Zahod negativno gleda na partnerstvo Kitajska-Rusija

Vsakič ko kak predsednik države nastopi nov mandat, prve dni in mesece vsak državnikov korak pozorno spremljajo mediji pa tudi druga zainteresirana javnost. Ravno po predsednikovih prvih dejanjih in tudi po prvih državniških obiskih se pogosto nakaže bodoča politična usmeritev novega voditelja in njegove administracije. To še posebej velja za predstavnike svetovnih velesil, med katere spada tudi Kitajska. V odnosih med Kitajsko in Rusijo zmagal pragmatizem Kot prvega gosta v domovini je kitajski predsednik 19. marca gostil ameriškega finančnega ministra Jacka Lewa. Po navedbah poznavalcev je treba simboliko tega srečanja pripisati dejstvu, da je Kitajska dober del svojega trgovinskega presežka vložila v ameriške državne obveznice. Kitajski predsednik se je z visokim ameriškim gostom sicer srečal na domačem ozemlju, a je, kot rečeno, veliko pozornosti namenjene prvemu obisku najvišjega predstavnika Kitajske na tujem. Obiski kitajskih državnikov v Moskvi v preteklosti niso bili precej pogosti. Pred najnovejšim obiskom je bil prejšnji predsednik Hu Džintao na obisku pri ruskih sosedih nazadnje pred desetimi leti. Tudi sicer se je dinamika kitajsko-ruskih odnosov skozi zadnja desetletja precej spreminjala. V zgodnjih letih Sovjetske zveze je bila Rusija vzornica Kitajski, pozneje je zaradi političnih sprememb za nekaj časa postala sovražnica, v zadnjem obdobju pa je v znamenju nekakšnega pragmatizma Rusija za Kitajce postala pomembna (gospodarska) partnerica.

Nemški politolog Gunter Schubert po navedbah Deutshe Welle poudarja, da Zahod na to "prijateljstvo" gleda negativno. Schubert med drugim meni tudi, da je omenjeni obisk Džinpinga v Moskvi tudi simbolnega pomena. Obisk naj bi namreč pokazal, da Kitajska ima partnerja, na katerega se lahko obrne, a da ta partner ni Zahod.

Demografska bomba na obmejnem območju Poleg vse večjega pragmatizma v odnosih med omenjenima svetovnima velesilama pa se zadnja leta kaže vse večja demografska razlika na mejni črti med Rusijo in Kitajsko. Medtem ko se številna obmejna področja na ruski strani zaradi neperspektivnosti praznijo (predvsem izobraženi Rusi se selijo v evropski del države), pa se na kitajski strani meje gnete več sto milijonov Kitajcev, ki zaradi svoje vse večje gospodarske moči vse bolj pomembno vplivajo tudi na življenje na ruski strani meje.

Tako naj bi številni predeli Rusije zaradi trgovine postajali vse bolj odvisni od Kitajske. Seznam izdelkov, s katerimi Kitajci zalagajo Ruse, naj bi bil iz leta v leto večji. Poleg številnih neživilskih izdelkov naj bi vse večji delež v košarici ruskega potrošnika zavzemala tudi kitajska zelenjava in meso. V prej omenjenem pragmatičnem odnosu med obema velesilama svoj lonček pristavi tudi Rusija, ki svojo jugovzhodno sosedo zalaga s plinom in drugimi energenti.

Po navedbah analitikov naj bi kljub partnerskem odnosu med obema državama Rusija precej s težavo gledala razvoj Kitajske v supervelesilo, medtem ko lahko upe o podobnem scenariju uradna Moskva kar pozabi, med drugim piše Deutshe Welle. Precej pomenljivo bi lahko bilo tudi dejstvo, da je kitajski predsednik pred kratkim dejal, da je razpad Sovjetske zveze svarilna zgodba za kitajsko Komunistično stranko.