Slovenka iz Pariza: Vedela sem, da se bo to zgodilo

Po sinočnjih usklajenih napadih na najmanj sedmih lokacijah po Parizu, v katerih je bilo ubitih najmanj 153 ljudi, se je življenje v francoski prestolnici danes skoraj ustavilo.

"Določene avenije so zaprte, nekateri metroji ne vozijo, prav tako avtobusi, ljudje se večinoma zadržujejo doma, tako je tudi med mojimi prijatelji, s katerimi smo si pošiljali sporočila. Ljudje se za štirimi stenami počutijo bolj varne. Ceste so prazne, veliko stvari je zaprtih," nam je razmere opisala Živa Cvar, Slovenka, ki živi v Parizu.

Napadi so se zgodili nedaleč od njenega doma

Sinoči, ko so Pariz pretresli krvavi napadi, se je Živa domov vrnila le malo pred začetkom dogajanja. "Ravno kakšnih deset minut pred tem sem šla s kolesom mimo desetega okrožja, domov sem prišla okoli pol desetih. Nisem bila daleč in tudi živim blizu kraja, kjer se je vse skupaj dogajalo," pripoveduje Živa, ki je k sreči slišala le sirene in preletavanje helikopterjev.

Vendar se zdi, da so bile oblasti obveščene oziroma so slutile, da se bo nekaj zgodilo. Pri Živi je namreč trenutno na obisku njena mama, ki se veliko sprehaja po mestu in je včeraj na Montmartru opazila veliko policistov in vojakov, kar ni običajno.

"Verjetno so slutili, da se nekaj pripravlja, a Francozi, kakršni so, verjetno vsega skupaj niso vzeli resno, ker je njihova pripravljenost zelo slaba, niso vojaški narod. Mislim, da je prišlo do napadov v dosti večji meri, kot so pričakovali," pravi Živa.

Na januarske napade so Francozi hitro pozabili, tokrat ne bo dosti drugače

Z Živo smo se na Planet Siol.net pogovarjali že po januarskih strelskih napadih, ko nam je dejala, da je povsem mogoče, da se kaj takega ponovi. A kljub temu Francija na to po njenem mnenju ni bila pripravljena.

"Takrat so vsi po družbenih omrežjih objavljali fotografije in izraze obžalovanja ter sočustvovanja, a že v nekaj dneh se je na vse skupaj pozabilo, ljudje so se hitro vrnili v ustaljene tirnice, nihče ni več razmišljal o tem."

Da bodo Francozi tudi tokrat prehitro pozabili na krvave napade, se strinja tudi Živina mama, ki je bila sama pred več kot štirimi desetletji v Franciji prvič kot študentka.

"Francozi so postali preveč ležerni, uživaški, površni, pomembna je le zunanjost. Zvečer gredo radi ven, ves čas imajo neke dogodke, ki so jih danes morda odpovedali, a že čez deset dni bo vse po starem. Žal mi je, da posplošujem, a splošno gledano so postali površni," meni Živina mama.

Razlike med narodi se v multikulturnem Parizu vedno bolj poglabljajo

Obe sogovornici pripovedujeta, da so v francoski prestolnici, kjer je ogromna mešanica različnih narodov in verstev, te razlike vedno bolj opazne.

Ko je bila Živina mama študentka, so bili vsi prijatelji, ne glede na raso ali versko pripadnost. Zdaj je to precej drugače, mlada arabska dekleta, ki so že bila rojena v Franciji ali so bili tu rojeni celo njihovi starši, so se začela pokrivati.

"Takrat tega ni bilo. Poleg tega so začeli za vse težave, tudi njihove osebne, kriviti Francijo, a ko jim kdo reče, da imajo odprte možnosti in se lahko vrnejo v svojo državo, se ne bodo, ker vedo, da je življenje konec koncev v Franciji precej boljše. V teh ljudeh rastejo kompleksi," pripoveduje Živina mama.

To opaža tudi Živa, ki vedno bolj čuti, da je življenje v Parizu vedno manj varno in se tudi sama začenja odmikati od narodov, ki niso evropejski. "Preprosto pride do tega, da se osamiš in se družiš z ljudmi, za katere veš, da imajo podobno kulturo kot ti."

Zato Žive ti napadi ne presenečajo, kako predvidljivi so, po njenem mnenju pove že vsakodnevno dogajanje na ulici. Trenja med različnimi narodi in verstvi so vedno večja, odpor enih do drugih je vedno večji, razlike pa se samo še poglabljajo.

Kljub grenkemu priokusu Živa ostaja v Parizu

Medtem ko njena mama Pariz v torek zapušča in komaj čaka, da se vrne domov, Živa kljub dogodkom ostaja tam. Kot pravi, ti dogodki na njeno zasebno življenje ne vplivajo.

"Res je, da je grenak priokus, a stvari vzamem, kakršne so. Še vedno bom hodila ven in živela tako kot zdaj," pravi Živa, saj je njeno življenje odvisno od dela, ki ga rada opravlja. Delo je tisto, zaradi katerega je prišla tja, selila se bo, če se bodo kje drugje – morda v Sloveniji – našle boljše ponudbe.