 kosovsko avtonomijo spet zmanjšal na stanje pred letom 1974. Kosovski Albanci so se na to leta 1990 odzvali z razglasitvijo t. i. Kosovske republike. Te samooklicane države, ki v resnici ni obstajala, saj je imela oblast v pokrajini trdno v rokah Srbija, razen Albanije ni priznal nihče.

Na Zahodu zavračajo vzporednice med odcepitvijo Kosova od Srbije (v tem primeru Srbija poudarja, da gre za kršenje njene pravice do ozemeljske celovitosti) in odcepitvijo Krima od Ukrajine.

Primerjava med Krimom in Kosovom Razlika med Krimom in Kosovom je že v tem, da se je Krim priključil Rusiji, torej drugi državi, Kosovo pa ne Albaniji. V prvem primeru se je torej Rusija ozemeljsko razširila na račun sosednje države.

Kot piše britanski Guardian, so se krimski Rusi ekspresno hitro odcepili od Ukrajine v strahu pred morebitnim zatiranjem novih ukrajinskih oblasti, medtem ko se je zasedba Kosova leta 1999 po vojni med Natom in Srbijo zgodila po nekaj letih dejanskega zatiranja kosovskih Albancev. Tudi po zasedbi Kosova je minilo nekaj diplomatsko razgibanih let, preden je ta dežela leta 2008 razglasila samostojnost.

Na drugi strani so ruski vojaki – brez oznak, ki bi nakazovale njihovo pripadnost ruskim oboroženim silam – po padcu proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča 22. februarja letos samovoljno zasedli črnomorski polotok in referendum organizirali le v nekaj tednih. Referendum, na katerem je večina prebivalcev Krima podprla odcepitev od Ukrajine, je bil že 16. marca.

Krim kot nekakšen novi Severni Ciper? Vsekakor pa se niti krimska niti kosovska odcepitev ne bi zgodili, če ne bi ti deželi njunima državama vojaško "iztrgali" – v prvem primeru ruska vojska, v drugem Nato. Je pa Kosovo za zdaj priznalo že več kot sto držav, medtem ko odcepitev Krima in priključitev Rusiji nimata široke mednarodne podpore.

Krimska zgodba je tako na neki način podobna severnociprski zgodbi. Leta 1974, potem ko se je Ciper oziroma večinsko grško prebivalstvo na otoku želelo priključiti Grčiji, so severni del sredozemskega otoka zasedle turške sile. Severni, turški del Cipra je leta 1983 razglasil lastno državo, ki pa je razen Turčije ne priznava nobena druga država.

Podobne samooklicane države so na primer še Pridnestrska republika na vzhodu Moldavije ter Abhazija in Južna Osetija na ozemlju Gruzije. Vse tri drži pokonci navzočnost ruskih sil na njihovem ozemlju, razen Rusije in še nekaj držav pa jih mednarodna skupnost ne priznava. Katalonija želi referendum, Madrid ji ne da zelene luči Težave zaradi svoje želje po samostojnosti ima tudi Katalonija. Ta sredozemska dežela, ki je (za zdaj) del Španije, novembra letos načrtuje referendum, na katerem bi se prebivalci Katalonije odločali o ustanovitvi lastne države. Španska oblast jim to pravico odreka, španski parlament je celo glasoval proti katalonski zahtevi za razpis referenduma. Oblasti Katalonije, ki ima znotraj Španije status avtonomne pokrajine, kljub temu poudarjajo, da bodo referendum izvedle.

Podoben položaj je bil leta 2008, ko so avtonomne oblasti baskovske pokrajine želele izpeljati referendum o (večji) samostojnosti, a jim ga Madrid ni dovolil. Poleg Kataloncev in Baskov so poseben narod znotraj Španije še Galičani, ki govorijo jezik, soroden portugalščini (oziroma portugalščino, odvisno od interpretacije), a je želja po samostojnosti šibkejša kot pri Kataloncih in Baskih. Kot zanimivost, Španija je ena od redkih evropskih držav, ki do zdaj še ni priznala samostojne kosovske države. S priznanjem Kosova namreč noče upravičiti zahtev Katalonije in Baskije po neodvisnosti.

Škoti na referendum, London ne nasprotuje Katalonski referendum, ki sicer visi v zraku, pa ne bo edini referendum o ustanovitvi lastne države v Evropi, ki nas čaka letos. Septembra se bodo na volišča odpravili Škoti in glasovali za samostojno Škotsko ali proti njej.

V nasprotju s Katalonijo in Krimom to dejanje ni izpeljano proti volji središča oziroma preostale države. Če Španija in Ukrajina nasprotujeta katalonskemu oziroma krimskemu referendumu, pa sta Škotska in London oziroma britanska vlada marca lani dosegli dogovor o referendumu. Morebitna samostojna Škotska torej ne bo imela težav z mednarodnim priznanjem.